[Intervju] Sodnik Radonjić o slovenskem sodstvu: Politična oblast, ki si bo upala dregati v ta skrbno vzpostavljeni, desetletja negovani sistem, si bo nakopala resen glavobol!

Datum:

Da se s pravosodjem oblasti od leta 1991 dalje niso ukvarjale, je očitno, ne gre za moje izolirano opažanje, temveč za nesporno dejstvo. Ohranjeno je že desetletja prej udejanjeno stanje, saj se interesi elit v zadnjih 50, 60 letih ne spreminjajo … Politična oblast, ki si bo upala dregati v ta skrbno vzpostavljeni, desetletja negovani sistem, si bo nakopala resen glavobol,” je začasno suspendirani sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani Zvjezdan Radonjić v intervjuju za Demokracijo ocenil razmere v slovenskem sodstvu.

Zvjezdan Radonjić je rojen 21.11.1961 v Zagrebu očetu Srbu in materi Slovenki. Osnovno šolo in gimnazijo je končal v Kočevju, Pravno fakulteto pa leta 1986 v Ljubljani. Pravosodni izpit je opravil leta 1989. Od leta 1986 do 1996 je bil zaposlen v finančni ustanovi. Sodniško službo opravlja od leta 1996, najprej kot sodnik na Okrajnem sodišču Kamnik, nato na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Od marca 2021 pa bo predvidoma odvetnik. Objavljal je znanstvene prispevke z območij socialne psihologije, filozofije, prava, sociologije, politologije, religije.

Gospod Radonjić, začniva pogovor s provokativnim vprašanjem, ki bi sicer sodilo bolj na konec. Kako vidite razvoj države Slovenije, ko pa se nihče od odgovornih resno ne ukvarja z žgočo problematiko v pravosodju, na kar ste tudi sami opozarjali?
Nekaj o tem sem nakazal v pogovoru z g. Erneclom na njegovem portalu YouTube. Razvoj države je mogoč v vseh smereh, je veliko različic. Pretežno gre za možnost vplivanja množic na elite in način samoorganizacije elit. Nekateri narodi pač kažejo več družbene ozaveščenosti od večine preostalih, pa imajo boljše stanje v državi. Na primer Švicarji, ki so že stoletja pokazatelj in merilo vsem, ki želijo dobro sebi. K odločanju od lokalne prek kantonalne do državne ravni pristopajo resno, ključne odločitve pa  so odgovorne, napredne in izražajo dejanske narodove potrebe. Elite so stoletja vajene imperativno prisluhniti pobudam od spodaj, ki so torej praktično zavezujočega značaja. Pred nedavnim so prebivalci neke vasice izglasovali prepoved izkopa redke, drage rudnine, čeprav bi si pridobili veliko premoženje. Pomembnejše se jim je zdelo obvarovati tradicionalno okolje, kakršnega so vajeni.

Upoštevajoč izkušnjo slovenske vlade, ki je sprejela poseben zakon, namenjen avstrijskemu investitorju, s katerim je mimo vseh siceršnjih meril dovolila industrijsko rabo kvalitetnega kmetijskega zemljišča, je na dlani razlika med zavestjo naših in švicarskih vaščanov ter med delovanjem naših in njihovih elit. Ko bo, če bo slovenski narod dosegel primerljivo stopnjo ozaveščenosti in se bo pripravljen boriti za pravice, mu bo politična elita primorana prisluhniti in se vesti po pričakovanjih državljanov. Dokler ne bo primernega odziva množic, se bodo oblasti praviloma odločale po potrebah lobijev, katerih voljo izražajo, in samih sebe. Seveda se bo tu in tam pojavila kakšna državotvorna politična sila, pripravljena skrbeti za interese naroda, ki bo ravnala v prid interesov naroda samodejno, vendar je na dolgi rok samo kvaliteta naroda tisto, kar bo omogočilo ravnovesje med interesoma večine in interesom manjšine.

In pravosodje?
Da se s pravosodjem oblasti od leta 1991 dalje niso ukvarjale, je očitno, ne gre za moje izolirano opažanje, temveč za nesporno dejstvo. Ohranjeno je že desetletja prej udejanjeno stanje, saj se interesi elit v zadnjih 50, 60 letih ne spreminjajo. Pravosodje, kakršno je, ustavno varovano skozi hipertrofirano razlago popolne neodvisnosti, deluje po potrebah vsakokratnih vladajočih elit. Ko govorim o elitah, izhajam iz Paretove definicije, da tvorijo elito vsi tisti, ki participirajo pri odločanju o pomembnem. Veliko večino primerov sicer tvorijo spori, v katerih elit izid ne zanima, kadar pa so v igri interesi teh “državnih nadenklav” (multinacionalne družbe, državni sistemi ključnega pomena, nosilci dominantnih mednarodnih ideologij in interesov, personalni vrhovi notranjih elit etc.), jim je nujno zagotoviti nedotakljivost. Ker timinga sprožitve primera ni mogoče predvideti vnaprej, mora biti pravosodje nenehno ustrezno pokrito na dominantnih položajih, da je torej sistem ves čas v “štartnih blokih” ob aktualizaciji latentnega interesa.

Reševanje vladajočim nezanimivih sporov je prepuščeno na voljo sistemu. Tudi tu se pojavljajo določeni interesi pravosodnih in drugih podoblastnikov, številna podkupovanja itd., znotraj elitam nezanimivih primerov pa se oblikujeta podskupini strokovno in protizakonito rešenih zadev. Ta druga selektivna raven pravičnosti in zakonitosti večinoma ni v povezavi s potrebami naddržavnih elit, temveč s potrebami “izvršilnih struktur drugega reda”, ki jim vpetost v sistem ponuja obsežno polje vpliva. V ta namen postavlja izvršilna raven kot druga raven na tretjo raven odločanja posameznike nižjih vrst pooblastil, pripravljene na kooperativno sodelovanje. Opisana shema seveda ni nikakršna noviteta, še manj posebnost Slovenije; predstavlja prevladujoč način sistemskega delovanja sodobnosti. Politična oblast, ki si bo upala dregati v ta skrbno vzpostavljeni, desetletja negovani sistem, si bo nakopala resen glavobol.

Sicer pa se v javnosti v zadnjem času poraja vse več vprašanj v zvezi z odgovornostjo sodnikov in sodstva, tako sodnika posameznika kot tudi organizacijskih enot, t.j. sodišč, sodnega sveta, predsednikov sodišč itn., pri njihovem delu in tudi pri konkretnih odločitvah. Vsakokrat, ko pride do kritične situacije, iz klobuka skoči zajec z napisom “neodvisnost”. Kaj menite o odgovornosti in sedanjem sistemu preverjanja odločitev, tako sodnikovih kot odločitev sodne uprave in sodnega sveta?
Odgovor je večinoma podan pri prejšnjem vprašanju, saj ga ne moremo posebej izločiti, izvzeti v ontološko celoto. Sklicevanje na neodvisnost seveda ni načelnega pomena, ne varuje državljanov pred svojevoljnostjo politike, temveč varuje nastavljene sodne strukture pred državljani. Zagotavlja se nedotakljivost poveljevalnih linij, prodornost nadinteresov.

Ravno danes (20. 7., op. p.) sem prejel nov set predlogov za uvedbo disciplinskega postopka, že petega, v času, ko pobudnik nastopa vnovični mandat. Med sabo si nadevajo titule, priznanja, okravateni besedičijo naokoli, se napredujejo in povzdigujejo med sabo, na pol pismeni si podajajo nazive višjih in vrhovnih sodnikov. Zoper serijskega pobudnika vsakokrat znova sprejetih pobud se disciplinski postopki in kazenske prijave ne vlagajo. Ljudje, ki bi morali že zdavnaj sedeti za zapahi, pošiljajo v postopke tiste, ki se jim ne udinjajo, branijo sebe in zveste. Vse, kar je v sodstvu svobodnega, so ali bodo spravili iz sodniških vrst. Zavest o polnem kritju za vse mogoče že storjene in prihodnje svinjarije je v njih porodila nepojmljivo mero ošabnosti, povprečnemu človeku nerazumljiv pogum pred posledicami najhujših mogočih početij. Nikoli mi ne bo jasno, kako sicer plašni, nesamozavestni, ničvredni ljudje zmorejo toliko samozaupanja!? Preprosto si upajo vse, kar bolj kot o njih priča o politični neodgovornosti. Tudi sedanja oblast, kot kaže, nima zadosti notranje homogenosti za ukrepe, ki ne morejo več čakati.

Občutek imam, da se sodni sistem ne napaja z novimi idejami in s svežimi kadri, temveč da se že vse od leta 1990 “reciklira” z osebjem, ki je rodbinsko in politično povezano s prejšnjo garnituro pa tudi s sistemom negativne selekcije, kar je lahko povezano tudi s finančnim, predvsem pa statusnim položajem. O tem je veliko pisal nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Boštjan M. Zupančič, kaj pravite vi?
Kar zadeva Boštjana M. Zupančiča, verjetno največjega slovenskega sodobnega pravnika, si štejem v čast, da sta si najini mnenji popolnoma komplementarni. Povedano v prejšnjih odgovorih le potrjuje in nekoliko konkretizira njegove bojazni.

Dejstvo je tudi, da se velik del gospodarskega kriminala (npr. pranje iranskega denarja, petmilijardna bančna luknja, kriminalno upravljanje s proračunskim denarjem na državni in lokalni ravni …) ne konča tako, kot bi se moral, to je z obsodbo in v zaporu. Kje je razlog za to?
V že povedanem. Kaj dosti tu ni dodati. Ne trdim, da je konkretna odločitev državnega tožilstva napačna, ker ozadij ne poznam, vendar smo skozi pritožbene postopke v preiskavo pošiljali tudi bistveno manj dokazno podprte zadeve, kjer je bil utemeljen sum dosti nižji od tistega, kar za predmetno zadevo berem v časopisih.

Ali se vam zdi, da bi bilo za večjo transparentnost in pravičnost sojenja smiselno ukiniti dosedanji sistem pristojnosti v kazenskih zadevah in povečati tudi pristojnosti preiskovalnih sodnikov? Na primer na način, da bi lahko preiskavo za katero koli kaznivo dejanje zahteval vsak tožilec in vsak preiskovalni sodnik v državi in da bi bili pri vodenju postopka bolj neodvisni od navodil od zgoraj?
Preiskavo je treba ukiniti, ker je sodobni pravni postopki ne poznajo. Gre za relikt prejšnjega sistema, ko bi naj pač človek predstavljal najvišjo vrednoto, pa se ne sme procesirati brez potrebne stopnje utemeljenosti. Te oblike garancij sodobne države, ki temelji na drugih izhodiščih, ne poznajo, temveč jih zagotavljajo z racionalnimi sredstvi, vezanimi na proces sam. Preiskava se pogosto zlorablja in jo je toliko bolj nujno treba odpraviti.

Zdi se, da so slovenski sodniki bolj naklonjeni varovanju institucije kot varovanju človekovih pravic; celo v primerih, ko je očitno, da je kršitev človekovih pravic tista, ki bo na koncu dejansko bolj škodovala sodstvu. A zaverovanost v sistem je neomajna. Pri tem mislim na primer dr. Noviča, kjer je jasno, da bo postopek zastaral. A sodnica mora kljub temu hiteti z razpisovanjem obravnav, vabiti priče, trošiti denar za izvedence, skratka, igrati nesmiselno in zelo drago predstavo samo zato, da ji sistem ne bo mogel očitati zavlačevanja. Pri tem nihče niti ne pomisli na osebno usodo in mrcvarjenje obtoženca. Od kod izvira ta navidezna slepota sistema, ki v bistvu niti ni slepota, ampak gre dejansko za pravosodno politiko, zamaskirano v očitno nesmiseln formalizem?
Predsednik sodišča in predmetna državna tožilka sta v javnih medijih brez najmanjšega zadržka javnosti razglasila, da bo zadeva obravnavana maksimalno učinkovito. Poznavajoč notranji sistem Pogačnikove strahovlade, je konkretni sodnici skoraj zagotovo določil roke za, kot on temu reče, učinkovito postopanje, da je treba zadevo končati v določenem času, sicer bo treba po poteku časa pisati obsežna poročila, zakaj zadeva še ni končana. Že dve leti namreč predsednik sodišča ravna s sodniki kakor s psi, tudi za najbolj zahtevne predmete narekuje lastne improvizirane roke. Ker seveda ni nikdar sodil nič zahtevnega, se mu ne sanja, da zadeve Novič ni mogoče končati v roku, ki preprečuje zastaranje, tudi če se kršijo vse mogoče in nemogoče pravice. “Od zgoraj” je sicer po vsej verjetnosti prejel zagotovila, da bodo sodbo potrdili ne glede na masaker ustave in prava, kar je po vsej verjetnosti dojeto pravilno, pa sojenje pridobiva z zakonom nezdružljive pospeške.

Bi bilo treba v večji meri sankcionirati neukrepanje oziroma odlašanje policije in tožilstva, posebej v primerih, ko se zadeva konča z zastaranjem?
Iz že pojasnjenih razlogov je edina racionalna možnost odprava temeljnega sistemskega odnosa na relaciji elit in državljanov, da se elitam bistveno omeji zloraba organov kazenskega pregona. Minister mora imeti operativne možnosti vplivanja na delovanje državnega tožilstva in policije, kadar oceni za potrebno in na način, ki mu omogoča sprejemanje polne odgovornosti. Vse drugo so blodnje in fantazije, še najbolj pravljice o strokovni neoporečnosti in neodvisnosti.

Če se zdaj vrneva v lansko leto. Kako je bilo videti, ko so k vam hodile nekatere osebe, kako soditi v primeru Novič?
O primeru Novič sem povedal vse, kar sem nameraval. Karte so na mizi, le odigrati jih je treba. Vsi, ki morajo kaj vedeti, so izvedeli vse; kar sem zapisal in jim poslal, je res od prve do zadnje besede. Ne pričakujte, da bom policist, državni tožilec, sodnik, instanca in politik v eni osebi. Naj se odločijo, ali jim odkritje storilca, napeljevalcev in mreže kaj pomeni ali ne. V dokaznem materialu dveh predmetnih zadev (Plavec/Stephan in Jamnik/Novič) imajo vse na ravni razumevanja desetletnega otroka. Če ne želijo razumeti, to ni več moja stvar.

Kaj se vam je dogajalo na sodišču po tem, kar ste povedali ob razglasitvi sodbe?
Etične komisije, disciplinski postopki, grožnje z razrešitvijo, odvzem parkirnega mesta, podpisi peticij, zmerljivke sodnega društva, obsodbe sodnega sveta, medijsko križanje, spreminjanje in razveljavljanje sodb, označevanje za ekscentrično motenega, stresi, srčni zastoji, invalidnost tretje kategorije, delna upokojitev, poslabšanje anksiotične depresije s spremembo medikamentozne terapije, odhod iz sodniških vrst, izguba vere v sistem, občutek vsesplošne nemoči.

Kdo vam je sicer dodelil primer Novič? Je to avtomatsko ali je izrecno kdo določil vas?
Primer bi moral biti, kot mi je kasneje sporočila kolegica, dodeljen sodnici, katere priimek se začne na »P« in ki po predsednikovi oceni te zadeve ne bi zmogla, zmogel naj bi jo le jaz. Zato je, kot mi je sporočeno, še enkrat kršil načelo zakonitega sodnika in obvaroval mlado sodnico (kader predsednika nekega drugega sodišča v isti stavbi), me porinil v ogenj in pustil v ognju samega, povrh pa dodajal polena. Tudi po dodelitvi zadeve Novič je, kot kaže, večkrat kršil ustavno kategorijo, ki jo krši, kot kaže, po želji, ne da bi komur koli odgovarjal ali se znašel vsaj na etični komisiji, če že ne na disciplinski ali bog ne daj v suspenzu. Kot da bi bilo vseeno, kdo sodi in komu.

Ste pred vašim sojenjem v primeru Novič spremljali prejšnja sojenja?
Ne, nikdar ne spremljam podrobnosti drugih sojenj; sit sem lastnih.

Je kdo iz Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) ali policije poskušal vplivati na vas?
Ne, so pa nesramno ignorirali odredbe, npr. za nujno tehnično pomoč sodnemu izvedencu dr. Štularju, kot je razbrati iz njegovih navedb. Več o tem naj vam pove on sam, če želi. Kazali so jasno nejevoljo in odvečnost.

Kaj pa tožilka?
O tem sem povedal vse kot tudi o dejavnosti pooblaščenca, zato tega ne bom ponavljal. Obrnite se na visoko spoštovanega, starodavno poštenega zagovornika g. Jožeta Hribernika, ki je jasno sporočil, da česa takšnega v svoji polstoletni praksi ni doživel, branil pa je med drugim “kosovske rudarje” v časih režima osebe, o kateri je javnost oblikovala ugotovitev, da ni bil pretirano nagnjen demokraciji in pravni državi. Če sta državna tožilka in pooblaščenec bistveno presegla ravnanje državnega tožilstva v tisti zadevi, razprava v tej smeri ni več potrebna. Morda bo imel g. Hribernik čas za podrobnejša pojasnila.

Ali imata po vašem mnenju zastopnik in žena umorjenega sploh pravico biti na sojenju ob tožilki in postavljati vprašanja?
Pravico imata, vendar v zamejenem obsegu, nikakor pa ne kot državni sotožilec, po načelu delitve dela. Verjetno ni veliko število držav, ki bi dovolilo takšno zlorabo vseh mogočih upravičenj ter breme odgovornosti naprtilo izključno sodniku, ki se je moral po milimetrih boriti za nadzor nad postopkom, kar bi naj bilo drugje v svetu samo po sebi umevno. Sicer je okoli 20 članov nekega civilnega združenja ves čas spremljalo sojenje, pa vprašajte njih, kako so doživljali udeležbo navedenih v postopku. Reakcije iz sodstva po sojenju kažejo dodatno na zaledja spodbujanja takšnega početja, vključno z razveljavitvijo sodbe tudi zaradi kršitve pravic državnega tožilstva, kot da bi bilo državno tožilstvo tisto, ki mu sodišče mora ponuditi varstvo iz naslova temeljnih človekovih pravic in ne obdolženec. Kršil naj bi torej človeške pravice državnega organa. Ošabnosti sodnega sistema zares ni videti zgornje premise.

Vas je med sojenjem kontaktirala ali poskušala kontaktirati vdova pokojnega dr. Jamnika?
Ne. Bral sem, da se je bolj kot to treba vprašati, ali je morda imela kakšne druge vrste kontaktov, povezanih z zadevo, usodnejšega pomena, kot če bi poskušala vzpostaviti povezavo z mano, česar ji tako in tako ne bi dovolil. Tudi o tem so podatki dostopni in posredovani pristojnim.

Ali so v spisu Novič kakšne zadeve, o katerih se ne ve javno in so pomembne za ta primer?
So, vendar niso relevantne za presojo okoliščin Jamnikovega umora. Policija je v tej smeri že podala neko ovadbo, a je bila zavržena. Zanimivih povezav v gradivu kar mrgoli; kdor želi razumeti, bo zlahka razumel.

Ste opazili, ali je bil kakšen podatek v postopku očitno prirejen za to, da bi okrivili dr. Noviča?
Nisem. Vendar glede na nenavadno kontaminacijo prihaja v poštev recimo pomanjkljiva strokovna manipulacija s sledovi streljanja.

Ali je po vašem mnenju povezava med umorom dr. Jamnika in poskusom umora na Kemijskem inštitutu?
Kdo je napeljevalec v obeh primerih, je jasno, nakazuje se tudi celotna zaledna mreža, vse skupaj pa gotovo nima veze z Milkom Novičem. Da ne bo nesporazuma − na Milka Noviča me osebno ne veže prav nič. Oprostili so ga dokazi, ki jih je pravilno ocenila porota. Moja edina dolžnost je bila zakonito izpeljati postopek, omogočiti enakost orožij, dovoliti Noviču dokazovati, podčrtati pomen različnih sklopov dokazov. Slednje sem storil brezhibno, pa tudi če se zato instanca postavi na glavo. Konec koncev kmalu več ne bom sodnik, ne bo me varovala imuniteta, kot me tudi do sedaj ni, kajti na kraj pameti mi ni padlo sklicevati se nanjo.

Kakšno je vaše mnenje o nedotakljivosti NPU?
Policija ni nikjer nedotakljiva, to je smešno.

Nedavno je sodišče zavrglo kazensko ovadbo zoper sodnega izvedenca balistične stroke Franca Sabliča (https://nova24tv.si/slovenija/sablic-se-vedno-bolj-zapleta/), ki je sicer pred preiskovalno sodnico Dunjo Franken med drugim priznal: “Če bo sodišče ugotovilo, da te analize GSR niso takšne, kot so, bom tudi jaz spremenil mnenje.« In tega ni izrekel enkrat. In še: »Jaz sem sodišču samo hotel povedati, da je NFL usposobljen za te preiskave, in če bo sodišče meni reklo, da to pa niso delci streljanja, bom jaz svoje mnenje (…) spremenil.” Imamo sodne izvedence po naročilu?
Imamo. Ali je Sablič takšen ali ni, ne morem vedeti. Iz postopka, ki sem ga vodil, se kot mogoči nakazujeta obe različici. Vsekakor  je čudno, da je bila sodba razveljavljena zaradi pomanjkljivega ocenjevanja verodostojnosti sodnega izvedenca, ki naj bi bil član neke civilne pobude, za instanco pa ni bila nikdar sporna verodostojnost sodnega izvedenca − dolgoletnega operativca in vodje organa, katerega dejavnost ocenjuje.

Kaj lahko v Sloveniji sploh naredi navaden državljan, če se znajde v taki situaciji? Dr. Novič namreč verjetno ne bi končal tako, če ne bi imel takega javnega spremstva …
Če se mu zgodi vpletenost v zadevo, v kateri so podani interesi nadstruktur, o katerih sem govoril uvodoma, si ne more obetati ničesar ne glede na spremstvo. Sicer lahko upravičeno upa na možnost braniti se. Seveda, kolikor ne pride do komunikacije med državnim tožilstvom in sodstvom kot denimo v zadevi Novič ter v številnih drugih prej in kasneje.

Bi radi še kaj dodali, na kaj opozorili?
Prenesite pozdrave vsem številnim sodnikom, pravnim strokovnjakom, političnim in medijskim dejavnikom in laični javnosti, ki so mi ponudili oporo v situaciji, ki je brez resnih posledic ne more preživeti konj, kaj šele človek. Tisti, ki so mi pošiljali material o krivicah, ki jim jih je povzročilo sodstvo, naj se v prvi polovici prihodnjega leta, ko več ne bom sodnik, obrnejo name. Če je sodstvo do sedaj uničevalo njih, bom storil vse, kar je v mojih močeh, da jim pomagam, da uničijo sodstvo.

Petra Janša

Sorodno

Zadnji prispevki

Politična analitika: Gre za njeno nesposobnost, ne za to, da je tujka

Včerajšnja interpelacija Emilije Stojmenove Duh ni postregla z njenim...

Občina Središče ob Dravi zaradi azilnega doma s tožbo proti vladi

Samodržna odločitev vlade, da brez posvetovanja z lokalnimi skupnostmi...

GZS: Jedrska energija nam lahko zagotovi stabilno in zanesljivo oskrbo

"Vesela sem, da je vlada sprejela predlog resolucije o...

Na Teznem našli bombo iz druge svetovne vojne

Pri zemeljskih delih na ulici Ledina v mariborski četrti...