fbpx

Katastrofalno norčevanje iz slovenske kulture na državni proslavi: Magnifico pel skrajno vulgarno pesem, katere Prešeren ni napisal!

Foto: STA

Slovenski kulturni praznik, ki ga najpogosteje označujemo s sopomenko Prešernov dan, ne bi smeli nikoli politično zlorabljati za preračunljive, povsem dnevnopolitične delitve slovenskega naroda ali ga omalovažujoče razvrednotiti s figo v žepu, kaj šele z ideološkim sovražnim govorom. Enako naj bi veljalo tudi za vsakoletno osrednjo državno proslavo na predvečer Prešernovega dneva. Drži, že večkrat smo bili žal priče povsem očitni zlorabi odra, na katerem je potekala katera od osrednjih državnih proslav. In prav ta oder so včeraj znova “naključno” izrabili za nepojmljivo zavrženo omalovaževanje pomena našega kulturnega praznika in največjega ali vsaj enega izmed zagotovo največjih slovenskih pesnikov Franceta Prešerna ter njunega pomena za Slovence in Slovenijo.

Da marsikaj od tistega, kar smo videli in slišali na včerajšnji osrednji praznični prireditvi ob našem kulturnem državnem prazniku (proslavo so v živo kot vsako leto predvajali tudi na prvem programu TV Slovenija) – dogodek je napovedoval (povezoval) Tadej Toš, med nastopajočimi pa so bili poleg drugih Robert Pešut – Magnifico, Schatzi, Iztok Mlakar, Vasko Atanasovski -, smo se, če tega morda nismo slutili že vnaprej, dokončno lahko prepričali med nastopom Magnifica. Ko je Magnifico zapel verze, za katere je že France Prešeren, ja, ko je bil še živ, ogorčeno dokazoval, da on ni njihov avtor, da mu jih nekateri zlonamerno pripisujejo oziroma poskušajo pripisati iz le njim znanih razlogov.

Čemu Magnifico in čemu tako?
In o čem je včeraj (za)pel Magnifico? Med drugim o tem, češ da se nunam trebuhi redé, ker se farjem porivat pusté itn. Bi takšna “poezija” spadala na kulturno proslavo pred Prešernovim dnevom, če bi jo vsaj bil res napisal Prešeren? Pravzaprav ne, vendar je celo še huje: Prešeren je avtorstvo teh verzov zanikal in se o tem, da mu jih lažno pripisujejo ogorčeno potožil celo Ani Jelovškovi. Pa tudi, če bi obstajal dovolj resen dvom, ker je Prešeren je kako svoje avtorstvo zares zatajil že zaradi policije, ki mu je občasno dihala za svobodoljuben ovratnik, ne bi bilo primerno prav takšnih verzov tendenciozno prepevati na osrednji državni proslavi v 21. stoletju.

Nič nenavadnega, skratka, da je po Magnificovem nastopu dobesedno eksplodiralo na družabnem omrežju Twitter, kjer smo lahko brali, da državna proslava ob za Slovence tako pomembnem prazniku zagotovo ni ne prostor ne čas za takšno izzivanje, da osrednje proslave ne bi smeli zlorabljati za domnevno kaznovanje kristjanov in duhovnikov, da proslava pač res ne more biti namenjena samodestruktivni delitvi slovenskega naroda, da je povsem nedopustno, da osrednja proslava ob kulturnem prazniku nekaterim služi za zajedljivo ali celo žaljivo norčevanje iz Slovenije, Slovencev, slovenske besed in Franceta Prešerna, da osrednja državna proslava nikakor ne bi smela biti pretveza za politično in politikantsko ali celo protislovensko provociranje itd.

Iščoč sprejemljivost proslave za tako imenovane druge?
Tokratno državno proslavo, kot si jo je zamislil režiser Vito Taufer, so resda pomenljivo (prevetivno?) naslovili Kam?, njen koncept in vsebina pa naj bi bila menda posledično sprejemljiva „za najširše občinstvo“, torej prilagojena zelo različnim okusom in pričakovanjem. Kdor si je proslavo ogledal, se žal povsem utemeljeno lahko vpraša, katerim okusom in kakšnim pričakovanjem. Je mar koncept proslave na predvečer kulturnega državnega praznika res dopustno prilagoditi tudi politikantskim okusom in zlohotnim povsem dnevnopolitičnim pričakovanjem nekaterih posameznikov in nestrpnih družbenih skupin? Ne samo to, proslavo so njeni avtorji menda namenoma želeli, tega namreč sploh niso skrivali, provokativno popestriti s kritično mislijo o razmerah v današnji slovenski družbi in skrb vzbujajočem položaju kulture v njej. Četudi to marsikomu, predvsem, jasno, zavednim Slovenkam in Slovencem, ne bi bilo in ne bi moglo biti všeč. Zakaj četudi? Zato, da bi bili nad Tauferjevim konceptom pač laže navdušeni nekateri drugi.

Režiser proslave Vito Taufer (Foto: STA)

Zakaj je to nepojmljivo škandalozno? Ker kar na lepem kot da sploh ni bilo več pomembno, kdo so letošnji Prešernovi nagrajenci. Komu bo, torej, čez nekaj tednov ali mesecev ostalo v spominu, da sta leta 2020 Prešernovi nagradi za življenjsko delo prejela plesalec in koreograf Milko Šparemblek in fotograf Stojan Kerbler? Koliko slovenskih državljanov se bo po takšni proslavi lahko še dovolj dolgo spominjalo, da so nagrade Prešernovega sklada prejeli Suzana Koncut kot prevajalka, kar je konec koncev prava redkost, pa akordeonist in skladatelj Luka Juhart, igralka Nina Ivanišin, režiser Rok Biček, oblikovalec Nejc Prah in kostumograf Alan Hranitelj? Tokrat ni šlo niti več samo za to, ali bi nagrade morda celo bolj upravičeno lahko prejel tudi kdo drug. Magnificu in Tauferju je uspelo pozornost na mah in žal namenoma preusmeriti daleč stran od slovenskega kulturnega praznika in od resničnega Prešerna, velikega slovenskega pesnika.

Jadran Vatovec