fbpx

25. junij 1991: Na današnji dan so zaživele tisočletne sanje naših očakov

Foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Sanje, prizadevanja, gibanja, tabori, deklaracije in manifestacije številnih posameznikov, skupin, generacij ter rodov tisočletnega slovenskega naroda so se združile v en sam dan in postavile mejnik zgodovine, ki je zaobjel razsežnosti edinstvenega in neponovljivega dogodka. Slovenija je 25. junija 1991 postala samostojna in neodvisna država!

25. junija 1991 je nastopil dan D, prelomni trenutek v več kot tisočletni slovenski zgodovini, ko je slovenska skupščina sprejela ključne dokumente s področja osamosvojitve. Na njihovi podlagi so pričeli naši republiški organi prevzemati funkcije, ki so bile dotlej v domeni federacije. Datum je bil najprej tajen, ker je bilo potrebno prevzem oblasti izvesti kar se da hitro in brez oboroženih spopadov. Pričakovati je bilo namreč, da bodo zvezni organi na dogodek vnaprej pripravljeni. Izvedba prevzema oblasti brez resnih zapletov, zaradi katerih bi samemu dejanju zmanjšali ugled v svetu.

Le dan pozneje pa je minil šestmesečni rok za izvedbo tega dejanja, ki je bil uresničitev rezultata plebiscita. Prav zaradi tega je bilo potrebno plenarno sejo skupščine, na kateri so bili temeljni dokumenti sprejeti, sklicati v dneh pred tem prelomnim dnem. Skupščina pa je na ta prelomni dan sprejela kar tri ključne dokumente: Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS, ustavni zakon za njeno izvedbo ter Deklaracijo o neodvisnosti. Temeljna ustavna listina je pomenila osnovo za osamosvojitev naše države. Vsebuje pa preambulo in pet členov. V preambuli je poudarjen pomen rezultat plebiscita in dodaja, da je bila republika Slovenija v formalnem smislu država znotraj SFRJ, sicer z omejeno suverenostjo.

Foto: Demokracija

Izpostavlja še, da SFRJ ni bila urejena v pravnem smislu, in da so se v njej teptale človekove pravice, pravice narodov in posameznih republik ter avtonomnih pokrajin. Obenem federativna ureditev države ni nudila pogojev za izhod iz politične in gospodarske krize. Med posameznimi republikami znotraj Jugoslavije ni bilo mogoče vzpostaviti sporazuma, ki bi omogočal osamosvojitev teh republik in nudil podlago za preoblikovanje zvezne države v unijo suverenih držav. Poleg tega je temeljna ustavna listina puščala odrta vrata za sporazume s preostalimi republikami nekdanje skupne države, ob hkratnem dejstvu, da si Slovenija pridržuje pravico, da obdrži samostojnost in neodvisnost. S samostojnostjo in neodvisnostjo Slovenije pa je zanjo tudi dejansko prenehala veljati ustava SFRJ.

Pravice in dolžnosti organov SFRJ prevzamejo organi republike Slovenije
Hkrati so bile prevzete vse pravice in dolžnosti, z ustavo RS in ustavo SFRJ dodeljene organom SFRJ. Prevzem izvrševanja pravic in dolžnosti pa se je urejalo z ustavnim zakonom. Obenem je v besedilu še navedeno, da se državljanom zagotavlja človekove pravice, ki so določene v ustavi in mednarodnih pogodbah ter že zagotovljene pravice članov madžarske in italijanske narodne skupnosti. Obenem so v listini še potrjene že ustaljene meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, meja s Hrvaško pa je bila potrjena na osnovi dotedanje administrativne medrepubliške meje. Z namenom izvedbe ustavnega akta je bil sprejet ustavni zakon, in sicer na skupni seji zborov skupščine RS. Ob tem je bila potrebna dvotretjinska večina delegatov vseh zborov.

Razprava skupščine o novi slovenski ustavi. | Avtor Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Poslanci pa so še isti večer sprejeli tudi ustavni zakon z namenom izvedbe temeljne ustavne listine. Gre za nekoliko daljše besedilo z 22 členi. Zakon je urejal status zastopnikov RS znotraj zveznih organov itd. Obenem je ta zakon urejal tudi status mednarodnih pogodb, podpisanih s strani SFRJ in status zveznih predpisov. Slednje je RS nostrificirala, če niso bili v nasprotju s pravnim redom RS. Upravni organi SFRJ pa so dobili status državnih organov RS (primer je republiška carinska uprava). Zakon pa je urejal tudi področje končanje zastopstva diplomatskih ter konzularnih zastopništev. Zakon ureja tudi področje statusa vojaških oseb in JLA, kjer je navedeno tudi vmesno obdobje dveh let za umik JLA, dotika pa se še področja premoženjskih zadev, denimo hranilnih vlog.

Slovenija je po plebiscitu predlagala sporazumno rešitev, ki ni bila sprejeta
Tretji dokument pa je deklaracija o neodvisnosti, v kateri je pojasnjena odločitev za osamosvojitev. Omenjena so tudi neuspešna pogajanja o razdružitvi nekdanje skupne države. Slovenska stran je namreč po plebiscitnem rezultatu podala možnost za sporazumno rešitev, vendar ni bila sprejeta, zato je sprejela osamosvojitvene akte, na podlagi pravice do samoodločbe. Prav tako je iz deklaracije jasno razvidno, da ne gre za enostransko sprejeto odločitev za odcepitev, separatizem oziroma secesijo. V petih točkah deklaracije so navedene obveze in zaveze, ki jih bo samostojna Slovenija izpolnjevala. Temelj za vse tri dokumente pa je izid plebiscita, izveden 23. 12. 1990.

Glasovanje na plebiscitu 23. decembra 1990. Foto: primorske.si

Domen Mezeg