fbpx

Dobrodošli v bizarnem svetu menstrualne revščine in presežne menstrualne vrednosti

Foto: STA

Inštitut 8. marec je pred petimi dnevi, zaradi vse višjih življenjskih stroškov, vladi predlagal, da ženskam zagotovi brezplačne menstrualne pripomočke. Vlada jih pri tem podpira, so še zapisali. Pred tem je inštitut skupaj z Zvezo potrošnikov Slovenije predlagal tudi znižanje davka na dodano vrednost za te iste pripomočke. Predlog je nenavaden, ker v omenjenem inštitutu državo običajno podijo iz “naših spalnic”, v tem primeru pa so jo povabili kar v spodnjice. Pomanjkljivi pa so tudi njihovi argumenti. 

Psiholog Abraham Maslow je prepoznal naslednje človeške potrebe. Na dnu hierarhije potreb so fiziološke potrebe, kot so potreba po vodi, hrani, dihanju, sledi potreba po varnosti, nato pa vse višje potrebe, tudi estetske in na koncu potreba po samoaktualizaciji. Menstruacija sicer ni potreba, je pa fiziološka danost ženskega telesa, ki jo dame sanirajo s tamponi ali vložki. Prvič v zgodovini tudi faktor revščine, če verjamete argumentom Inštituta 8. marec. Oboji trdijo, da bi morala to osnovno potrebo financirati država, na podlagi tega, da gre pač za fiziološko danost, ki jo je treba sanirati, hočeš ali nočeš. No, tudi skrb za ustno higieno, spolno zdravje in polne želodce je potrebno zaradi fizioloških danosti sanirati, pa to še ne pomeni, da se v to vpletla država. Zobno pasto, kondome in hrano si kupujemo sami. Poleg te osnovne logične nedoslednosti pa obstaja še kopica drugih.

Inštitut 8. marec se vsaj na papirju zavzema za okoljevarstvena vprašanja, pravično redistribucijo kapitala in za “prevpraševanje različnih oblik podrejenosti”. Kot taki so organizirali referendum o vodi, zaradi katerega se danes Primorci soočajo s hudo sušo. Ker je poslanec SDS Andrej Hovik to povedal na glas, so zoper njega napovedali tožbo. Očitno so začutili, da je njihova pripadnost okoljskim ciljem pod vprašajem. Le nekaj dni kasneje pa so od vlade zahtevali, da financira dosegljivost menstrualnih pripomočkov. Predlagani ukrep je skregan z okoljevarstveno logiko. Damam so že nekaj časa na voljo pripomočki, ki jih je moč večkrat uporabiti, kot so vložki za večkratno uporabo, pa tudi menstrualne skodelice, ki na okolju prijazen način zbirajo menstrualno kri, to pa bi lahko nato zbirale za sonaravno vrtnarjenje. Mar ne bi bilo bolje, da bi država financirala pripomočke, ki jih je moč reciklirati? Šalo na stran, predlog razkriva, s kakšno preprostostjo se v družbi utemeljujejo določene spremembe, ko dominantni mediji ne želijo zastavljati kritičnih vprašanj.

Feministke so leta 2016 dan žena praznovale tako, da so kipom slovenskih skladateljev glave prelepile s krvavimi vložki.
Vir: Facebook

Kaj lahko dobimo namesto državnih tamponov?
Zveza potrošnikov Slovenija je ocenila, da ženska v povprečju na mesec zapravi cele 4 evre. Gre za zanemarljiv strošek za prevladujočo večino žensk v Sloveniji, za državo pa bi predstavljal enormni strošek, ki bi ga bilo bolj smiselno zapraviti nekje druge. Dokler nimamo natančnih izračunov, koliko bi stala popolna odprava v “menstrualne revščine” , si lahko privoščimo izračun čez palec. V Sloveniji živi približno milijon žensk. Če vsaka na mesec potroši približno 4 evre (ob povprečni menstruaciji, ki traja 5 dni), na leto porabi 48 evrov. To vsoto nato zmnožimo s polovico milijona, saj nekatera dekleta vložkov še ne potrebujejo, prav tako nekatere gospe ne. To nanese 24 milijonov na leto. K temu prištejemo še dodaten milijon za provizije in za državo značilno “preudarno” potrošnjo in smo na okroglih 25 milijonih. Koliko neprofitnih stanovanj bi lahko zgradili za ta denar, obnovili šol, sanirali bolnišnic, skrajšali čakalnih vrst v zdravstvu si lahko odgovorite sami.

Ironično: Predlog ustvarja nove oblike podrejenosti
Predlog Inštituta 8. marec pa pušča tudi več odprtih vprašanj in situacij morebitnih oblik abstraktne podrejenosti, proti katerim se bori Nika Kovač in kompanija. Naj nam ne zamerijo, če jih šaljivo “prevprašamo”. Glede na to, da menstruacija prizadene vse ženske enako, ne glede na njihov prihodek, ženske pa imajo od najnižjih do najvišjih prihodkov, je nesmiselno, da tiste bolj premožne plačajo za menstrualne pripomočke isto kot tiste, ki spadajo v najnižjo kategorijo dohodninske lestvice. Odpira se torej vprašanje, ali ne bi bilo bolj smiselno, da bi 8. marec predlagal, da tiste z visokimi prihodki plačajo višjo ceno za higienske pripomočke, presežek davkov pa bi se porabil za te najrevnejše. To bi v veliki meri izboljšalo žensko solidarnost, ki jo vsaj v tem primeru primanjkuje.

Nika Kovač, Inštitut 8. marec. (Foto: STA)

Na tej točki se odpira še eno vprašanje fiziološko-ekonomske narave. Glede na to, da menstruacija ni uniformen pojav in da iz mesca v mesec variira, je povsem nerazumljivo zakaj 8. marec ni ustvaril indeksa menstrualne vrednosti, s pomočjo katerega bi se spremljalo naravna nihanja krvavega izločka, kot inflacijo, nato pa na letni ravni korigiralo državno sofinanciranje, če bi zasledili presežne vrednosti. Če se v 8. marcu resnično zavzemajo za eliminacijo družbenih neenakosti, bodo to vključili v svoj predlog vladi.

Če nižanje davkov izboljšuje kvaliteto življenja, zakaj je potem potrebno odpraviti novelo zakona o dohodnini?
No, 8. marec ima vsaj v nečem prav. Znižanje davkov lahko v veliki meri pripomore k izboljšanju kvalitete življenja. Tako je menila tudi zadnja reformna Janševa vlada, ki je z novelo zakona o dohodnini vsem dvignila plače. Na žalost je 8. marec v parlamentarno proceduro vložil predlog zakona, ki je z enim zamahom izničil večino dosežkov prejšnje vlade, tudi zakona o dohodnini, ki je sledil prav tej logiki. Nižji davki pomenijo izboljšanje kvalitete življenja. Povedano drugače, če znižanje DDV na menstrualne pripomočke pomeni zvišanje kvalitete življenja na enem področju, zakaj ne pomeni zvišanja kvalitete življenja na drugih področjih? Odgovora 8. marec še ni podal.

Andrej Žitnik