Intervju z Aleksandrom Osojnikom, najbolj demoniziranim duhovnikom ta hip: “Ne obžalujem, da se je o resničnih problemih v naši državi vendarle začelo govoriti”

Župnik Aleksander Osojnik

“Milijone mečemo za Jankovića, Adrio, dokapitalizacije bank, kar moramo nič krivi državljani podpirati. Čas bi bil, da posamezniki, ki so oškodovali našo skupno blaginjo, tudi odgovarjajo, denar pa bi raje namenili ljudem v stiski,” je v intervjuju za Demokracijo povedal salezijanski duhovnik Aleksander Osojnik, ki je javnosti postal znan, ko je napisal ostro pismo o aktualnih političnih ter socialnih problemih naše države. Zaradi resnice je bil deležen ostrih napadov osrednjih medijev.

Aleksander Osojnik je salezijanec, ki duhovniško službo opravlja v Župniji Grahovo in Župniji Cerknica. V preteklem tednu je veliko prahu dvignilo njegovo pismo, v katerem je neposredno, brez lepih besed opozoril na aktualne probleme slovenske družbe.

Ste si mislili, da bo vaše pismo naletelo na takšen odziv?
Ne, nisem si mislil. Poslal sem ga na Demokracijo, ker sem pričakoval objavo, saj ste redki, ki kaj takega sploh objavite. Od drugih časopisov objave sploh ne bi pričakoval. Potem pa so praktično čez noč vsi mediji povzemali in komentirali napisano, kar me je precej šokiralo. Po eni strani obžalujem, ker sem marsikaj napisal na grd način, z druge strani pa te moje ostre izjave odpirajo debato o širših družbenih problemih. Moram reči, da sem v teh dneh dobil na stotine komentarjev, klicev, sporočil tistih, ki so me podprli. Večina teh ljudi hodi k maši in so tudi župnijski sodelavci. Med njimi so bili politiki in uradne osebe, ki čutijo gnilobo naše države, o kateri sem pisal, in z mano delijo mnenje, da je treba te probleme izpostaviti in jih rešiti za naše skupno dobro.

Aleksander Osojnik

Od duhovnikov smo vendarle navajeni milejše retorike. Ali obžalujte, da ste bili tako ostri?
Obžalujem, ker sem reagiral nekoliko bolj čustveno, v jezi. Zavedam se, da je bila kakšna beseda grda. Take besede pogosto slišimo tudi v javnosti. Vsekakor obžalujem, da sem v pismu uporabil ostre izraze, ne obžalujem pa tega, da se je o resničnih problemih v naši državi vendarle začelo govoriti; verjetno tudi s pomočjo senzibilnega diskurza, ki sem ga uporabil. Resnici na ljubo, če bi povedal na lep način, se na moje pismo ne bi nihče odzval.

Kaj je bil povod za nastanek pisma? Vas je zmotil kakšen konkreten dogodek, situacija, ob kateri niste mogli biti več tiho?
Dnevno se srečujem z ljudmi v stiski, ki le s težavo preživijo s skromnimi dohodki, pokojninami. Tudi moja mati, ki je rodila šest otrok, oče je bil vratar in delni invalid, ima okrog 400 evrov pokojnine. Otroci ji moramo pomagati, da lahko preživi. Saj nič ne rečem, če nimaš večjih stroškov, se s skromnostjo da prebiti skozi mesec. Kaj pa ko je treba zamenjati okna, popraviti streho, kupiti nov hladilnik? Mati mi je v pogovoru rekla: »One barabe tam gor je treba dat v zapor!«

Zadnjič mi je upokojenec potožil, da po 40 letih delovne dobe ne more preživeti. In teh zgodb sem slišal že veliko. Tudi statistike govorijo, da je iz leta v leto več ljudi odvisnih od pomoči Karitas. Menim, da je gnila politika, ki ji ni mar za življenje ljudi, ampak samo za lastne koristi in politične točke, pahnila številne na rob preživetja. In v pismu sem jim to želel povedati. Da “gnijemo”, pa je na družbenih omrežjih zapisal tudi predstavnik največje opozicijske stranke Janez Janša. Če je lahko to on izjavil, ne vem, zakaj se drugi ne bi mogli strinjati z njegovo ugotovitvijo.

Med prijatelji imam tudi veliko uradnikov, ki potrjujejo, da se stvari ne urejajo tako, kot bi se morale. V zasebnem sektorju si delijo milijonske dobičke, medtem ko ljudje životarijo na minimalni plači. Podjetje je uspešno tudi zaradi delavcev, zato bi morali biti nagrajeni,  ne pa samo tisti zgoraj. Milijone mečemo za Jankovića, Adrio, dokapitalizacije bank, kar moramo nič krivi državljani podpirati. Čas bi bil, da posamezniki, ki so oškodovali našo skupno blaginjo, tudi odgovarjajo, denar pa bi raje namenili ljudem v stiski. Tudi sam opažam, da je življenje vse dražje. Pred desetimi leti sem dal za položnice pol manj, kot dam danes. Dohodki v tem času pa niso še enkrat višji, zato je ob vseh podražitvah jasno, da ljudje težko shajajo.

Evidentno je, da številni ljudje skromno živijo, pa vendar v družbi ni zaznati angažmaja, da bi zahtevali spremembe.
Ljudje s socialnega dna se težko izpostavijo; vprašanje je, ali bi jih sploh kdo poslušal. Človek, ki je na “minimalcu”, se sicer lahko na tihem jezi, če bo pa kaj rekel, bo dobil odpoved. Ujeti so v začaran krog. Menim, da bi morala tudi civilna družba, Cerkev, duhovniki, bolj opozarjati na njihove pravice, dostojnost in jih spodbujati k reševanju položaja. Zgled nam je lahko tudi papež Frančišek. Bil je trn v peti argentinski oblasti, ki še danes velja za eno najbolj skorumpiranih. Opozarjal je na bedo ljudi iz barakarskih naselij v okolici Buenos Airesa, kjer živi na milijone ljudi. Še danes je papež Frančišek glas ljudi v stiski, beguncev, opozarja na korupcijo itd. Prav je, da tudi Cerkev opozarja politične odločevalce na probleme. Če plačujemo davke in prispevke, upravičeno pričakujemo, da država z njimi gospodarno ravna, ne da smo dnevno priča razmetavanju davkoplačevalskega denarja. To je povsem primerljivo s tem, da bi denar, ki ga dobim za cerkev, zakockal. Od župljanov bi bilo čisto legitimno, da mi ne bi več hoteli dati denarja. Tudi v odnosu do države bi moralo biti tako.

Ljudi ste v pismu pozvali k neplačevanju davkov.
Danes zjutraj sem na teletekstu prebral, da je Marjan Šarec zaposlil na Sovi svojo znanko in Toninova komisija je ugotovila, da je to sistemska napaka. Predsednik vlade si je dovolil sistemsko napako, zato bi lahko tudi jaz glede poziva k neplačevanju davkov rekel, da je šlo za sistemsko napako. Vendar je tistim pri koritu dovoljeno vse. Tistega, ki krade, ne blatijo toliko kot tistega, ki opozarja. Da imam v marsičem prav, je prav v ponedeljek dokazal premier Šarec, ki je odstopil.

Mnogi so vam očitali, da ste se izpostavili kot duhovnik.
Kot državljan in kot duhovnik imam pravico povedati svoje mnenje. Tudi Jezus Kristus, ki ga imamo za svojega odrešenika, je kritiziral takratno versko in civilno oblast. Ne nazadnje je na križu umrl zato, ker se je zameril obema in ker je opozarjal na nepravilnosti. Vendar z njegovo smrtjo njegovi nauki niso zamrli. Očitno je bila tudi v mojem primeru božja volja taka, da je pismo dobilo večje razsežnosti. To vse govori v prid temu, da sem res dregnil v velike družbene probleme. Če se ne bi noben odzval, teh problemov ne bi prepoznali kot dela družbe, tako pa so očitno zelo moteči. Ne glede na to, ali se strinjamo z zapisanim ali ne, je postalo jasno, da so to množični problemi, ki pa jih z molkom samo potiskamo ob rob. Menim, da je opozarjanje na probleme v družbi − z mano se strinjajo številni duhovniki, župnijski sodelavci, prijatelji z vseh koncev Slovenije − tudi delo duhovnika, Kristusovega apostola.

Pa vendar se je uradna Cerkev od vaših izjav distancirala.
Ja, veliko bolj me podpirajo verniki, med njimi tudi duhovniki, kot pa Cerkev in Salezijanska inšpektorija. Preden se je škofija izrekla o mojem pismu, bi pričakoval, da bi me povabili na pogovor in bi se izrekli tudi na podlagi mojih izjav: verjetno nestrinjanje glede izbire besed in hkrati potrditev družbenih problemov ter zavzemanje za njihovo reševanje. Mislim, da bi morali naši škofje večkrat posnemati papeža, ki vseskozi opozarja na družbene probleme, stiske ljudi in apelira na njihovo reševanje. Cerkev je del družbe in prav je, da opozarja na nepravilnosti.

Ali zaradi svojih izjav pričakujete kakšne sankcije?
Za zdaj mi ni še nihče nič rekel, kaj to pomeni. V Cerkvi so mogoče različne sankcije. Vendar s premestitvijo ničesar ne rešiš. Teoretično bi mi lahko naložili tudi to, da bi moral vsako javno pismo pred objavo poslati v pregled pristojnim. So pa nekaterim duhovnikom tudi že prepovedali javno maševanje. Osebno v pismu ne vidim nič takega, in tudi moji podporniki ne, da ne bi smel opravljati duhovniške službe. Kako razmišlja uradna Cerkev, pa ne vem, ker je bilo med nami zelo malo komunikacije.

Vaš odhod bi bil verjetno velika škoda za kraj, saj ste v domači župniji zelo priljubljeni. Kaj bi označili kot največji doprinos v desetih let službovanja v Župniji Grahovo?Obnovili smo štiri cerkve. Bilo je ogromno dela, župnija pa ima malo prihodkov. Na srečo smo nekaj dobili tudi od občine, za obnovo cerkve sv. Štefana v Podšteberku celo od nadškofije. Ampak to je majhen prispevek glede na to, koliko zberejo ljudje. Mislim, da bi morali zadeve pri obnovi sakralnih objektov tudi drugače reševati, saj gre za dediščino kraja. Moje prepričanje je, da bi se bolj kot župnik morali za obnovo zavzeti verniki, lokalna skupnost ter državne in cerkvene institucije. Paradoks pa je, da so ravno župniki, ki v kraj pridejo in gredo, gonilna sila obnov, drugi pa bistveno premalo naredijo.

Drugače pa me veseli, da v župniji ljudje zelo radi sodelujejo na oratorijih, kot koledniki, na različnih delavnicah, v zboru. Je pa res, da grahovska župnija ni velika, zato je tudi dejavnosti nekoliko manj. Veliko mi pomeni tudi obiskovanje naših župljanov. Obiski razkrijejo marsikatero stisko.

Pa je težko biti duhovnik v časih, ko smo ljudje vse bolj odtujeni in apatični? Lahko vera ponudi odgovore človeku 21. stoletja, se je Cerkev dovolj prilagodila?
Po moje je vse odvisno od župnika, če zna stopiti ljudem naproti. Vemo, da imajo ljudje številne opravke in mnoge moti, če župniki od njih zahtevajo preveč. Župniki moramo biti v tem oziru tolerantni. Za večino ljudi danes krščanstvo predstavljajo dogodki: gasilske veselice, miklavževanje, žegnanje, velika noč, božič … Ali jih takrat sprejmeš in jih spodbudiš ali pa jih okregaš, ker se ne udeležujejo bogoslužij, s čimer jih morda še bolj odtujiš.

Na eni strani ugotavljava, da politika ljudi pušča same v socialnih stiskah, na drugi pa jih še vedno izkorišča za nabiranje političnih točk na račun polpretekle zgodovine. Službujete v Grahovem, ki je bilo v preteklosti še posebej zaznamovano. Ali je v vasi po postavitvi spomenika domobrancem in pobitim civilnim žrtvam še vedno čutiti nemir?
Ne, mislim, da ne. Ko je bilo pred odkritjem omenjenega spomenika nekaj hude krvi med nasprotniki, sem izjavil, da komur ni všeč živeti v demokraciji, naj odide drugam, kjer imajo še totalitarne režime. Sicer v kraju kakšnega nelagodja ne zaznavam. Nekaj je bilo tudi vandalizma. V drugih državah, na primer v Italiji, imajo na spomenikih napis “Padli v vojni”, ponekod so našteti, ponekod ne. Če bi tudi v Sloveniji naredili tako, bi bila to sprava, ljudje pa ne bi bili ožigosani. Vemo namreč, da so se iz različnih razlogov med vojno eni znašli na eni, drugi na drugi strani.

Maruša Opeka