Premik slovesnosti k breznu pri Macesnovi Gorici nas opominja, da smo skoraj 30 let prihajali žalovat in obujat spomin k napačnemu breznu. Oblastniki, ki so si slovesnost po maši leta 1990 prisvojili, so to vedeli, a so nas pustili v zmoti. Toda resnica je prišla neizprosno na dan. Poslej bomo obhajali spomin na naše žrtve na kraju njihovega resničnega trpljenja.
75-letnica pobojev nas spominja na to, da je komunistična revolucija prekrila slovensko zemljo z dejanji, ki so Slovencem storila nepojmljivo zlo, povzročila nepredstavljivo trpljenje. Trpele so mučene in pobite žrtve; trpele so sirote in vdove; trpele so družine žrtev v dolgih desetletjih, ko svojega žalovanja ljudje niso smeli niti pokazati.
Posredno pa je trpel in še danes trpi ves slovenski narod: kajti revolucija je s poboji odtrgala Slovence od tkiva evropske krščanske omike, v kateri smo se razvili v narod; pahnila nas je v barbarstvo, v katerem so desetletja vladali nasilje, pravica močnejšega, laž in predvsem strah …
Sprava ob pomanjkanju dejstev v resnici zavrta
Spomin na 30-letnico prve roške slovesnosti je svetel in temen. Svetel, ker je bila prvikrat ob roških breznih darovana sveta maša in so žalujoči po dolgih desetletjih lahko prvikrat javno pokazali svojo žalost. Temen, ker so si nasledniki krvnikov prisvojili slovesnost po maši za lažno rehabilitacijo. Z geslom, da je bila sprava tedaj dosežena, je bila ob pomanjkanju pravih dejanj v resnici zavrta.
Zato smo ob letošnji priložnosti prosili najvišja predstavnika slovenske države, predsednika vlade in predsednika republike, da premerita daljo in nebesno stran slovenske poti k narodni spravi.
Matija Ogrin/Časnik