Če država izda odloke oziroma ukrepe, ki so bili ustvarjeni v dobro državljank in državljanov neke države – v danem primeru z namenom varovanja zdravja in življenj ljudi – bi bilo edino prav, da mediji ukrepe podprejo in, v vlogi informatorjev, javnosti predajo sporočilo na primeren način ter na tem področju javnost tudi izobrazijo. Z vabljenjem kompetentnih gostov, objavljanjem znanstveno podprtih prispevkov in s spodbujanjem zdravorazumske javne razprave. V Sloveniji žal stvari ne potekajo tako – na javni televiziji se je napis “ustavimo virus” pojavil šele po letu in pol epidemije in pri skoraj 5 tisoč umrlih, v svojih prispevkih pa še danes raje prikazujejo vse mogoče nasprotnike ukrepov, cepljenja, predvsem pa aktualne vlade. O tem, kam nas je to pripeljalo, govori vsakodnevno število novih okužb ter žrtev virusa.
Vsak dan po več kot 4 tisoč novih okužb, okoli 20 mrtvih, polne bolnišnice, intenzivne postelje pa že skoraj prezasedene. Takšna je v Sloveniji realnost zadnjih tednov, po napovedih pa se približujemo vrhuncu četrtega vala epidemije, ko bo stanje še toliko slabše. Istočasno pa dvakrat na teden gnetenje po ljubljanskih ulicah na neprijavljenih protestih, zavračanje protikoronskih ukrepov in cepljenja, v skrajnih primerih – ki jih niti ni tako malo, celo zanikanje obstoja virusa ter pozivi k uporu proti vsem, kar bi morda lahko pomagalo preprečiti ali pa vsaj omiliti trenutno situacijo. Kaj nas je pripeljalo do te točke, v kateri smo se sedaj znašli, se marsikdo sprašuje in človek s kančkom zdrave pameti tudi težko razume, da so nam do sem pomagali priti prav tisti, ki nam bi morali biti na strani ljudi in v pomoč – večinski mediji.
V Sloveniji, tako kot tudi drugod po svetu, bijemo bitko z virusom – v državi pa imamo bojev še veliko več, naj bodo še tako bizarni, nepotrebni in celo škodljivi. Podporniki vseh teh bojev in njim pripadajočih zunanjih sovražnikov so žal predvsem mediji, ki prav temu namenjajo največ svoje pozornosti in pozitivnega tona. Tisti, ki ne marajo aktualne vlade, za kritične razmere krivijo prav njo oziroma njeno neprimerno komunikacijo – obenem pa se ravno tisti, ki so komunikacije najbolj vešči, ne potrudijo predati pomembnega sporočila, torej da je epidemija, ki nas spremlja že leto in pol resna težava, ki terja tudi resno upoštevanje ukrepov, da bi se lahko vrnili v običajno življenje, kot smo ga poznali pred pojavom tega virusa.
Naši večinski mediji so ves čas epidemije v prvi vrsti pozivali k boju proti protikoronskim ukrepom, proti aplikaciji, proti cepljenju, proti preverjanju PCT-pogoja, proti vsem, kar bi lahko pomagalo zajeziti širjenje virusa – namesto da bi združili narod v skupni boj proti epidemiji, ki je brez dvoma velik problem vseh nas, brez izjeme. RTVS in POP TV sta še celo skupno oddajo “Skupaj naprej”, ki naj bi bila namenjena prav temu, sprevrgla v politikantstvo brez primere, in potrdila, da bosta šli obe medijski hiši skupaj naprej edino v smeri boja proti aktualni vladi in njenim protikoronskim ukrepom.
Ne pozabimo, da je naša javna televizija v času epidemije v goste vabila Zlatana Čordića, ki je namenoma nastopal s preluknjano zaščitno masko. Namesto da bi v studio vabili kompetentne strokovnjake, so že na začetku v Tarčo vabili razne dr. Figlje, ki so razlagali, da je covid-19 le navaden prehlad, vrata domov za starejše pa bi morala ostati odprta – češ tamkajšnji prebivalci bodo tako ali tako umrli, pa je potem že bolje, če imajo še nekaj družbe. Predstavili so tudi Anisa Ličino, ki je bil med organizatorji ali pa vsaj med udeleženci nasilnega protesta – in delili njegove nasvete, kako naj se oblečejo novinarji, da ji naslednjič ne bodo pretepli. Je to normalno?
Na ulicah so se potrudili poiskati predvsem tiste, ki so glasno nasprotovali ukrepom. Med njimi tudi nekdanjega ministra za zdravje Dušana Kebra, ki je povedal, da aktualna vlada uničuje državo in uvaja totalitarno oblast – seveda z ukrepi. Pa kantavtorja in profesorja na Gimnaziji Bežigrad Janija Kovačiča, ki je dejal, da nam vlada krati ustavne svoboščine in pravice. Kot da bi tekmovali v slaboumnih komentarjih, so predvajali izjave protestnikov, ki so med drugim trdili, da bolj kot v cepivo verjamejo v svoj imunski sistem, da je epidemija le izgovor za prevzem oblasti ter da virus sploh ne obstaja. Nekateri izmed njih verjamejo tudi, da bodo vsi cepljeni najkasneje čez dve leti umrli. Novinarke in novinarji RTV-ja pa ob tem niso podali vsaj potrebnega konteksta, pa so poročali z vidnim navdušenjem: “Opazili smo starejše, mlajše, pisana množica z veliko dobre volje, z veliko zagnanosti in pa predvsem jeze proti tej vladi,” je s Prešernovega trga poročala Vanja Kovač, kot da bi se javljala z neke veselice.
Poleg vsega naštetega pa še zavajajoče informacije, ki so marsikoga odvrnile od cepljenja – našteli so na primer, zakaj se nekateri med med medicinskem osebjem ne želijo cepiti. Kar je narobe in zavajajoče iz vseh mogočih razlogov. Javnosti se daje občutek, da je “medicinsko osebje” pač stroka, ki zelo dobro ve, o čem govori. Seveda pa gre v resnici večinoma za osebje, ki se z virologijo, mikrobiologijo, imunologijo in tako naprej od blizu niti ni srečala in je zato povsem enako, kot če bi spraševali naključne ljudi na ulici. Razlogi so sicer bili: Cepivo ni preverjeno, tudi cepljeni zbolijo, veliko cepljenih je imelo hujše reakcije od tistih, ki so zboleli, pritisk, ter to, da je bilo treba ob cepljenju podpisati izjavo, da se strinjaš s cepljenjem in stranskimi učinki. Verjetno ni treba izpostaviti, da strokovnjak, kot je recimo dr. Alojz Ihan, ne bi nikoli izjavil: “Ne želim se cepiti, ker tudi cepljeni zbolijo.” Mimogrede, kolikokrat sta RTVS in POP TV v svojem studiu gostila Ihana? V vsakem primeru bi si upali zatrditi, da premalokrat.
Zbirka bizarnosti, ki se jih ne bi sramovale niti Butale
Seveda pa mediji niso edini krivec za nastalo stanje. V veliko pomoč je bilo tudi Ustavno sodišče s spodkopavanjem odlokov oziroma ukrepov. Pa leva opozicije ali stranke KUL-a, ki so v en glas kričale naj vlada odstopi, da bi v en glas pozvali k spoštovanju ukrepov pa se seveda ni zgodilo. Še več, stranka SD recimo je bila precej aktivna pri navijanju za šole brez mask, v boju proti maskam pa se je pridružil tudi tajnik sindikata SVIZ Branimir Štrukelj. Predsednica SAB Alenka Bratušek je dejala, da si ne bo naložila aplikacije #OstaniZdrav, ker ji bo tako sledil notranji minister, da o vlogi informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik niti ne izgubljamo besed. Aplikacija tako v Sloveniji sploh nikoli ni zares zaživela. Informacijska pooblaščenka je poskrbela tudi za to, da je bilo preverjanje PCT-pogoja praktično neuporabno.
Nasprotnike preverjanja PCT-pogoja je seveda zvesto spremljala narativa večinskih medijev. Kršitelje ukrepov pa je spodbujalo ustavno sodišče, ki je sporočalo, da kršiteljev pač ne more doleteti nobena sankcija, saj so vsako stvar razglasili za protiustavno. Med drugim se jim je bolj kot zdravje, zdela pomembna pravica do shodov. Protestniki so tako še danes prepričani, da ne počnejo nič narobe, pa čeprav je že od daleč jasno, da se na protestih ne upošteva prav nobenega epidemiološkega ukrepa. Število okužb pa iz dneva v dan bolj narašča, postelje na intenzivnih oddelkih se bodo kmalu zapolnile. Končno se bo torej treba odločiti, v katero smer se bo šlo “skupaj naprej” – in verjetno prav nikomur ni v interesu, da bi se odpravili v smeri pokopališča?
Sara Kovač