Golobova vlada je vlada kadrovskih priložnosti za skrajne levičarje. Pod njegovo vlado je cel kup radikalcev, ki so svojo prominentnost gradili predvsem na omrežju Twitter. Nova oblast jim je končno na široko odprla pot v osebno socialistično utopijo redne službe za nedoločen čas v javni upravi. Eden od takih je borec proti kapitalizmu in šampion delavskih pravic dr. Matej Klarič. Borcu za brezrazredno družbo je pot v razrednost pokazal Luka Mesec, trenutni minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga je najel za predstavnika za odnose z javnostmi na svojem resorju – že četrtega zapored! Bojan Požar celo neuradno navaja, da je dobil delo za nedoločen čas, kar je za kabinetnega delavca, ki je prišel skupaj z ministrom, skrajno nenavadno – vsaj zdaj, ko mandat še traja.
Kaj je dr. Matej Klarič počel, preden je postal Meščev PR-ovec, je zavito v tančico skrivnosti. Na svojem (redko obnovljenem) blogu je, preden je dobil službo v javni upravi, zapisal, da je politolog, “ki si trenutno kruh služi z novinarskim delom.” Kakšnim novinarskim delom, ni povsem jasno, saj je z Googlovim iskalnikom težko najti njegove članke, razen nekaj blogovskih zapisov (v stilu razširjenih misli njegovih razrednobojnih tvitov) v Odlazkovem Reporterju in še enem obskurnem mediju – rusofilnemu Insajderju, kateremu urednikuje Igor Mekina, brat bolj razvpitega Boruta Mekine, ki piše za Mladino. Kje slednji medij črpa denar, ni povsem jasno, čeprav določene indice daje vsebina, ki spominja na mešanico Sputnik News in RT.
Na predstavitveni strani kremeljsko-navdahnjenega Insajderja piše, da “se Klarič že nekaj let preživlja z novinarskim delom. Svoje članke rad piše drugače od prevladujočega načina, ki nam ga v dobi neoliberalizma servirajo dominantni mediji. V študijskih letih je sodeloval s študentskima časopisoma Tribuna in Katedra.”
Kaj je torej Klarič v resnici počel, ne ve nihče, tudi tisti ne, ki se že leta smejemo njegovim tvitom, ki so na tvitosferi redno razmontirani in razkriti v svojem manku logične konsistentnosti, saj je iz njih hitro jasno, da si avtor resničnost slika v skladu s svojim privzetim svetovnim nazorom.
Je pa bolj zanimivo pobrskati po njegovem blogu, da dobimo vpogled v fantazijski svet, ki si ga je ta novopečeni svetovalec za odnose z javnostmi slovenske sociale ustvaril med štirimi stenami svojih kognitivnih procesov. Fantazijski svet, ki se napaja predvsem z najbolj radikalnimi pisci že tako radikalno levega britanskega časopisa The Guardian. Tam res vidimo, da Insajder ne laže, ko pravi, da doktor piše “drugače od prevladujočega načina”.
Svet po Klaričevo
Ob težnjah po katalonski neodvisnosti, je kritiziral “rožljanje španskih oblasti z orožjem”, medtem ko opozarja, da smo v SFRJ brez težav izvedli plebiscit, čeprav – kot opozarja – velja nekdanja Jugoslavija “predvsem v desnih medijih za nedemokratično tvorbo, totalitarni, diktatorski režim. Jugoslovani so torej Slovencem podarili samostojnost, danes pa se ta pravica narodu na vse možne načine preprečuje sredi domnevno demokratične Evrope, je leta 2017 trdil Klarič. Kognitivna disonanca skozi katero (dobesedno) pelje tank JNA.
Slabše življenje premnogih prebivalcev Slovenije (predvidevamo, da v primerjavi s SFRJ!?) se skriva “v zakonitostih kapitalizma, ki poganja svet neenakosti in vse večjih kriz. Manjše države pa se vse bolj usklajenemu pritisku zahodnih kapitalskih centrov moči še toliko težje uprejo,” je v istem zapisu modroval Klarič. Tema kapitalističnih centrov moči, ki so povzročitelji sodobnega sužnjelastništva in zatiralci moči proletariata, preveva skoraj vsako misel, ki jo zapiše.
Ko je analitik Sebastjan Jeretič poudaril, da so Socialni demokrati leta 2008 zmagali, ker so se pomaknili na desno, mu je Klarič v blogu odgovoril, “da je SD takrat zmagala kot antijanša stranka, ker se je sesula mogočna LDS, kar pa ni bil pomik v sredino, ampak pomik v neoliberalni fundamentalizem.” Kar nekako jasno nakazuje politično premico, ki si jo je mladi doktor ustvaril v glavi. Vlada, kjer so “harali” Franci Križanič, Dejan Židan, Gregor Golobič, vlada, ki se je finančne krize lotila tako, da je socialne partnerje zalivala z denarjem, ki ga ni imela, okrepila centralno-planski pogled na ekonomijo in militatnto preprečila vsako možnost privatizacije in vstopa tujega kapitala na trg, je po njegovem mnenju “neoliberalni fundamentalizem”.
Še posebej zanimivo glede na to, da se je Klarič tudi sam nekaj časa (očitno neuspešno) preizkušal v politiki pod patronatom SD-ja.
Hinavščina mladih revolucionarjev
Je pa zanimivo, da slovenski levičarji tipa Matej Klarič in Luka Mesec, kljub temu da prezirajo kapitalizem, svojo osebno finančno situacijo povsem dobro razumejo v kapitalističnih okvirih in postopajo temu primerno. Pred kratkim smo ugotovili, da je Luka Mesec reporogramiral svoj kredit, ki ga je najel za stanovanje (“nagrabil” si je stanovanje v elitni ljubljanski soseski Meksiko nasproti UKC-ja). Reprogramiral ga je tako, da je pri banki najel nov kredit z nižjo obrestno mero in poplačal starega z višjo. Zelo podjetno in kapitalistično od mladega borca za brezrazredno družbo. Tudi njegov PR-ovec, ki sicer nostalgira o Jugoslaviji in SD vidi kot fundamentalno neoliberalno stranko v svojem zasebnem življenju zna optimizirati svoje davke. Nedolgo nazaj smo izvedeli, da ima mladi doktor odprt normirani espe. Se pravi, tisti espe, kjer se je do nedavnega plačevalo le 4-odstotke efektivnega davka na dobiček. Socialist, ki gradi svojo ideologijo na tem, da je treba vestno plačevati davke in odreti kapitaliste, v svoji osebni kapitalistični zgodbi optimizira davke in obdrži večino svojih prihodkov, namesto da bi jih hvaležno namenil kolegom na Metelkovi 6. To naj raje namesto njega počnejo Boscarol, Akrapović, Batagelj in delavci v tovarni, ki pol svojega dohodka od nedavnega namenjajo tudi Klaričevim PR aktivnostim na ministrstvu za delo.
Andrej Žitnik