fbpx

Kolcanje po Jugi ali kako je za “ljudi iz plenic” nastala Slovenija

Iz Bele knjige o osamosvojitvi (avtor knjige Janez Janša)

V teh dneh je dogajanje po Sloveniji osredotočeno na dve zadevi: v gostinskih lokalih in domačih dnevnih sobah se gleda nogomet, v raznih kongresnih centrih in kulturnih prostorih pa se odvijajo proslave v čast osamosvojitve Slovenije. Čeprav je od vojne za Slovenijo minilo 25 let, pa gre slutiti, da je ta še kako živa.

Ob veliki proslavi tega častitljivega jubileja naše mlade državice bodo ljudje na veliko jokali. Nekateri od sreče, ker so se za Slovenijo borili in so si samostojne države zelo želeli, pa so na njo danes izjemno ponosni. Spet drugi pa se bodo z grenkobo v srcu in solzami žalosti spominjali tistih lepih dni v “Jugi”, ko je bilo še vse krasno. Spominjali se bodo tistih časov, ko so bili še mladi, lepi in življenja polni … zasluge za njihovo odlično počutje pa pripisali kar samemu Titu. “Takrat se je živelo, takrat smo imeli sanje,” se bo slišalo.

Odličnost “Juge” ali zakaj je morala razpasti najboljša država na svetu
Zanimivo bo videti, koliko nostalgije in “kolcanja po Jugi” bo ta teden napolnilo prostor okrog gostilniških šankov. Koliko mater, očetov, babic in dedkov bo svoje “ta mlade” pri kakšnem obedu podučilo, da se je v Jugi odlično živelo! Da so imeli vsi službe, tudi če ni bilo dela. Da so dobili kredite, tudi če je bila država vedno bolj zadolžena. Da je med narodom veljala vsesplošna blaginja, tudi če je večino denarja pobral Beograd. Ob tem bo slišati številna jadikovanja – češ da je bila Juga res najboljša država na svetu.

A le malo “modrovalcev” bo omenilo, da so morali osnovne dobrine tihotapiti čez meje. Da so “švercali” kavo, čokolado, potrebščine za otroke, konzerve, margarino in še kaj. Da je bila država tako neprodušno zaprta, da so morali iz Avstrije “švercati” plenice, ki so jih dajali na rit prav tem mladim, ki jim zdaj držijo pridigo o sanjski Jugi.

Kako se “ljudje iz plenic” učijo slovenske zgodovine
Tako selektivno in sistematično poteka učenje zgodovine slovenskih mladih, ki so v času razpada Jugoslavije šteli le nekaj let. Ti mladi nimajo lastnih doživljanj, kako je bilo živeti v Jugi. Tisti, ki so bili v času vojne za Slovenijo še v plenicah, zares niso občutili, “kako je bilo dejansko živeti v Jugi”. A nenavadno, številni med njimi – zelo veliko jih je – danes častijo rdečo zvezdo, pojejo partizanske pesmi in čutijo neko jugonostalgijo, hrepenenje za Jugo, ki je nikoli niso doživeli.

Tukaj se postavi izjemno resno vprašanje – od kod tem mladim, ki pri polni zavesti niso v Jugi prebili niti enega dne, ta navezanost in pozitivna čustva? Od kod jim ideja, da je bilo pod Titom lahko in dobro živeti? Na čigavih izkušnjah gradijo ta odnos in zanos?

Janša, če te ni v učbeniku zgodovine, te pač ni
Ljudje iz plenic – tako lahko imenujemo kar vse, rojene po letu 1985, ki v Jugi nismo zares živeli – smo se zgodovine učili iz slovenskih učbenikov, v katerih je osamosvojitev obdelana zelo površno. V osmem razredu osnovne šole smo jo v zadnjih junijskih dneh nekako “ošvrknili” pa še to nismo prišli dlje kot do tega, da je vojna trajala 10 dni in da je Kučan (čigar velika slika je krasila to poglavje v učbeniku) daleč najbolj zaslužen za samostojno Slovenijo. V gimnaziji se je zgodba ponovila – junija, ko pride ta tema na vrsto, pač ni več velike delovne vneme. In zato je jasno, da je po mnenju večine ljudi Kučan najbolj zaslužen zanjo.

Tako so vse, kar vemo in znamo o osamosvojitvi, le zgodbe babic, dedkov, staršev in sosedov. Od količine in intenzitete njihove navezanosti na Jugo in komunizem je odvisno, kako jo mladi posledično doživljajo. Ljudje, ki so živeli v Jugi, svojo percepcijo in čustva do razpadle države prenašajo na mlade – in ti jih vpijajo kot goba. O kakšnem Krkoviču, Bavčarju, Pučniku in Janši – se razume – običajno ni bilo nobene besede. Če te priimke v tem kontekstu naštejete povprečnemu 25-letniku, vas bo le debelo pogledal. Kdo pa so ti ljudje? V učbeniku zgodovine jih ni.

Kovanec slovenske zgodovine je imel samo eno – Kučanovo stran
Današnja medijska vojna med tistimi, ki so si samostojne Slovenije želeli, in tistimi, ki bi raje videli Jugo, je torej namenjena nekakšnemu simbolnemu razjasnjenju obzorij. Velik del slovenske javnosti meni, da je skrajni čas, da se pri vseh ključnih zadevah razjasni, kaj je res in kaj ni. Ampak, pozor – tega si želijo le starejši ljudje! Pa mladi? Pri mladih se ta proces sploh še ni sprožil – oni ne čutijo potrebe po nobeni razjasnitvi. Večina jih v teh dneh namreč prvič sliši, da druga kot Kučanova zgodba iz učbenikov sploh obstaja.

Anja Dangubič