Kdo se boji resnice o slovenskih medijih?

(Foto: Matic Štojs Lomovšek)

Največji “greh” vlade oziroma Urada Vlade RS za komuniciranje pa je očitno v tem, da je akterjem globoke države nastavila ogledalo, v katerem pa se nočejo prepoznati.

Vladna “depeša”, ki je prišla na dan kot odgovor na obtožbe iz Sveta Evrope, je sprožila veliko razburjenja. Izkazalo se je, da se ponavlja zgodba iz leta 2007, ko je razvpita peticija 571 “družbenopolitičnih delavcev” tedanjo slovensko vlado tudi pred evropsko javnostjo obtožila cenzure in pritiskov na svobodo medijskega poročanja.

Seveda je bilo že takrat jasno, da gre predvsem za laži in polresnice, ki so nastale zato, ker ima vlado v rokah “napačna” politična opcija. In tudi sedaj ni dosti drugače – mesec dni po prevzemu oblasti so akterji globoke države razglasili novo vojno in vsemu svetu razglašajo, da slovenska “desničarska” vlada v maniri najbolj avtoritarnih režimov ne ravna niti demokratično niti v duhu vrednot Evropske unije. Dejansko pa je bistvo problema v tem, da so bile številne laži mainstream medijev (vključno z javnim zavodom RTV Slovenija, ki ga financiramo davkoplačevalci) ter primeri tendencioznih poročanj, samocenzure in politikantskega pamfletarstva hitro razkrinkani. To je boleče predvsem za Blaža Zgago, ki je bil že v primeru “peticije 571” neke vrste “prvoborec”, a za seboj ima tudi Društvo novinarjev Slovenije, sindikalne organizacije in številne medijske džihadiste, ki so vse do konca mandata Šarčeve vlade bolj ali manj molčali o grehih vladajočih, napadali pa predvsem opozicijo. Sedaj so ploščo zamenjali.

Resnica vznemirila nosilce laži
Ker so laži zakrožile tudi po evropskih institucijah, je vlada seveda reagirala in stanje v slovenskem medijskem prostoru pojasnila v posebnem dopisu, ki ga je posredoval vladni urad za komuniciranje (UKOM). Omenjeni dopis je bil objavljen na spletni Platformi Sveta Evrope za svobodo izražanja, njegova vsebina pa je javno dostopna, kar je seveda sprožilo veliko razburjenja. Vendar se ve zakaj. Odziv namreč točno povzema problematiko slovenskih medijev. Zato je bilo pričakovano, da ga mediji niti niso povzemali, ampak so v glavnem objavljali odzive nanj, češ da je njegova vsebina sprevržena, da sramoti ugled Slovenije v tujini in podobno. Zanimivo, nič pa o tem, o čemer dopis sploh govori.

UKOM (Foto: STA)

Njegovo vsebino je 8. aprila na kratko povzela samo STA, drugi mediji pa so ga bolj ali manj prezrli. In kaj vsebuje pismo oz. “depeša”, kot ta dopis imenujejo mediji? Vlada je med drugim zapisala, da večina medijev v Sloveniji izvira iz komunističnega režima, vendar pa je zadovoljna, da je Slovenija končno postala predmet mednarodnega interesa, ko gre za svobodo medijev, saj mednarodnih organizacij v času, ko so vladale stranke tranzicijske levice, problemi Slovenije in njenih medijev niso kaj dosti zanimali. Sedaj pa naj bi se kar nenadoma vse postavilo na glavo – in vse to le zato, ker si je premier Janez Janša prek Twitterja upal okrcati poročanje nekaterih medijskih hiš in posameznikov.

Nosilci totalitarnega režima v medijih
Zakaj je dopis tako sporen, da so nosilci propagande njegovo dejansko vsebino zamolčali? Navaja namreč dejstvo, da so celo v poznih devetdesetih letih položaje urednikov zasedali nekateri nekdanji člani zloglasne tajne policije Udba, medtem ko so javno Radiotelevizijo Slovenija (RTVS) še do leta 2004 vodile nekdanje komunistične strukture, kar dejansko drži, saj je bil do takrat predsednik sveta RTVS nekdanji komunistični funkcionar Janez Kocijančič. Edino kar bi temu dopisu lahko zamerili, je to, da je dokaj kratek in ne navaja natančno vseh relevantnih dejstev, a morda bo za to še čas. Vlada tako opozarja, da so v preteklosti bolj ali manj propadli vsi poskusi oblikovanja novih medijev, ki ne bi temeljili na dediščini totalitarne preteklosti, saj niso dobili prihodkov iz oglaševanja; edini, ki je preživel, je bil verski Radio Ognjišče, ker so ga ljudje podprli z lastnimi prispevki.

Janez Kocijančič, ugledni član slovenske komunistične vrhuške. (Foto: STA)

Razmere so se nekoliko spremenile med letoma 2004 in 2008, to je v obdobju prve vlade Janeza Janše, ko so “v nekaterih medijih, ki jih financirajo vsi državljani, vodilne vloge prevzeli posamezniki, ki niso bili povezani s prejšnjo totalitarno stranko”. Po letu 2008, ko je oblast prevzela vlada Boruta Pahorja, pa se je okrepil pritisk na vse urednike in novinarje, ki niso bili del prejšnjega režimskega omrežja. Mnogi od njih so bili odstranjeni s položajev in tako rekoč potisnjeni na rob. V tem času je prišlo tudi do lastniške konsolidacije medijev, saj so bili mnogi pod patronatom levih vlad prodani posameznikom iz tajkunskih omrežij, kot je denimo Forum 21, ki ga vodi zadnji šef partije Milan Kučan. V dopisu je tudi navedeno, da niso bili redki primeri političnega nagrajevanja “pravovernih” novinarjev, pri čemer je treba izpostaviti tudi tiste, ki so iz novinarstva odšli v politiko, to sta denimo evropski poslanki Tanja Fajon in Irena Joveva.

Ponovitev razkola iz leta 1991?
Iz vsebine, s katero je seznanjena mednarodna javnost, je sedaj bolj jasno, zakaj je zavladalo takšno razburjenje in zakaj so se nekateri akterji novinarskega mainstreama celo s pritiski lotili koalicijskih partnerjev, češ naj se distancirajo od SDS. To je podoben poskus rušenja vlade kot leta 1991 tik pred osamosvojitvijo, ko so skušali agenti globoke države prek nekaterih kanalov vnesti razdor v Slovensko demokratično zvezo, ker naj bi bila Demosova vlada dovolila imenovanje nekdanjega domobranca Antona Drobniča za generalnega državnega tožilca. Razpad vlade v takšnih okoliščinah pa bi lahko zelo ogrozil že tako negotov projekt osamosvojitve in obrambe novonastajajoče države. Očitno se zgodovina sedaj ponavlja, le da veliko bolj odkrito.

ZNP opozarja: dopis ne laže!
Največji “greh” vlade pa je v tem, da je akterjem globoke države nastavila ogledalo, v katerem pa se nočejo prepoznati. To je v svoji izjavi potrdilo tudi Združenje novinarjev in publicistov, ki pravi, da je vsebina tega dopisa faktografsko precej točna in “izpostavlja določene ključne probleme slovenskega medijskega prostora, na katere smo v ZNP v preteklosti v svojih poročilih o stanju v slovenskih medijih že opozarjali. Nazadnje v poročilu iz 12. septembra 2019″. Iz same izjave ZNP je treba izpostaviti predvsem tole: “Priča smo položaju, ko najbolj radikalni novinarji dominantnih medijev, ki jih obvladuje levica (vključno z nekaterimi najvplivnejšimi uredniki in novinarji RTV Slovenija), na družbenih omrežjih odkrito in povsem neprofesionalno izkazujejo svoja politična stališča in odkrito agitirajo proti novi vladi. Prav tako smo priča položaju, ko je namesto obveščanja javnosti pomembnejše pikolovsko obešanje na posamezne izjave ali manjše zdrse, ter položaju, ko se zdi, da mediji z roko v roki z opozicijo bijejo nekakšen boj proti vladi in ne proti koronavirusu. Takšno stanje je skrb zbujajoče in kaže, da se t. i. dominantni mediji, vključno z javnim servisom, pogosto orkestrirano odzovejo na dogajanja, ki niso v skladu z levo usmerjeno ideologijo. Neodvisnost medijskega poročanja je tako na preizkušnji. Ker mediji oblikujejo dojemanje državljanov o političnih in družbenih dogodkih in ocenjujejo vrednost političnih akterjev in drugih zainteresiranih strani, takšno ravnanje in pomanjkanje medijskega pluralizma povzroča popačeno in pristransko dojemanje javnosti.” Dovolj za modre?

Gašper Blažič