fbpx

#IranNLBgate: Ljubezen slovenske tranzicijske levice do islamske države Iran

Foto: iStock

Od 12. decembra 2008 pa do 23. decembra 2010 je v NLB potekalo veliko pranje denarja, ki se približuje milijardi dolarjev. Pranje denarja v NLB se je začelo kmalu po začetku mandata devete Vlade RS na čelu z Borutom Pahorjem, ki je v parlamentu zaprisegla 21. novembra 2008, potem ko so z afero Patria uspeli blokirati normalno volilno tekmo na parlamentarnih volitvah.     

Torej tri tedne po zaprisegi nove vlade se je v NLB odprla pralnica denarja, ki je potekala na relaciji Export Development Bank of Iran iz Teherana prek več podjetij iranskega in britanskega državljana Iraja Farrokhzadehuja, ki je imel odprt račun pri NLB. Od naše državne banke pa se je denar stekal na več kot 9000 različnih računov po svetu, veliko tudi v različne davčne oaze.  Export Development Bank of Iran je bila v tem času na črni listi iranskih finančnih institucij, s katerimi banke v demokratičnih državah niso poslovale.

Zoper Iran sankcije, Slovenija krepi sodelovanje
To pranje – tako kot vsako pranje denarja – je potekalo v polju nelegalnosti, za to početje pa je vedel slovenski politični vrh, ki je kakopak tudi dobro vedel, da so zoper Iran v veljavi sankcije, ki so temeljile na resolucijah OZN in uredbi Sveta EU. Ekonomske in finančne sankcije zoper Iran so prenehale veljati šele 16. januarja 2016, ko je Svet EU odločil, da se s sankcijami preneha, čeprav so pri tem imeli velike zadržke Izrael, Saudska Arabija in še nekatere druge države,  ZDA pa so zoper Iran pred tedni uveljavile tudi nove sankcije.

Slovenska javnost, ki se ne zanima preveč za mednarodno politiko, saj ljudi bolj skrbi lastno preživetje, se seveda ni spraševala o tradicionalno dobrih odnosih med Slovenijo in njeno levo politiko na eni ter Iranom na drugi strani. Današnji Iran je seveda bistveno drugačen od tistega pred nekaj desetletji, ko je bila to država z večstrankarsko parlamentarno demokracijo. Slovenska politika se je zelo navezala na Iran v času, ko je ta država postala resna nevarnost za svetovni mir. Ne samo na način, da je v državni banki omogočala pranje denarja, tudi sicer je vzdrževala pestre stike s to islamsko republiko tudi v času, ko so se druge države Iranu na daleč  izogibale. Nekdanji  predsednik parlamenta Janko Veber je bil z delegacijo v Iranu leta 2014.

Iran je v Sloveniji v času sankcij odprl veleposlaništvo
V času sankcij zoper Iran, julija 2011, poldrugo leto za tem, ko je bila prek NLB oprana skoraj milijarda dolarjev, je Iran v Sloveniji odprl veleposlaništvo. Takrat je bil na obisku tudi zunanji minister Alija Akbar Salehi, ki se je sestal s takratnim zunanjim ministrom Samuelom Žbogarjem. Kot smo že večkrat pisali, Samuel Žbogar je bil med tistimi slovenskimi politiki, ki ga je Sova seznanila z iranskim pranjem denarja v NLB. Seveda protokolarna sporočila za javnost iz tistega časa ne govorijo o tem, ali sta se Žbogar in iranski minister pogovarjala tudi o pranju denarja, ki ga je Iran opravil prek svoje državne banke in NLB na 9 tisoč različnih računov povsod po svetu. Seveda je denar na NLB s strani iranske državne banke pritekal z vednostjo iranskih oblasti, zato je težko verjeti, da za ta posel vse do obvestila Sove (24. 11. 2010) ne bi vedele tudi slovenske oblasti. Salehi je bil v Ljubljani v času, ko so ZDA obtoževale Iran, da oborožujejo iraške upornike. Če vemo, da je Slovenija sklepala najtoplejše odnose z Rusko federacijo v času njihove agresije na Ukrajino in pospešila odnose s to državo v času sankcij Evropske unije, potem se seveda ne moremo pretirano čuditi navdušenosti slovenske tranzicijske politike do Irana.

Foto: iStock

“Zanesljivi policijski viri”
Ni ne častnega konzula tuje države ne slovenskega policista, ki bi ga sklicevanje na kogar koli smelo razbremeniti odgovornosti, da omogoči preiskavo vselej, ko gre za sum storitve kaznivega dejanja. Če “zanesljivi viri iz policijskih vrst”, na katere se 8. 6. 2017 ob 17.30 v zadevi Farrokhzadeh sklicuje Nova24TV, res navajajo mene kot razlog za “nedotakljivost” kogar koli, to kvečjemu pomeni, da organi pregona svojega dela ne opravljajo profesionalno. Ali pa, da policijski viri Nove24TV niso niti pravi niti zanesljivi.

Milan Kučan 

Počivalšek v enem letu dvakrat v Iranu
16. januarja 2016 je Evropska unija odpravila ekonomske in finančne sankcije zoper Iran, Cerarjeva vlada niti na ta datum ni mogla počakati, saj se je gospodarski minister Počivalšek podal na obisk v Iran že teden dni prej, preden je EU razglasila konec sankcij. Takrat so v Teheranu odprli tudi prodajni salon Gorenja in štiri pisarne slovenskih podjetij, v delegaciji pa je bil, seveda, tudi bankir, takrat je barve slovenskih bančnikov zastopal predsednik uprave SID Sibil Svilan.

Istega leta, to je novembra 2016, je Slovenija v Teheranu odprla tudi veleposlaništvo, v Teheran je poleg Boruta Pahorja spet potoval tudi minister za gospodarstvo Počivalšek, ki je bil tako v enem letu kar dvakrat na obisku v Iranu.

Lahko bi na dolgo in široko razpravljali, ali je Iran res tista država, kjer Slovenija zaradi državnih strateških interesov potrebuje predstavništvo ali pa je to vendarle država, ki je povsem zaradi drugih razlogov zanimiva za našo politično elito, ki ima izjemno velik interes, da se tako brati s to islamsko državo. Slovenska komunistična bratovščina očitno vidi v tej državi svoje zaveznike, najbrž tudi bogato založen bankomat za svojo dejavnost, in pri tem jih ne zanimajo mednarodne sankcije, smrtna kazen ali kršenje človekovih pravic v tej državi. To je za tovariše drugorazredna tema.

Iran kot država z okoli 80 milijoni prebivalcev za Slovenijo predstavlja šele petega najpomembnejšega gospodarskega partnerja med državami Perzijskega zaliva. Leta 2014 je vrednost izvoza Slovenije v Iran znašala 21,4 milijona evrov, vrednost uvoza iz Irana pa 0,6 milijona evrov. Torej drobiž in veliko je še držav na svetu, ki so z nacionalnega vidika bolj pomembne in kjer bi Slovenija lahko prej in bolj koristno krepila diplomatske in gospodarske stike.

Tranzicijska levica je v Iranu našla svojo tržno nišo.

Miro Petek