Po tem, ko je na silvestrovo v Beogradu izginil 27-letni Splitčan, je primer še dolgo vzbujal pozornost javnosti v regiji. Mnogi se še danes sprašujejo, zakaj je bilo to izginotje nekaj posebnega, saj na Hrvaškem in v Srbiji vsak dan izgine na desetine ljudi, ki pa ne pritegnejo medijev in javnosti. Nekateri se tudi sprašujejo, ali morda obstajajo neki višji interesi, zaradi katerih so se določene podrobnosti primera prikrivale ali pa napačno interpretirale. Nekaj dejstev namreč bode v oči – na primer to, da je družbo, v kateri so se gibali Matej Periš in njegovi prijatelji, zaznamovalo že več smrti. Poleg tega je zadnja oseba, s katero je izginuli Periš poskušal vzpostaviti stik, preden je zapustil klub, vnukinja nekdanjega šefa splitske Udbe. Ne nazadnje je tudi Perišev oče vidni splitski HDZ-jevec, ki se dobro pozna s hrvaškim premierjem. Če pogledamo poznanstva malo širše, pa pridemo celo do Dragana Isajlovića, ki je leta 1988 aretiral Janeza Janšo.
Hrvaški portal imperijal.net je sredi lanskega leta objavil članek, v katerem so odkrivali, da je član nadzornega sveta luksuznega hotela na Braču oseba, ki je v resnici že deset let pokojna. Vendar pa takrat niso slutili, da se bo čez pol leta Zoran Boksič, ki je tudi član nadzornega sveta v istem hotelu, ponovno znašel v medijih. Boksič je sicer tudi lastnik splitskega podjetja Fokus inženiring, njegova sinova Miro in Vinko pa sta bila prijatelja Mateja Periša, ki je na zadnji dan lanskega leta izginil z zabave v Beogradu – v Savi so ga utopljenega našli šele pred kratkim. Mateja torej ni več med živimi in marsikdo na spletu se še vedno sprašuje, ali so morda obstajali neki višji interesi, zaradi katerih so se določene podrobnosti primera prikrivale ali pa napačno interpretirale.
V kontekstu te tragične zgodbe se namreč omenja tudi imena nekaterih vplivnih ljudi, katerih povezave segajo v tajne službe nekdanje Jugoslavije. Spomnimo, mediji so poročali, da naj bi bila zadnja oseba, s katero je izginuli Periš poskušal vzpostaviti stik, preden je zapustil klub Gotik, Maja Sopta. Slednja je povedala, da se žal ni oglasila na telefon, ko jo je Periš poklical okoli pol enajstih zvečer. V njeni pripovedi je bilo sicer nekaj nedoslednosti: najprej je rekla, da je ob prihodu v Beograd zbolela in naj bi ostala v karanteni – vendar pa je kljub temu potem odšla na večerjo. Po njenih besedah se na Perišev klic ni odzvala zato, ker je ravnokar parkirala: “Sneg, led, nisem navajena na take razmere, saj sem z mediteranskega območja,” je dejala, a menda takrat zaradi višjih temperatur na cestah ni bilo opisanih pogojev. Splitčanka je za nameček tudi dejala, da sploh ni vedela, da Periš prihaja v Beograd – kar je skrajno nenavadno, saj naj bi Periš praznovanje novega leta v srbski prestolnici načrtoval že mesece, z njim pa je bil tudi njen brat Vicenco. Zanimiv podatek ob vsem tem pa je, da je dedek omenjenega dekleta Vice Sopta, šef splitske Udbe.
Sopta pa ni edini, ki se ga vsaj posredno povezuje z udbo. Bokšić je namreč užival neizpodbitno zaupanje močnega podjetnika Anteja Bračića, ki ima s sestro v lasti luksuzni hotel Pasture, medtem ko mu je skupaj s svojim očetom Krešom Živkom Bračićem, ki je bil že desetletje mrtev, zaupal članstvo v nadzornem svetu. Ob tem je Bračić zaupnik in poslovni partner v Sloveniji znanega udbaša Dragana Isajlovića, s katerim je prevzemal Mercatorjeve nepremičnine in ima tudi luksuzna stanovanja v Punatu na otoku Krk.
Udbaški kapital se vrača
Vice Sopta, zloglasni hercegovski udbaš, je po drugi svetovni vojni vodil preganjanje in likvidacijo hrvaških domoljubov v Hercegovini. Med drugim je bil povezan z likvidacijo Marijana Šimundića leta 1967 v Stuttgartu – zgodba je bila prikazana tudi v dokumentarni nadaljevanki Jugoslovanske tajne službe. Šimundića, ki ni posumil, da za dogajanjem stoji udba, je zapeljala lepa Doris Andreas. Nekega večera ga je “zamotila” v parkiranem avtomobilu, morilec Jozo Cvitanović je pristopil in skozi odprto okno v Šimundića izstrelil šest strelov. Sopta je kasneje postal drugi šef Službe državne varnosti v Splitu.
Glede hotela, ki je imel pokojnega člana nadzornega sveta, je portal Imperijal zapisal, da je kot lastnik še vedno registrirano zagrebško podjetje Iskraemeco, vendar pa je družba po njihovem razkritju ostala brez članov nadzornega sveta, v katerem so bili predsednica Danica Vladušić iz Zagreba, namestnik pokojni Krešo Živko Bračić in član nadzornega sveta Zoran Bokšić. Navedli so tudi, da je Iskraemeco podjetje v solastništvu ljubljanske Iskre Impuls, Hrvata Anteja Bračića, ki živi v Ljubljani, in njegove sestre Maje Bračić Lotrič. Povzeli so tudi članek našega medija, z naslovom ‘Udbaški kapital se vrača: Ante Bračić, tesen prijatelj nekdanjega državnega agenta Dragana Isajlovića, je za 20 milijonov evrov kupil Mercatorjeve nepremičnine!‘ Članek opisuje, da je podjetje Iskra Impuls v večinski lasti Anteja Bračića za 20 milijonov evrov kupilo deset Mercatorjevih trgovin v Ljubljani, Luciji in na Bledu. Prostore bodo še naprej oddali v najem Mercatorju, ki bo njihov najemnik. A v ozadju se skriva poslovna mreža nekdanjega agenta Udbe Dragana Isajlovića. O tem priča pretekla lastniška struktura Tosidosa in poslovanje podjetja K. Tivoli, kjer je Isajlović prek Bračića sodeloval s poslovnim omrežjem Stojana Petriča. Poti Isajlovića in Petriča so se srečale že pri sporni gradnji Nordijskega centra v Planici.
Portal Imperijal.net je tudi pojasnil, da je Petrič politično blizu nekdanjemu slovenskemu predsedniku Milanu Kučanu. Poleg tega, da je Isajlović leta 1988 osebno aretiral Janeza Janšo, je bil nekdanji slovenski premier Janša v zadnjih letih Jugoslavije tarča pokojnega slovenskega ministra policije, zdaj že pokojnega Tomaža Ertla, pa tudi državnega vrha, potem ko je vojaški tožilec Janšo obtožil objave tajnega vojaškega dokumenta v tedniku Mladina. Aretacijo so seveda zaupali najzvestejšim pripadnikom takratne Udbe, med katerimi je bil tudi Isajlović, ki je desetletja kasneje postal partner Bračića pri prevzemu Mercatorjevega premoženja. Iskra Impuls, ki se omenja v tej zgodbi in je tudi v hrvaški register vpisana kot solastnica zagrebškega Iskraemeca, je pravzaprav podjetje v lasti Bračića in njegove sestre. Pri Mercatorjevi prodaji gre seveda za klasični posel vzporednega mehanizma – v večini tranzicijskih zgodb se igralci menjajo, premoženje pa še naprej ostaja v njihovi lasti. Mimogrede, omenjeni Isajlović in njegova žena Metka sta lastnika luksuznih stanovanj na Krku, ki jih je najprej kupil za svoje hrvaško podjetje Kormat s sedežem v Punatu na Krku, nato pa so jih prenesli nanj in njegovo ženo. Ker na tem področju ni bilo lustracije, so mnogi mnenja, da ni presenetljivo, da se v javnosti pojavljajo zgodbe o vsemogočni udbi, ki vlada iz sence, in da pri distribuciji še vedno sodelujejo potomci tistih, ki so imeli moč v omenjenih strukturah.
Sara Bertoncelj