fbpx

Geneza kriminalne združbe: Kako je nastala globoka država in kdo vse je vpleten

Foto: Nova24TV

Kriminalna združba oziroma globoka država, ki jo poznamo pri nas, se je začela že leta 1941 (le da so jo takrat vodili drugi ljudje), po vojni pa je na podlagi velikega zločina, izvensodnih komunističnih pobojev, v času Tita utrdila svojo oblast. Ohranila se je tudi po osamosvojitvi, ko je njen velik del ostal “v ozadju”, njen šef Kučan pa je bil zadolžen, da jo ohranja pri življenju. Kriminalna združba, v katerih je mnogo znanih imen današnjih vladajočih, je edina odgovorna za sedanjo situacijo v Sloveniji. V članku si lahko preberete, kako se je vse skupaj začelo, razvijalo, kako poteka še danes in kdo vse od znanih obrazov je v to vpleten.

Aprila leta 1941 je bila ustanovljena Antiimperialistična fronta (AF), to smo praznovali kot 27. april – dan OF, kar je zgodovinska laž. V času do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo je bila Osvobodilna fronta (OF) v bistvu AF, po napadu pa je OF sprejela sklep o vojaškem odporu proti nacizmu in fašizmu. V tem času se je nemški gestapo učil veščin mučenja in zatiranja političnih nasprotnikov pri Stalinu, saj so Sovjeti imeli razvite boljše tovrstne metode. Torej ves čas, od leta 1945 do danes totalitaristi širijo zgodovinsko laž o pravi naravi OF. Ta je v resnici trdila, da so Angleži in Američani imperialisti, saj niso razumeli bistva sporazuma Molotov-Ribbentrop. Po napadu Nemčije na SZ so taktiko spremenili, Angleži in Američani pa so postali zavezniki.

1941-1945: NOB je bila predvsem notranji spopad za prevzem oblasti po vojni
Začetno organizacijo proti okupatorju prevzamejo komunisti. V Sloveniji jih vodijo Kardelj, Kidrič in Leskovšek. Že leta 1941 ustanovijo VOS, ki ga vodi Zdenka Kidrič – Marjeta. Ta takoj od začetka izvaja likvidacije vseh, ki so proti komunistom. Svojo pravo naravo zamaskirajo z Dolomitsko izjavo, kjer predstavniki različnih političnih opcij – članice OF – podpišejo sodelovanje v odporu proti okupatorju. V tem času je partizansko gibanje (NOB) še pluralno, vendar komunisti kmalu pokažejo svoj pravi obraz. Začne se borba za povojno oblast, zaradi česar komunisti začnejo preganjati drugače misleče oziroma tiste, ki bi po vojni participirali na oblasti. Ustanovijo Ozno, ki začne zbirati podatke o narodnih sovražnikih. Politični nadzor prevzameta Kardelj in Kidrič, vsi pa so podrejeni Josipu Brozu Titu. Vojna v Jugoslaviji in Sloveniji se konča – po največji zaslugi sovjetske vojske -, prične pa se nezaslišana morija političnih nasprotnikov po uradni kapitulaciji Nemčije. Izvajajo se masovni izvensodni poboji (v Sloveniji je odkritih več kot 600 morišč).

NOB je bila poleg osvobodilne vojne predvsem notranji spopad za prevzem oblasti po vojni. Komunisti so že med vojno odstranili vse, ki se niso strinjali z boljševiškim sistemom – tudi tiste v svojih vrstah. Komunisti, pod vodstvom Tita, so vzpostavili totalitarni enopartijski sistem, ki jim ga je zavidal sam Stalin – učenci so popolnoma presegli učitelja.

Kardelj in Tito (Foto: Twitter)

1946-1948: Uvede se totalitarni enopartijski sistem pod vodstvom Tita
Uvaja se najhujši kolektivizem po sovjetskem vzoru, nacionalizira se premoženje predvojnih podjetnikov in premožnih Slovencev in drugih državljanov. Uvede se totalitarni enopartijski sistem, pod vodstvom Tita, partije, Udbe in Kosa, JLA; Slovenija izgubi svojo samostojnost in postane del Demokratične federativne Jugoslavije.

Bistvo totalitarnega sistema je polastiti se vseh nacionalnih resursov, državljane narediti odvisne od države (partije); to je bilo potrebno zato, da se omogoči prikrivanje zločinov. Kriminalna združba, s Titom na čelu, je postala “legalna združba”, saj so zakonodajo prilagodili potrebam ohranjanja lastne oblasti.

1948-1968: Utrdi se Titova večna oblast – izkaže se, da je socialistični sistem gospodarsko neuspešen
Po sporu z Inforbirojem se utrdi Titova “večna oblast”, saj kasneje v svojih rokah skoncentrira vso oblast – postane dobeseden avtokrat. Uvede se še močnejša kolektivizacija, predvsem v kmetijstvu, ki jo vodi Kardelj. Aleksandar Ranković in Kardelj ustanovita taborišči na Golem otoku in Sv. Grgurju, kamor zaprejo vse nevarne elemente. Začne se projekt “samoupravljanje” – kako se obnašajo posamezniki, če nimajo vidnega nasprotnika. Jugoslavija je ekonomsko neuspešna država, čeprav dobiva enormno zahodno ekonomsko pomoč (večinoma darila), ki omogoča oblast Titu in njegovi kriminalni združbi.  To obdobje potrjuje, da je socialistični sistem gospodarsko popolnoma neuspešen sistem, odvisen od “finančne infuzije” zahoda.

1968-1974: Klasičen primer kriminalne združbe – Kučan že na delu
V času gospodarske krize se začnejo gospodarske reforme. Partija liberalizira politične razmere, na izvršno oblast pride Stane Kavčič. Začne se zasebna iniciativa v gospodarstvu, pojavijo se ideje o večji avtonomiji republik in večstrankarskem sistemu. Tito in Kardelj ocenita, da je ogrožen monopol partije, zato nasilno zaustavita procese – v Karađorđevu odstavijo vsa republiška vodstva. V Sloveniji je bil v antiliberalni kampanji vidno udeležen poznejši “liberalec” Milan Kučan.

To je klasičen način delovanja kriminalne združbe – primer uvedbe in zatrtja strukturnih reform. Partija najprej liberalizira razmere (seveda politično, ne sistemsko), ko pa se razmere spremenijo in pridejo prvi pozitivni rezultati, reforme zatre, odstavi nosilce reformskih sprememb, ki jih je sama postavila, in si prilasti rezultate

Foto: Demokracija

1974-1991: Videz uspešne Jugoslavije se razblini po smrti Tita
Sprostitev iniciative in uvedba samoupravljanja, skupaj z velikimi zahodnimi finančnimi darili ustvarijo videz uspešne Jugoslavije, kar se popolnoma razblini po Titovi smrti leta 1980. Federativna Jugoslavija razpada po šivih, saj nima več niti notranjega niti zunanjega sovražnika. Delavsko samoupravljanje privede do popolnega gospodarskega kaosa. Jugoslavija razpade tako, kot je nastala, v krvi in barbarsko.

Na oblasti v Sloveniji je še vedno kriminalna združba, s Kučanom na čelu. Stare varnostne in udbovske strukture se (pre)selijo v senco – tam v ilegali so se tudi vedno najbolje počutile. V Sloveniji ni bila izvedena lustracija, kar omogoči nadaljnje delovanje kriminalne združbe.

1991-2004: Ko bi se Slovenija morala odpreti svetu, Kučan nadaljuje iz ozadja kriminalne združbe
V Sloveniji vodenje parlamenta in vlade prevzame Demos, Kučan pa je izvoljen za predsednika republike. Janez Zemljarič se preseli v podjetniško sfero. Proporcionalni volilni sistem omogoča zaprte strankarske liste, zato na oblasti ostane stari politični vrh. Demos razpade, pade Peterletova vlada, vlado prevzame Janez Drnovšek. Slovenija izpolni vse svoje temeljne cilje: postane članica Nata, Evropske unije in Evropske monetarne unije. V tujini Slovenija slovi kot zgodba o uspehu, kar pa se po letu 2002 obrne v svoje nasprotje. Ni sposobna izvesti potrebnih strukturnih reform. Namreč, ko bi se Slovenija morala dejansko odpreti v svet, Kučan razglasi koncept “nacionalnega interesa”, po katerem se nadaljuje t.i. državni kapitalizem, kjer iz ozadja kriminalna združba nadzira velika državna podjetja. Začne se obsežen projekt izčrpavanja podjetij in javnega sektorja, kar omogoči utrditev in vrnitev kriminalne združbe na oblast.

Do leta 2002 se Slovenija kolikor toliko normalizira kot država in doseže vse svoje ključne cilje kot samostojna država. V tujini Slovenijo vidijo kot zgodbo o uspehu. Kriminalna združba ne more dovoliti Janševe vladavine.

Foto: STA

2004-2008: Kučan angažira ljudi, da Janševo oblast prevzamejo, ker je vlada omogočala dobre rezultate
Slovenija se, pod vodstvom guvernerja Banke Slovenije mag. Mitje Gasparija, enormno zadolži v tujini. Začne se podeljevanje nezavarovanih kreditov izbranim menedžerjem, v glavnem iz kroga Kučanovega Foruma 21, ki ga ustanovi po zaključku svojega mandata. Nastane enormna bančna luknja, ki jo bodo pokrivali državljani še dolga leta. Vlada Antona Ropa sprejme davčni zakon, ki menedžerjem omogoči alibi za prenos kapitala v tujino. Medijska manipulacija je popolna. Slovenska podjetja zaostanejo v razvoju, saj se namesto z razvojem ukvarjajo s finančnimi naložbami. Janševa vlada deluje v razmerah visoke konjunkture, kar omogoča dobre makroekonomske rezultate in ugodno stanje konec leta 2008. Kriminalna združba tega ne more dopustiti, zato Kučan angažira vse potenciale – oblast prevzame “trojka” Pahor, Golobič in Kresalova.

Kriminalna združba dovoli enormno zadolžitev Slovenije v tujini. Nato preko nezavarovanih kreditov ustvari bančno luknjo (ta se v svoji razsežnosti pokaže šele po globalni finančni krizi).

Foto: STA

2008-2013: Pahorjeva vlada povzroči nazadovanje, zato kriminalna združba poskrbi za zamenjavo – Janković/Bratušek
Pahorjeva vlada Slovenijo dobesedno pahne v prepad. Javni dolg poveča za trikrat, nastane pa tudi nova finančna luknja – TEŠ 6. Slovenija v času Pahorjeve vlade nazaduje v vseh pogledih, zato kriminalna združba sklene, da je potrebna zamenjava. Kučan ustanovi Pozitivno Slovenijo, njen predsednik postane Zoran Janković. Jankoviću ne uspe sestaviti vlade, zato si je nabral zamere Kučanovega kroga. Vlado prevzame Janša, kar pa sproži akcije kriminalne združbe (najprej v Mariboru proti Kanglerju). Janšo obtožijo, da z varčevalnim programom Slovenijo “spravlja na kolena”, ko pa to ne zaleže (Janša ne spremeni finančno-gospodarskega programa), pa KPK Janšo in Jankovića obtoži korupcije. Janša se mora odpovedati vladi, Janković pa še naprej ostane župan Ljubljane – ker je tako želela kriminalna združba. Jankovića po dogovoru kriminalne združbe zamenja Alenka Bratušek. Njena naloga je prikriti dejansko stanje.

Foto: Arhiv Demokracije

Kriminalna združba ne more dovoliti, da lahko kdo razen njih dokaže, da je uspešen. Zato z velikim pompom leta 2008 prevzamejo vlado in zadeve do konca zavozijo. Najprej nas enormno zadolžijo, nato pa nam posledično ustvarijo še velik javni dolg. Javnosti pa prodajajo pravljice o “varni strani radarja”, “nemško-francoskem vlaku” itd.

Nadaljevanje sledi …

A. G.