Ob trideseti obletnici slovenskega plebiscita ter stoti obletnici rojstva ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja smo se pogovarjali z njegovim nekdanjim tajnikom in nato dolgoletnim urednikom katoliškega tednika Družina mag. Francijem Petričem, ki o svojih izkušnjah soočenja Cerkve s komunističnimi oblastniki govori brez dlake na jeziku. Kritičen pa je tudi do pačenja sporočila božičnega praznika.
Na Jesenicah rojeni Franci Petrič (1960) je po osnovni šoli v Ratečah in Kranjski Gori maturiral na Gimnaziji Poljane v Ljubljani, nato pa je vstopil v bogoslovno semenišče v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečen leta 1986. Najprej je bil eno leto kaplan v Cerkljah na Gorenjskem, nato pa do leta 1990 škofijski tajnik. Po krajši specializaciji na Univerzi Marquette v Milwaukeeju v ZDA je v oktobru 1990 začel delovati na Družini, kjer je leta 1992 postal odgovorni urednik, kasneje tudi glavni urednik do novembra leta 2017. Urejal je tudi publikacije, kot so Jaslice (kjer je bil tudi pobudnik), Beseda med nami itd. Leta 1995 ga je Janez Pavel II. imenoval za papeškega kaplana z naslovom monsinjor, leta 2004 je postal kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja. Zdaj je arhidiakon za mesto Ljubljana. Leta 2010 je magistriral na teološki fakulteti na temo romarske pastorale. Leta 1996 in 1999 je aktivno sodeloval pri pripravi obiska papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji. Je tudi avtor kompleta petih knjig »Duša, le pojdi z mano«, ki opisuje romarske poti na Slovenskem, pa tudi drugih knjig in brošur o Cerkvi na Slovenskem, o ljubljanski stolnici, romarskih cerkvah ter biografij številnih slovenskih škofov. Ena od njih, ki jo je izdal pred prvim papeževim obiskom v Sloveniji, je bila prevedena v šest jezikov.
DEMOKRACIJA: Novembra je minilo sto let od rojstva nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, ki je bil tako rekoč primas Cerkve na Slovenskem v prehodnem obdobju. Tri leta ste bili njegov tajnik, in to konec osemdesetih let, ko so se že nakazovale spremembe in ko se je komunizem sesipal sam vase. Za nadškofa Šuštarja so mnogi pisali, da je bil predvsem človek dialoga, iz česar bi se dalo razumeti tudi, da je bil naiven. Pa je bil res takšen?
PETRIČ: Vesel sem, da ste uporabili besedo »primas«. Sam sem jo uporabil ob 75-letnici g. nadškofa Šuštarja v posebni prilogi Družine in sem jih zato slišal, češ da gre za zgodovinski naziv, ki pripada škofijskim sedežem, ki so zibelka krščanstva v neki deželi. Res je, Ljubljana ni prvi škofijski sedež v Sloveniji, saj sta Koper in Št. Andraž (Maribor) starejša, je pa prvi sedež v središču narodnega ozemlja, njegovi škofje pa so bili vedno trden steber slovenstva. Če kdo zasluži ta naziv, ga zagotovo g. nadškof Šuštar.
DEMOKRACIJA: Tri leta tajniške službe je sicer kratka doba …
PETRIČ: Da, a ker sem g. nadškofa doživljal od blizu, lahko zatrdim, da je bil izjemna osebnost, široko razgledan, kultiviran, globoko veren, velik humanist. Ko se je leta 1997 preselil v Zavod sv. Stanislava, sem ga več let ob koncih tedna vozil na različne slovesnosti in takrat sva se še bolj zbližala.
Očitek o naivnosti lahko zraste samo v glavah, ki niso poznale razmer, v katerih je bila takrat Slovenija. Naj poudarim, da je v veliki meri prav zasluga nadškofa Šuštarja, da je Slovenija (ne le njena Cerkev) postala prepoznavna na zemljevidu Evrope in sveta. Takrat smo bili v Jugoslaviji. Ko sem se npr. julija 1990 na novinarskem usposabljanju v ZDA srečal s takratnim republikanskim senatorjem Bobom Dolom v Washingtonu in se predstavil, da sem iz Slovenije, me je čudno pogledal in vprašal, kje je to … Za svet smo bili del Jugoslavije in stopiti na zemljevid sveta ter postati razpoznaven je bilo veliko delo takratnega časa. Prav nadškof Šuštar s svojimi povezavami v Švici, Avstriji, Nemčiji in drugje je bil izjemen ambasador. Vedno se je predstavljal za Slovenca.
Naivnost bi mu radi nekateri pripisali, ker se je v 80. letih srečeval s takratnimi komunističnimi oblastniki. Naj poudarim, da so pred njim komunisti klicali škofe samo na zagovor. Nobenega dialoga ni bilo. Z nadškofom Šuštarjem pa ni bilo tako, pa čeprav mu je menda Mitja Ribičič ob prvem srečanju dejal, naj si ne domišlja, da je njihov sogovorec. No, g. nadškof je vedno pokazal, naj ga jemljejo za enakovrednega sogovorca. Poudarjal je, če se nehamo pogovarjati, bomo prisiljeni zopet sesti in se začeti pogovarjati. Ko bi ga vi videli, kako samozavestno je nastopil, ko je šlo npr. za obiske zaporov in duhovno oskrbo v njih (prvič sva obiskala zapore na Dobu in Igu)! Ali pa takrat, ko mu niso pustili obiskov v domovih za starejše … (Nepozaben je bil njegov obisk na Bokalcah, kjer se je vodstvo upiralo temu.) Prehitro smo pozabili, kakšne pomisleke so postavljali oblastniki za maše v teh ustanovah. No, pa da ne pozabim govorjenja in vseh pisarij o primernosti praznovanja Božiča kot dela prostega dne. Čisto nič manj pritlehno ni bilo, kakor to počne sedanja opozicija in »njeni« mediji v zvezi z epidemijo.
DEMOKRACIJA: Mitja Ribičič, ki ga omenjate, je tudi opravičeval zaporne kazni za duhovnike kot »čas nujnih administrativnih ukrepov« …
PETRIČ: Vedno sem imel v spominu, da je udbovec in ideolog tranzicije Zdenko Roter, ki ga je škof Lenič, katerega je v zaporu ure in ure zasliševal, označil za »humanista z očali«, tako opravičeval zapore duhovnikov in kruta zasliševanja nadškofa Vovka.
Nadškof Šuštar se starih politikov Ribičičevega kova, ki so imeli krvave roke, ni bal, so se ga pa oni raje izogibali. Veliko se je srečeval z dr. Borisom Frlecem, ki je bil podpredsednik vlade in predsednik komisije za verske skupnosti. V zadnjem obdobju pa tudi nekajkrat z Jožetom Smoletom, predsednikom SZDL. Bil sem navzoč na njunem prvem srečanju v neki sejni sobi na Celovški v Ljubljani. Za ilustracijo: bila sva sama, Smole je imel pa celo četo ljudi okoli sebe … A nadškof Šuštar je suvereno zagovarjal pravice vernih in razblinil vse »pomisleke«.
DEMOKRACIJA: Prav v zvezi s praznovanjem Božiča si je prizadeval za versko svobodo in pravico javnega izpovedovanja vere, čeprav režimski ljudje niso bili nad tem navdušeni …
PETRIČ: Zaradi prizadevanja za praznovanje Božiča kot dela prostega dne je bil g. nadškof deležen priznanja in spoštovanja vseh škofov v Jugoslaviji in tudi drugje po tedanjem vzhodnem bloku. Zadeva je močno odmevala in mislim, da tudi pomembno pripomogla k demokratizaciji in narodnemu prebujanju v tedanji skupni državi.
DEMOKRACIJA: Božič je nato vendarle postal dela prost dan, zdi pa se, da se je skrajno skomercializiral. Mnogi so mu danes dali novo vsebino, češ da je nekakšna »pravljica«. Povrh vsega pa so nam na neki način ukradli tudi advent, ki bi moral biti čas umiritve in duhovne priprave …
PETRIČ: Zadnja leta me je vselej užalostilo vabilo na ogled “Božične pravljice” v Postojnski jami. Res je, da so prireditelji najbrž hoteli s tem spomniti na čarobnost prireditve v jami, a Božič ni pravljica. Je zgodovinsko dejstvo. Pred dva tisoč leti se je rodil Jezus, ki je Božji Sin in sin Device Marije, Bog in človek.
Čeprav se ustvarja vtis, da so nam trgovci advent in Božič ukradli in iz njega napravili prodajni artikel za police svojih prodajaln, je božični praznik vse kaj drugega. Božji Sin kot otrok prihaja v jaslice, kjer ga sprejmejo v največji revščini. Rojen v hlevu ob živalih, spoznan in sprejet med najbolj zapostavljenimi in pozabljenimi v takratni družbi, nas vabi, da gledamo onstran trgovskih polic in gmotnih dobrin. Marsikakšen človek na Zahodu in pri nas je zamenjal Descartesovo spoznanje “Mislim, torej sem” z novodobnim: “Kupujem, uživam, torej sem!”
DEMOKRACIJA: Če se še nekoliko vrneva k liku in delu nadškofa Šuštarja: leta 1990 je vodil pogrebno slovesnost za žrtve revolucije v Kočevskem rogu. To je bila prva taka javna manifestacija, ki so jo mediji poimenovali spravna slovesnost zaradi stiska rok z Milanom Kučanom, zadnjim šefom partije in tedanjim predsednikom republike. Kako s časovne razdalje gledate na ta dogodek?
PETRIČ: Spomnim se, kako sem spomladi 1990 spremljal g. nadškofa k predsedniku predsedstva SRS Janezu Stanovniku. Ne bom pozabil, kako se je ta hvalil s svojim sorodnikom krščanskim socialistom Alešem Stanovnikom, ni pa omenil strica svoje mame, nadškofa Jegliča. Ga je pa zato omenil nadškof Šuštar. Na tistem srečanju je Janez Stanovnik pritiskal, da mora nadškofija oz. Cerkev vstopiti kot organizator tega bogoslužja, ker ne gre, da bi na eni strani Spomenka Hribar in na drugi preživeli domobranci organizirali to srečanje … Tako je izpadlo, kot da je Cerkev stranka v spravi. To je bilo napačno in g. nadškof je na to pozneje večkrat opozoril. Predstavljati fotografijo rokovanja med zadnjim partijskim predsednikom in ljubljanskim nadškofom kot spravno dejanje je zloraba. Spraviti bi se morali zveza borcev in preživeli domobranci. Pa vemo, da se to ni zgodilo, ker borci nikoli niso iskreno obžalovali revolucije, zunajsodnih pobojev in številnih drugih krivic. To vidimo vsako leto npr. v Dražgošah.
DEMOKRACIJA: Manj kot leto dni pozneje se je zgodila znana diverzija blagoslova lipe ob razglasitvi samostojne Slovenije: nadškof je moral blagoslov opraviti brez mikrofona …
PETRIČ: Bil sem kot fotoreporter sto metrov stran. Ne bom pozabil tega. Takoj sem pomislil, da je bila to dobro premišljena sabotaža. Danes lahko rečem, da se je takrat pokazalo formiranje tistega, kar imenujemo globoka država – vzporedna struktura nekdanjih oblastnikov, udbovskih sodelavcev in partijcev, ki so uspešno »parkirali denar«, pridobljen s kriminalno dejavnostjo v socialistični Jugoslaviji (kot je raziskal Rado Pezdir) v bančnih oazah in sedaj skušajo vladati Sloveniji. Cerkev kot največja institucija civilne družbe je bila v 30 letih samostojne države pogosto žrtev te »globoke države«.
DEMOKRACIJA: Nadškof Šuštar se je decembra 1990 tik pred plebiscitom tudi osebno zavzel za samostojno Slovenijo in pozval k udeležbi. Malo za šalo bi lahko rekli, da tako hudega posega Cerkve v politiko do tedaj še ni bilo …
PETRIČ: Škof Jamnik in minister Vrtovec sta zelo obsežno pisala o tem; tudi zadnji simpozij in knjiga, ki je ob tem izšla pri Družini, veliko pove, kako dobrodošlo je bilo to “vtikanje” v politiko. Kaj bi “naš” Kučan takrat na Zahodu, saj kot zadnji partijski predsednik ni bil tam deležen prav nobenega zaupanja? Zahod je verjel demokratom. Ne bom pozabil, kako je bilo, ko so italijanski krščanski demokrati spomladi 1989 povabili nadškofa Šuštarja na zborovanje v Padovo. Spremljal sem ga. Želeli so slišati iz njegovih ust, kaj se dogaja v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji. Nadškof je večkrat sprejel predsednika avstrijske ljudske stranke Erharda Buska na škofiji, kar je bilo zelo pomembno, ko so naši mladi in še malo znani demokratični strankarski voditelji iskali podporo in zveze po Evropi. Ni bilo lahko, a prav po cerkveni liniji so imeli dober dostop do marsikoga. Če grem malo nazaj, tudi odmevnega nastopa Franceta Bučarja v evropskem parlamentu ne bi bilo, če ne bi bilo vmes povezave nadškofa Šuštarja z Ottom von Habsburgom … No, morda se spomnite, da so prva leta obiski tujih predsednikov in ministrov ter diplomatov vedno vključevali tudi obisk pri ljubljanskem nadškofu. Ko je “globoka država” dojela, da s tem tuji diplomati preverjajo verodostojnost prizadevanj slovenskih oblastnikov, so vse skupaj spremenili le še v turistično vodenje po ljubljanski stolnici. Danes pa niti tega ni. Morda tudi iz drugačnih razlogov …
DEMOKRACIJA: Za seboj imate dolgoletno, skoraj tridesetletno izkušnjo delovanja v verskem tisku. Bili ste urednik Družine, osrednjega katoliškega tednika. V tem času se je spremenilo marsikaj tudi v medijih. Je mogoče reči, da je dandanes prek medijev teže priti do resnice? Kljub širokim možnostim smo priča cenzuri pa tudi pojavu lažnih novic …
PETRIČ: Veliko se je spremenilo. A kakor smo v časih partijske diktature vedeli, da je novinar »vojak revolucije« ali “družbenopolitični delavec”, tako tudi danes vemo, da so novinarji v službi lastnikov. Torej ni nič drugače, zato je vedno pomembno, da bralec preveri, kdo je lastnik, izdajatelj nekega medija, in pri branju ohranja potrebno kritično distanco. Slovenski medijski prostor je večinsko levičarski, in to celo v državnih medijih, kjer tega ne bi smelo biti. V ozadju je seveda fdvjevska anarholiberalna vzgoja in iz komunizma podedovana ideologija sovraštva do vere in Cerkve. Neodvisnega novinarstva skorajda ni, uravnoteženega medijskega prostora še dolgo ne bomo imeli.
DEMOKRACIJA: Občutek imam, da je ta boj povezan tudi s svetovnim spopadom: globalni progresivci vse bolj prevzemajo oblast v svoje roke, omenja se vpliv Sorosa in drugih mecenov svetovne levice. Zdi se, da celo sporočila sedanjega papeža dajejo prav progresivcem. Kako naj se torej katoličan opredeljuje pri vprašanjih, kot so denimo migracije (konkretno migracije muslimanov v Evropo), ekosocializem itd.?
PETRIČ: Najbrž bo res nekaj na tem, da obstaja svetovno združenje, ki dela za t. i. novi red, znano idejo prostozidarstva.
Papež si je že z izbiro imena Frančišek določil program: ubogi in stvarstvo. In vse njegovo učenje in delovanje je v duhu sv. Frančiška Asiškega. S tem pa je segel na področje, ki so si ga (pri)lastili globalna levica in socialisti. To seveda moti nekatere konservativce, a tudi ta papež je trdna skala pravega nauka.
Mediji sicer radi pišejo o sebi všečnih temah, prezrejo pa npr., ko govori o obrambi človekovega življenja od spočetja do naravne smrti … Ko je nedavno podprl argentinske ženske v boju proti legalizaciji splava, sta še pri nas o tem pisala le dva medija, vsi drugi so to zamolčali.
Pri migracijah papež izhaja iz lastne izkušnje, ker je sin italijanskih migrantov v Argentino. Ko je v nekem pogovoru z novinarji na letalu omenil, da je pomemben namen, zaradi katerega prihajajo migranti v Evropo, in da se morajo prilagoditi zahtevam novega okolja, so to mediji kratko malo zamolčali. Vprašanje se je nanašalo na to, da iz nekaterih muslimanskih držav prihajajo samo mladi možje in fantje, imajo najboljše pametne telefone in denar, kar je jasen signal, da jih nekdo načrtno pošilja v Evropo in da sem ne prihajajo zaradi preživetja ali zaslužka, ampak so njihovi nameni drugačni.
DEMOKRACIJA: Imate tudi vi občutek, da v Cerkev vdira duh politične korektnosti, zaradi katere se bomo morali začeti sramovati nekaterih svetniških zgledov, kot sta denimo dr. Lambert Ehrlich, ki je bil rojen le nekaj kilometrov proč od vašega domačega kraja, pa Božji služabnik škof Anton Mahnič, ki je za slovenske levičarje vir vsega zla?
PETRIČ: Politične korektnosti v Cerkvi ne bi smelo biti. Zgodovina je polna primerov, da ji je kaj takega vedno škodovalo. Sam sem skrbel, da smo v Družini ohranjali spomin na te velike može in da je bila njihova podoba predstavljena brez ideoloških predsodkov, kakršnih je še vedno polno slovensko zgodovinopisje. Veličina obeh je dejstvo. Bila sta velika domoljuba in katoličana. Ukljanski župnik Mario Gariup je ugotovil, da rod Lamberta Ehrlicha izhaja iz Rateč, bili so sosedje mojih prednikov.
DEMOKRACIJA: Kam sicer koraka Cerkev na svetovni ravni in z njo Cerkev na Slovenskem? Zdi se, da se napredujoče sekularizacije kljub domnevno reformni usmerjenosti papeža Frančiška ne da ustaviti. Župnije se praznijo, celo ukinjajo, število duhovnikov pada …
PETRIČ: Trije so razlogi za upad vernosti in posledično tudi duhovnih poklicev na Zahodu in torej tudi pri nas: sekularizacija, potrošništvo in individualizem. Sinoda Cerkve na Slovenskem je zato že pred leti pripravila kar dober program – vse z namenom utrditi osebno odločitev za Boga, osebno vernost torej. Mislim, da smo nekoliko pozabili na sklepe in smernice sinode …
DEMOKRACJA: Po drugi strani pa se je od osamosvojitve Slovenije do danes marsikaj spremenilo. Število škofij se je podvojilo, sedaj imamo dva nadškofa metropolita. A ostaja grenak priokus, ker je denimo celjska škofija že dobri dve leti brez škofa in nič ne kaže, da bi ga kmalu dobila …
PETRIČ: Naša pričakovanja ob ustanovitvi novih škofij se žal niso uresničila. Tudi tole čakanje na nova škofa v dveh škofijah meče čudno luč na vse dogajanje. Medtem ko so na Hrvaškem, kjer so dobili novega nuncija v istem času kot pri nas, imeli že več imenovanj škofov, pri nas ne pridemo niti do enega … Zakaj je tako, bi morali vprašati pristojne. Dvomim, da bi papež Frančišek, ki pozna Slovence in je tudi pokazal, da nas ima rad, zavlačeval.
DEMOKRACIJA: Leta 2009 ste uspešno zagovarjali magisterij s področja romanj oz. romarske pastorale. Ste tudi avtor zbirke knjig o božjepotnih cerkvah na Slovenskem. Kaj je pravzaprav vloga romanj?
PETRIČ: Tomaž Kempčan, avtor znamenite Hoje za Kristusom, še danes veljavnega duhovnega vodnika za kristjane, je zapisal, da “malokoga bolezen poboljša, kakor se tudi tisti, ki romajo, malokdaj posvetijo”. Za pravo romanje je ključen namen: srečati se z Bogom, poglobiti vero, spokoriti se … Dandanes je žal bolj v ospredju »verski turizem«, kjer človek uporablja turistično “infrastrukuro” (hotele, prevoze), pri tem pa doživi še nekaj duhovnega, spozna kulturne zaklade in zgodovino, a to je premalo.
DEMOKRACIJA: Bi lahko rekli, da romanja nekako kljubujejo naraščajoči sekularizaciji in odpadu od vere? Obisk Brezij je, če odštejem letošnje razmere zaradi epidemije, izjemen. Na svetovni ravni je tudi Medžugorje zelo obiskano in zdi se, da je Sveti sedež pokazal več posluha za to središče tudi z imenovanjem vizitatorja in nato še novega mostarskega škofa, ki ni a priori nasprotnik prikazovanj …
PETRIČ: Življenje iz vere je zahtevna naloga. Kdor svojo vero jemlje resno, se ne prilagaja duhu časa. Vera ni le za praznike, ampak za vsak dan. Tam se mora videti, koliko živimo iz krščanskega nauka. V oporo so nam tudi romanja. Med bolj obiskanimi romarskimi kraji v svetovnem merilu je poleg Kompostele, Lurda in Fatime tudi Medžugorje. Tam se dogajajo spreobrnjenja, veliko je spovedi pa spokornih dejanj, npr. romanje na Križevac. Veseli me, da se stvari tudi na strani uradne cerkvene oblasti počasi urejajo. Glede na to, kaj se je dogajalo v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem ob razpadu Jugoslavije, je jasno, zakaj si je Marija izbrala ta kraj za svoja sporočila …
DEMOKRACIJA: Leto 2020 nam bo ostalo v spominu po pandemiji pa tudi kot leto upora pomladni vladi. Bi lahko rekli, da je oboje močno znamenje časa?
PETRIČ: Res je, to sta veliki znamenji časa posebej za slovenski narod! Komisija Pravičnost in mir je v izjavi pred letošnjim praznikom vseh svetih dobro ovrednotila dogajanje. Moramo se ustaviti in zamisliti, kakšen je smisel našega življenja in delovanja kot posameznikov in kot skupnosti. Sebičnost, ki prevladuje v delu našega naroda in se kaže v protestih, je v nebo vpijoč greh, ki nas lahko pogubi. Komisija je poudarila, da ima »življenje prednost pred ideologijo in bojem za oblast«. Zdi se mi, da so razmere ta čas pri nas zelo podobne tistim leta 1941, ko si je partija prisvojila boj proti okupatorju za uresničitev revolucije, in to tudi s terorističnimi dejanji ter za ceno velikih žrtev med nedolžnimi slovenskimi ljudmi. Tisti, ki ljubimo svoj narod in državo, smo dolžni napraviti vse, da bomo “držali skupaj v bistvenem ter da bomo kljub različnim pogledom in interesom jasno izražali enotnost in solidarnost”, če nekoliko prilagodim izjavo Komisije. Naša prihodnost je odvisna od tega, ali bomo znali stopiti skupaj, ker smo ogroženi, ali pa ostajamo sebično zazrti v svoj prav in svoj svet. Kristjani smo v teh časih poklicani, da še več molimo za svojo domovino in tiste, ki jo vodijo.
S Petričem se je pogovarjal novinar Demokracije Gašper Blažič.