Bilo je 19. maja 1990, komaj štiri dni od izdaje Hočevarjevega izdajalskega ukaza o (samo)razorožitvi TO SRS in začetka predaje orožja v “varstvo” JLA. Takratni načelnik oddelka Ljudske obrambe občine Kočevje Tone Krkovič je stopil v osebni kontakt z novoimenovanim obrambnim ministrom* Janezom Janšo, ki je nasledil Janka Kušarja. Še isti dan je Krkovič prejel odobritev za srečanje z Janšo popoldne na sedežu RSLO na Župančičevi ulici v Ljubljani.
To je bilo prvo srečanje Toneta Krkoviča in Janeza Janše. Da je do srečanja sploh prišlo, Krkovič razume kot čudež. Krkovič se je odločil za neposreden pristop. “Vedel sem, da glede na mojo dotedanjo službeno pot nima razloga, da bi mi zaupal. V tem sem takoj slutil usodno oviro, ki me je resno obremenjevala,” pripoveduje Krkovič. Ko sta se z Janšo pozdravila je Krkovič brez okolišenja povedal, da ga ima novoimenovani sekretar za ljudsko obrambo upravičeno lahko za agenta nasprotne strani, saj je še nedavno tega opravljal izjemno pomembno režimsko vlogo v tako imenovani “27 zaščitni partizanski brigadi TO SRS “Edvard Kardelj Krištof””, ki je bila udarna pest za varovanje komunističnega vodstva SRS in je kot takšna predstavljala nekakšen slovenski securitate.
Krkovič je nato opisal potek razorožitve v Kočevju in izpostavil, da je bilo v vojašnico JLA v Ribnici odpeljano tudi orožje za katerega je bil sam kot načelnik oddelka za LO osebno odgovoren. Po Krkovičevem mnenju je bil naslednji korak poseg JLA s silo proti Sloveniji. Ko je bilo vse povedano, je Janšo zanimalo kaj jim je storiti. “Nemudoma moramo nadomestiti odvzeto,” je odvrnil Krkovič. S tem ni mislil zgolj orožja, temveč tudi vzpostavitev povsem nove obrambne strukture, ki bo varovala osamosvojitveni proces in ne bo satelit JLA kakor je to bila po svoji organizacijski strukturi in poslanstvu Teritorialna Obramba Socialistične Republike Slovenije.
Janša je povedal, da je že prepovedal oddajo orožja upravnih organov in zahteval vrnitev odvzetega v petih občinah, med katerimi je bila tudi kočevska. Obrambni sekretar je še razkril, da se predsednik predsedstva Milan Kučan izgovarja, da ne more ukrepati proti komandantu Teritorialne obrambe Socialistične republike Slovenije, generalu JLA Ivanu Hočevarju, ker nima Hočevarjevega ukaza o razorožitev in da ta v resnici sploh ne obstaja. Krkovič je tu videl priložnost, da Janši pokaže, da je vreden zaupanja. Podal se je na lov za fantomskim ukazom.
Krkovič se je zavedal pomembnosti pridobitve Janševega zaupanja. Le na tak način je bila možna vzpostavitev Krkovičevega načrta o vzpostavitvi nove obrambne strukture, ki se je bolj kot na veljavni pravni red SFRJ oziroma SRS zanašala na domoljubje in medsebojno zaupanje.
Na obisku pri Poloviču
Na poti domov se je Krkovič ustavil pri majorju Jožetu Poloviču v Ribnici, ki je bil njegov nekdanji neposredno nadrejeni v 27. zaščitni brigadi TO SRS “Edvard Kardelj – Krištof”. Krkovič se je na Polovičevem domačem pragu prikazal nenapovedan, rekoč, da se je oglasil po naključju. Polovič mu ni čisto verjel, a ga je vseeno sprejel. Po uvodnih prijaznostih in igranju nevednosti je Krkovič v nekem trenutku dal vedeti Poloviču, da ve za sporni Hočevarjev ukaz o (samo)razorožitvi TO SRS, ki se hrani v blagajni v Primožih na zaprtem območju. Za ukaz je Krkovič izvedel od kapetana prvega razreda Mirana Loparca, ki je bil že nekoč in tudi kasneje v projektu MSNZ zvest Krkovičev sodelavec. Polovič obstoja spornega ukaza ni zanikal.
Krkovič je mimogrede omenil, da želijo v Ljubljani videti ta Hočevarjev ukaz, ker nekateri trdijo, da je bila razorožitev izpeljana brez ukaza. Strahopetnost je prevladala nad zvestobo partiji in Polovič je dal vedeti, da sam ne bo šel v Primože po ukaz, a je vseeno Krkoviču namignil, da bi lahko prišel do ukaza, če se obrne na poveljnika zaledja majorja Štefana Cimra, ki je imel duplikat šifre za vstop v trezor s strogo zaupnimi dokumenti. Polovič zaradi osebne zaščite o vsem skupaj ni želel nič vedeti.
Krkovič je nadaljeval svojo pot v Kočevje k majorju Cimru, s katerim sta bila polno desetletje sodelavca in za razliko od Poloviča, v dobrih odnosih. Po izmenjavi uvodnih prijaznosti sta prešla na pogovor o razorožitvi TO SRS. Krkovič je sprva previdno ocenil Cimrovo osebno stališče nato pa z manjšim dodatkom k resnici Cimru rekel, da mu je Polovič rekel, naj mu prinese Hočevarjev ukaz iz Primožev. Pri tem se je Krkovič trudil ohraniti vtis ravnodušnosti, kot da gre zgolj za poizvedbo informativne narave. Navkljub dolgoletnemu poznanstvu in dobrih odnosih, ga je Cimer zavrnil in povedal, da brez izrecnega načelnikovega dovoljenja tega ne more storiti.
Krkovič je popustil in povedal Cimru, da bo še enkrat govoril s Polovičem. Po ponovnem prihodu v Ribnico, kjer se je Krkovič še enkrat srečal s Polovičem je slednji ponovno privolil, a pod pogojem, da o tem nič ne ve. Misleč, da je dosegel en velik nič, se je Krkovič vseeno odpravil nazaj v Kočevje do Cimra, ki pa je vsemu navkljub v kratkem privolil, da priskrbi kopijo Hočevarjevega ukaza, pod pogojem, da ga Krkovič nikoli ne izda. Tako je tudi bilo, kasneje pa mu je Krkovič v Beli knjigi za to pogumno dejanje dal zasluženo priznanje.
Cimer se je nato odpravil po ukaz na sedež “securitateja” v taraktno zaprto območje Kočevske Reke. Krkovič ga je čakal v bifeju na avtobusni postaji. Čez kako uro se je Cimer s Krkovičem vrnil domov in pristavil za kavo. Krkovič ni drezal vanj. “Ko je kuhal kavo, sem se trudil biti miren, čeprav mi je srce razbijalo kot zvon,” pripoveduje Krkovič v Beli knjigi osamosvojite. Ko je Cimer le prisedel, je Krkoviču dal kuverto, ki jo je slednji brez besed malomarno stlačil v notranji žep suknjiča. Še nekaj minut sta se pogovarjala, nato pa se je Krkovič poslovil. Zanimalo ga je kaj piše v dokumentu.
Kako spraviti ukaz do Janše?
Krkovič je zavil proti lokalnemu pokopališču. Ko je izstopil iz avta je iz toka pod pazduho izvlekel češko zbrojevko in preveril ali ima naboj v cevi. Na pokopališču je bilo nekaj ljudi, ki so navkljub večerni uri urejali grobove. Krkovič je stopil do velikega spomenika ob robu pokopališča, iz suknjiča izvlekel kuverto in že med prsti začutil, da sta samo dva lista papirja. Na prvem listu je bil na vrhu strani napis “Republiški štab TO”, na drugem listu pa je bil natipkan podpis: Poveljnik RŠTO in general Ivan Hočevar. Ukaz je jasno podpisal Dragutin Ožbolt.
V tistem trenutku je Krkovič vedel, da v rokah drži strateško orožje s katerim bo Janša lahko razkrinkal umazano igro generalov JLA slovenskega rodu v navezi s komunističnim vrhom slovenske politike. Ukaz, ki ga je Krkovič držal v rokah, pa je ravno tako bil predpogoj za minimalno mero zaupanja potrebno s strani tistih, brez katerih zamisel o formiranju nove slovenski osamosvojitvi lojalne oborožene sile ne bi mogla uspeti.
Po začetnem navdušenju zaradi pridobitve spornega Hočevarjevega ukaza se je Krkovič začel spraševati, kako naj ukaz dostavi Janši. Ker se je glede razorožitve TO SRS že javno izpostavil, se je zavedal, da bi ga lahko zasledovali agenti Udbe ali vojaške obveščevalne službe KOS. Bal se je tudi, da bi ga Polovič ovadil. Potem ko se je nekaj časa vozil po Kočevju in oprezal ali mu kdo sledi, je Krkovič poklical znanko, zdravnico iz Nove Gorice in jo prosil, če se lahko čez dve uri snideta v centru Grosuplja, ne da bi ji povedal karkoli. Ker mu je zaupala, je privolila.
Krkoviču se je zamisel zdela dobra, saj je vedel, da bo Janša po vsej verjetnosti doma, saj ga je mučil tako hud prehlad, da ni mogel v službo. Obisk zdravnice tako ne bi smel zbuditi sumov. Krkovič je znanki razložil kako pride do Janševe hiše, naredila sta poskusni krog, nato pa ji je izročil kuverto. Zdravnica je ravnala kakor je bilo dogovorjeno. S seboj je imela zdravniško torbo. Ko je pozvonila, ji je odprl Janša in jo povabil naprej. Povedala mu je, da jo pošilja Krkovič, ter mu izročila kuverto s Hočevarjevim ukazom. Janšo je še vprašala po zdravju, nato pa se je poslovila. Krkovič pripoveduje, da mu je Janša kasneje zaupal, da je najprej mislil, da se mu je iz teme prikazal angel.
Ukaz za katerega je Kučan trdil, da ne obstaja, se je tako znašel v Janševih rokah. Čeprav pozno, je bilo to dovolj, da so Kučana prisilili v ukrepanje proti Hočevarju.
Napisano pod mentorstvom BgGen SV Toneta Krkoviča
Ivan Šokić
* Uradni naziv je bil Republiški sekretar za ljudsko obrambo Republike Slovenije. Za lažje razumevanje in več jasnosti smo se odločili, da nazive funkcij, kjer je možno prevedemo v današnje ekvivalente. Pridevnik “Socialistična” so iz SRS uradno umaknili s sklepom 7. marca 1990. Na Nova24TV vztrajamo pri rabi polnega naziva, ker ne pristajamo na komunistično mešanje megle.