fbpx

Ministrica Vrečko ima prav – slovenski kulturniki res “trdo” delajo

Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko je v včerajšnji oddaji 24ur zvečer dejala, da so politična dogajanja v zvezi s kulturo v zadnjem času poskus očrnitve kulture in umetnosti, pri kulturnem sektorju ne gre za dekadentno področje, ampak za področje, kjer se trdo in veliko dela.  

Da se v kulturi trdo in veliko dela predvsem na kreativnem pisanju vlog za pridobitev javnih sredstev, je seveda že dolgo jasno. V prejšnjem mandatu je dr. Vasko Simoniti, takratni minister za kulturo izjavil, da je problem slovenske kulturne scene tudi to, da mnogi resorno ministrstvo dojemajo kot Center za socialno delo za kulturnike – torej kot nekakšen socialni korektiv, kar pa nikoli ni bil. Gre za resorno ministrstvo, ki nagrajuje vrhunskost. Na drugi strani pa je res, da slovenski umetniki res delajo trdo in veliko, kar se tiče določenih specifičnih žanrov, ki imajo skupni imenovalec v šok faktorju.

Poglejmo nekaj primerov, kjer smo slovenske umetnike ujeli “trdo” na delu.

Začnimo pri najbolj aktualni temi – zloglasnem Fotopubu Dušana Smodeja, kralju slovenske porno-bizarnosti, ki želi sporočiti nekaj tako globokega, da se to pač ne da izraziti brez mladoletne golote.

Na spletu so se pojavili celo prvi posnetki v zgodovini, kjer kamera ujame kako Smodejev prijatelj, v tistem trenutku doživlja umetniško “katarzo”. Zopet primer trdega dela.

V Fotopubu je nastala tudi slavna inštalacija “Dihaj” – kako trdo so morali delati manekeni, si lahko samo mislimo.

Pomudimo se še malce pri preteklih umetniških presežkih slovenske kulturne avantgarde. Kdo se ne bi spomnil Maje Smrekar, ki je prejela nagrado za trimesečni projekt, v katerem je dojila svojega psa in se celo oplodila s pasjimi celicami. S tem ni naletela le na objave slovenskih medijev, o njenem trdem delu so se razpisali tudi svetovni mediji. Projekt je naslovila K-9_ tipologija. V tem trimesečnem obdobju je svoje telo prelisičila, da je začelo proizvajati mleko, in sicer s sistematičnim črpanjem svojih prsi, nato pa je s tem mlekom hranila pasjo mladičko Ado. S tem naj bi raziskovala vidike “socialne in ideološke instrumentalizacije ženskega telesa in dojenja”. Projekt je po mnenju žirije “poetična mojstrovina, ki sproža posthumanistične dileme in izzive”. Mi pravimo: “Trdo delo naj se plača!”

Umetnica med trdim delom (Foto: Facebook)

Istega leta je javnost razburkal prikaz trdega dela še ene Prešernove nagrajenke – in sicer Simone Semenič, s fotografijo, na kateri je noseča z razrezano slovensko zastavo. Slovenska leva scena je seveda navdušena v trenutku, ko vidi raztrgano slovensko ali gorečo ameriško zastavo. Skoraj tako kot takrat, ko vidi neoporečno jugoslovansko. Simona si je nagrado zaslužila. Trdo delo. Predvsem za škarje.

Trdo delo (Foto: Twitter)

Spomnimo se še umetnika, gledališkega igralca Roka Kravanjo. Ta je znan po tem, da se je tako posvetil vlogi, da se je v njo preobrazil kar v zasebnem življenju. Igral je namreč moško prostitutko in je nato tudi v zasebnem življenju igral moško prostitutko – ter pri tem (po lastnih izpovedih) tudi lepo zaslužil. Vprašanje je le, koliko je zaslužil, saj je trdo-delavni umetnik tudi na seznamu tistih samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje prispevke zaradi njihove vrhunskosti – cenzus, do kam lahko še prejema sredstva, pa je 20.000 evrov. Morda je bil preveč poceni? Res sicer lahko občudujemo igralčevo zavzetost za vlogo, manj pa njegovo finančno zavzetost za projekt – gospod Kravanja je namreč od ministrstva za kulturo zahteval, da se mu vrnejo stroški za zdravljenje virusa HPV, ki bi ga lahko s svojim trdim delom kaj hitro pridelal. Iz ministrstva nam niso odgovorili, ali je izstavil račune tudi za lubrikant in kondome.

Kravanja v akciji. Preden je postal moška prostitutka (Foto: Facebook)

Sicer je Kravanja znan tudi po tem, da je skupaj z Draganom Petrovićem (še en “sodelavec” iz družbe davkoplačevalec-časti-espe) preoblekel v narodno nošo. Skupaj sta proti tiranskemu Simonitijevemu režimu nastopila pred Ministrstvom za kulturo in še kje po ljubljanskih ulicah. Ni znano, ali zaradi tega, ker si je moral Kravanja zdravljenje z virusom HPV plačati sam.

Dobro pa se je spomniti, kdo je bil prvi umetnik, ki je v Sloveniji izumil šokterapijo umetniškega trdega dela. To je bila skupina Strelnikov z naslovnico albuma Bitchcraft, ki je prikazovala Sveto Marijo, ki ima v naročju podgano namesto božjega sina. Sicer je delavnim celjskim rokerjem zmanjkalo poguma, da bi na podoben način kdaj provocirali še kakšno drugo abrahamsko religijo – recimo Islam.

foto: Wikipedia

Spomnimo se še enega pionirja šok-kulture, letos preminulega Marka Breclja. V prijavi predloga, da Breclju leta 2019 podelijo Prešernovo nagrado za življenjsko delo, ki je ni prejel, je Peter Tomaž Dobrila med drugim zapisal: “Idejni vodja ter nosilni izvajalec želi s predstavitvijo mehko-terorističnih akcij zabavno nagovarjati vse generacije, naj v svojih okoljih rušijo dušečo prevlado korektnega vedenja in izražanja, s katerim Sistem varuje svojo prevlado in zakriva surovo jedro lastnega uničevalnega nagona. Kako so bile videti takšne “mehko-teroristične” akcije?

Leta 2002 je na primer bila v Kopru zasidrana ameriška bojna ladja, ki je ponudila svoje prostovoljne storitve regijskemu centru Rdečega križa. Gre za tradicionalno gesto naklonjenosti in hkrati praktično obliko pomoči, kar praviloma storijo vsi podobni gostje ob obisku luke. Rdeči križ je tako 22 marincev razporedil na več delovišč po Kopru in okolici . Nekaj so jih ponudili tudi vodji koprskega mladinskega centra Marku Breclju, ki je prosil za pomoč pri barvanju neke šole. Toda namesto barvanja je prvi mož MKC izkoristil Svetovni dan gledališča za svojevrstno predstavo nasprotovanja ameriški politiki. Pet marincev je namreč namesto v šolo v okolici Kopra odpeljal v svoj center, kjer jih je nagovoril z besedami:

“Vabim vas, da se nam pustite ujeti, kajti mi smo mehka teroristična skupina. Sicer smo vam hvaležni, da ste pripravljeni delati z nami, vendar ne moremo sprejeti vaše pomoči, ker se ne strinjamo s politiko ameriškega vojaškega vrha. “ Takratni koprski župan Pucer takšno trdo delo sicer kot nepoznavalec umetnosti ostro kritiziral, rekoč: “Da nekoga prosiš za pomoč in ti jo je on pripravljen ponuditi, nato pa postane predmet manipulacije, je nerazumljivo in obsojanja vredno dejanje, ki ne odraža večinskega odnosa prebivalcev koprske občine.”

Belo priviligirani Brecelj pridiga temnopoltim ameriškim marincem (Foto: Facebook)

Kot vidite, ima torej spoštovana ministrica dr. Asta Vrečko prav. Slovenska kulturna scena trdo dela. Delavci v tovarnah, kmetje, obiralci sadja, smetarji, zidarji lahko mirno spijo – polovica plače, ki jo namenijo Metelkovi 6 in njenim prijateljem, je pravično razporejena med vrhunske umetnike, ki iz teh sredstev proizvajajo ne le dodano vrednost, ampak tudi katarzo, ki pa je neprecenljiva.

Andrej Žitnik