Katastrofalne izjave Šarca glede prisluhov hrvaških obveščevalcev; zaščitil je vse vpletene, ki so sodelovali pri tej mednarodni sramoti!

Foto: STA

Slovenski premier Marjan Šarec je še enkrat pokazal, da ne razume stvari, o katerih govori. Tako je povedal, da ga skrbi, “če je to način delovanja v EU”, in sicer danes po seji vlade v zvezi z navedbami, da so slovenskemu sodniku in agentki med arbitražnim postopkom prisluškovali hrvaški obveščevalci. Namesto da bi ovadili arbitra Jerneja Sekolca za amatersko ravnanje in zahtevali odgovornost slovenske obveščevalne službe, ker ni poskrbela za ustrezno protiobveščevalno zaščito, je Šarec raje vso krivdo zvalil na hrvaško stran, ki je opravljala tipično obveščevalno dejavnost za zaščito hrvaških interesov.

Šarec je povedal, da mu je šef Sove Rajko Kozmelj na zaprtem delu seje “pojasnil situacijo”, kar pa je premier slišal, pa naj bi bilo “zaskrbljujoče”. “Po eni strani smo zadovoljni, ker obveščevalna služba dobro dela, po drugi strani nas lahko skrbi, če je to način delovanja znotraj EU in če je to odnos med državami, ki naj bile prijateljske,” je povedal Šarec.

Oddahnil si je tudi sedanji minister za obrambo, ki je v času tako imenovane afere Pirangate sedel na stolčku zunanjega ministra, saj naj bi se odkrilo, kdo je prisluškoval. Očitno pa je, da gre za še en poskus nabiranja poceni političnih točk z razpihovanjem že starih tem.

Če ponovimo. Do afere Pirangate v zvezi s prisluškovanjem pogovorov med slovenskim arbitražnim sodnikom Jernejem Sekolcem in uslužbenko slovenskega zunanjega ministrstva Simono Drenik je prišlo med potekom arbitraže med Slovenijo in Hrvaško. Arbitražno sodišče je bilo sestavljeno iz petih članov. Trije so bili nevtralni, po enega pa sta prispevali Slovenija in Hrvaška.

V prisluhih so, domnevno pripadniki hrvaške obveščevalne službe, ujeli Sekolca in Drenikovo, kako pripravljata strategijo, da bi na stran Slovenije pridobila še preostale nevtralne sodnike. Seveda je vsem jasno, da je slovenski arbiter s tem močno posegel v vsa načela veljavnosti arbitraže, kar so Hrvati izkoristili kot pripraven izgovor, da so od arbitraže zaradi nepopravljive škode, ki je bila storjena procesu, odstopili.

V Sloveniji pa se politika ni bila pripravljena soočiti s posledicami svojih neodgovornih in slabo načrtovanih dejanj. Namesto da bi takrat najmanj odstopil minister za zunanje zadeve Erjavec, Sekolca pa bi kazensko ovadili, saj je afera pustila nepopravljivo škodo tudi na ugledu Slovenije v mednarodnih odnosih, je vladajoča garnitura s prstom kazala na Hrvate, ki so si drznili prisluškovati slovenskemu arbitru, ki je na nezavarovani telefonski liniji prejemal navodila s slovenskega zunanjega ministrstva.

Kot je že leta 2015 za Dnevnik opozoril nekdanji direktor Sove Andrej Rupnik, “prisluškovanje v primerih, kot je slovensko-hrvaška arbitraža, ni nič nenavadnega”. Takrat je Rupnik poudaril, da so ravno zato, ker se pričakuje, da se bo prisluškovalo, potrebni dodatni varnostni ukrepi, ki pa se jih slovenski del politike in vladnih uslužbencev, ki rokujejo z občutljivimi informacijami, v večini sploh ne poslužujejo, ker se jim zdi potrata časa.

Hrvaški obveščevalci svoje delo opravili, kaj je bilo s slovenskimi?
“Nenavadno bi bilo le, če Hrvati ne bi poskušali prisluškovati in če Sova ne bi zbirala informacij. Nerodno pa je, da so oni nas ujeli s ‘spuščenimi hlačami’,” se je takrat strinjal ravno tako nekdanji direktor Sove Iztok Podbregar, ki je poudaril, da je poslanstvo vsake obveščevalne službe, “da z vsemi sredstvi, ki jih ima na voljo, najbolje servisira in podpira svoje vladne odločevalce o kateri koli zadevi. Na drugi strani pa mora ‘napadena’ država storiti vse, da se protiobveščevalno zaščiti”.

Oba, tako Sekolec kot Drenikova, bi morala za pogovore zaupne narave uporabljati varne linije. A kakor je pojasnil Podbregar, je varnostna kultura v Sloveniji na nizki stopnji, tako osebno kot sistemsko. Sova je namreč že v času priprav na predsedovanje EU v prvi polovici leta 2008 kupila napreden strežnik in šifrirane terminale za govorno komuniciranje ljudi na pomembnih položajih. Vsa oprema je bila tudi v skladu z zahtevami varnostnih standardov EU in zveze Nato. A sta se od takrat varnostnih protokolov držala edino tedanji premier Janez Janša in notranji minister Dragutin Mate. S Pahorjevo vlado je zavedanje o potrebi po samozaščiti še dodatno upadlo, medtem ko naj bi se v Cerarjevi vladi zgolj eden držal varnostnih protokolov.

Ni problem dogovarjanje, problem je, da so to počeli lahkomiselno
V Sovi naj bi v pripravah na arbitražo pripravili posebne terminale, prek katerih bi bila mogoča zavarovana komunikacija. A ni pomoči, ki bi zadostovala, če se slovenski uradniki odločijo, da bodo komunicirali preko odprte nezavarovane linije, čeprav imajo na razpolago šifrirane terminale. Reči, da slovenska obveščevalna služba dobro dela, je zavajajoče. Namreč, slovenska vladajoča politika še naprej gradi mit, da slovenska stran ni zakrivila ničesar, zaradi česar se je postopek arbitraže “sfižil”. Še vedno se skuša ustvariti vtis, da slovenska stran ni počela ničesar narobe, krivdo pa se vali na Hrvate.

Miro Cerar in Karl Erjavec (Foto: STA)

V realpolitiki ni problem, da so slovenski uslužbenci zunanjega ministrstva dajali navodila slovenskemu arbitru. Problem je, da so jih pri tem dobili. Slovenska vladajoča politika na čelu z Mirom Cerarjem, Karlom Erjavcem in sedaj še premierjem Šarcem pa ni znala ustrezno ukrepati. Kako je mogoče, da Sova ni vedela, kdaj se je prisluškovalo? Če bi to vedeli, bi lahko Slovenija preventivno predlagala zamenjavo svojega arbitra, s čimer bi Hrvaški preprečila izgovor, da je arbitraži storjena nepopravljiva škoda, zaradi česar jim preostane le izstop.

Ivan Šokić