Načrtovanje vpada v Gotenico

Datum:

Varnostni oficir Pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe Socialistične Republike Slovenije za Dolenjsko Rade Klisarič je bil prisoten na sestanku kolegija podpolkovnika JLA vodje KOS v TO SRS Boška Mutića, kjer so analizirali potek (samo)razorožitve TO SRS. Sestanek je vodil general JLA Dragutin Ožbolt, ki je pohvalil izvedbo, mimogrede pa pripomnil, da orožje elitne zaščitne brigade TO SRS Edvard Kardelj Krištof in Odreda za oskrbo Republiškega sekretariata za notranje zadeve, ki ga je vodil polkovnik JLA Vladimir Kraševec še ni “zavarovano”. “Nekaj malega je še ostalo,” je na sestanku rekel Ožbolt.

Nameni generala JLA Dragutina Ožbolta so bili jasni. JLA je pripravljala vpad na zaprto območje Kočevske Reke in Gotenice, da bi pobrala še preostanek orožja Mačkove 27. zaščitne brigade TO SRS Edvard Kardelj – Krištof, katere glavna funkcija je bilo varovati komunistično vodstvo v SRS. Neupiranje (samo)razorožitvi TO SRS predsednika predsedstva Milana Kučana so generali JLA razumeli kot blagoslov za nadaljevanje svojega dela. Naslednja na spisku pa je bila ravno Zaščitna brigada TO SRS. Ta brigada je sicer imela večino svojega orožja v skladiščih JLA v Ljubljani. V Gotenici je bilo orožja za zgolj en bataljon, tj. približno 450 mož, medtem ko jih je brigada štela okoli 2.700.

Preberite še: 389 dni prej

Eden izmed prvih, ki jih je iz takratnih obrambnovarnostnih struktur poleg Vinka Beznika uspel Krkovič pridobiti na osamosvojiteljsko stran, je bil ravno  Rade Klisarič, ki je o sestanku s podpolkovnikom JLA in vodjo KOS v TO SRS Boškom Mutićem in generalom JLA Ožboltom že konec maja 1990 poročal načelniku oddelka za Ljudsko obrambo občine Kočevje Tonetu Krkoviču. Dan po sestanku s Klisaričem se je Krkovič odpravil v Ljubljano, kjer se je sestal z obrambnim ministrom Janezom Janšo. Bilo je proti koncu maja 1990. Razorožitev TO SRS je bila praktično že zaključena. Ko je Krkovič prišel na “sekretariat za ljudsko obrambo”, mu je Janša zgolj pomignil naj stopi za njim. Bal se je namreč, da bi jima lahko prisluškovali. Večina zaposlenih na ministrstvu za obrambo je bilo upokojenih oficirjev JLA, mnogi med njimi so bili sodelavci KOS, obveščevalne službe JLA, ali pa Udbe, ki je bila podrejena predsedniku Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.

Potrebno je bilo ukrepati takoj
Po Krkovičevem kratkem orisu stanja je Janša sklenil, da bosta z notranjim ministrom Igorjem Bavčarjem še isto popoldne obiskala Kočevsko, kjer naj bi se srečala z direktorjem podjetja Snežnik Maksom Šteblajem in načelnikom Mačkove zaščitne brigade majorjem Jožetom Polovičem v upravni stavbi podjetja Snežnik, ki je bilo pod pristojnostjo notranjega ministrstva. 

Janša je, čeprav ni imel nobenih neposrednih pristojnosti nad Zaščitno brigado, Poloviču ukazal, da mora vse, kar bosta od njega zahtevala njegova nadrejena generala JLA v TO SRS Ožbolt in Ivan Hočevar, sporočiti na Republiški sekretariat za obrambo. Na Poloviča je že prej pritisnil Krkovič, ko se je podal v lov za fantomskim ukazom o (samo)razorožitvi TO SRS, tako da je slednji bil pripravljen sodelovati, delno. Polovič je povedal, da orožja brigade niso prepeljali v vojašnico v Ribnici, temveč se nahaja v skladiščih v Gotenici. Pri tem pa je očitno zamolčal izjemno pomemben podatek, da sta po nalogu generala JLA Ožbolta že pred tem v garnizon JLA Ribnica odpeljala celotni mobilizacijski in vojni načrt Mačkove zaščitne brigade ter strogo varovani spisek varovanih oseb ravno Polovič in njegov operativec Cveto Zorko. Polovič ni niti z besedo omenil, da je bila glavnina orožja Mačkove zaščitne brigade v skladiščih JLA in je bila z ukrepom (samo) razorožitve avtomatično razorožena. Čez noč so namreč ostali brez dostopa do skladišč JLA, kjer se je nahajalo njihovo orožje.

Nato je sledil krajši postanek na poveljstvu zaščitne brigade v Primožih, kasneje pa še v trenažnem centru milice na Jasnici, kjer je delegacijo Bavčar, Janša, Krkovič pričakal načelnik trenažnega centra Beznik. Četverica je bila odločena, da ne bo dopustila, da JLA odpelje orožje TO SRS in Odreda za oskrbo RSNZ iz zaprtega območja v Gotenici. To orožje, čeprav je bilo številčno skorajda zanemarljivo, je bilo izjemno dragoceno in v tistih okoliščinah pomembno za obrambo Slovenije. Kaj točno se je na ožjem prostoru zaprtem območju nahajalo, so lahko samo ugibali. 200 kvadratnih kilometrov okoli Gotenice je bilo namreč dolga desetletja pod oblastjo krvnika Ivana Mačka Matije in njegove SDV strogo nadzorovano in in še zlasti v okolišu Gotenica, hermetično zaprto. Za poljudno rabo v zaprtem območju (zunaj njega se o tem tako ni smelo govoriti), se je Gotenica imenovala “Pri sosedovih”.

Vpad s pomočjo ZEM
Odločili so se, da 3. junija 1990 zgodaj zjutraj s pomočjo posebne enote milice vpadejo v Gotenico. Načrt vpada sta pripravila Beznik in Krkovič, 2. junija 1990 pa ga je v Ljubljano v potrditev ministroma Bavčarju in Janši prinesel Krkovič. Bavčar je moral spisati ukaz za vpad v Gotenico in dokument s katerim bi Beznik zamenjal Eda Kocovana na mestu načelnika Gotenice, medtem ko je Janša poskrbel za sestavo dveh vladnih komisij za pregled zaprtega območja Gotenica. Predkomisijo je vodil Krkovič, dodeljeni pa so mu bili še Anton Pozvek, Milan Lampret, Maks Majcenovič iz ministrstva za notranje zadeve ter Bogdan Koprivnikar in ministrstva za obrambo, vladno komisijo pa je vodil predsednik vlade Lojze Peterle.

Vinko Beznik je s prevaro prestavil Zaščitno enoto milice za potrebe snemanja filmov nedaleč od Gotenice, kamor so kasneje vpadli (Foto: Operacija 2-1-13-62)

Krkovič in Beznik sta pri pripravi operativnega in taktičnega načrta za vpad v Gotenico upoštevala kot potencialni odpor nasprotne strani tako varnostne sile, ki so varovale zaprto območje Gotenice, kot tudi možnost posega JLA, ali celo obeh struktur hkrati. Načrtovalca in odredbodajalca sta se zavedala, da bi načrtovani poseg lahko že v tistem času postal sprožilec nečesa neslutenih razsežnosti. A vendar je prevladala ocena, da je to potrebno storiti.

Beznik je na podlagi dokumenta notranjega ministra s pomočjo takratnega poveljnika ZEM Dušana Goršeta zagotovil, da se je Goršetova enota za potrebe “snemanja učnih filmov” prestavila iz baze v Ljubljani na Jasnico, v center milice 10 minut stran od baze SDV v Gotenici. Po dokumentu, ki ga je prejel Gorše od ministra Bavčarja naj bi se učni film snemal v učnem centru Svetli Potok. Dokument je vseboval niz nenavadnosti, od katerih je najbolj izstopalo, da je bilo ukazano pripeljati s seboj bojno strelivo za osebno orožje in tudi spremljajoča dva oklepna transporterja oborožena s protiletalskimi mitraljezi.

Vinko Beznik (Foto: osebni arhiv Vinko Beznik)

Krkovič je obiskal Poloviča v Ribnici in mu položil na srce, da se bo v prihajajoči noči nekaj dogajalo in je za njegovo lastno dobro bolje, če odide v Jasnico, kjer so zanj pripravili sobo, in ostane tam, dokler ne bo stvar zaključena. Kajti če bi prišlo do izdajstva, bi bil Polovič v Krkovičevih očeh prvi osumljenec … Polovič je prisluhnil Krkovičevemu apelu in dejansko “prostovoljno” preživel noč v sobi v Jasnici. Bližala se je ura resnice, in na predvečer začetka “snemanja filma” je bilo potrebno opraviti sestanek in pridobiti soglasje pripadnikov ZEM, ki so bili del Beznik-Goršetove “snemalne ekipe”. Nekateri med 31 pripadniki posebne enote milice so ugibali, da se nekaj pripravlja, saj je Beznik zavlačeval s snemanjem, a kaj točno, niso mogli uganiti niti v sanjah. 

Za uspeh ključno zaupanje pripadnikov ZEM do Beznika in Goršeta
Krkovič je opisal stanje. Teritorialno obrambo SRS je JLA razorožila, Slovenija je bila napadena. Če so lahko karkoli razbrali iz medijev, je bilo to, da se v zadnjih mesecih dogajajo sila nenavadne stvari. Zdaj so se JLA generali, ki so poveljevali TO SRS in ukazali predajo slovenskega orožja JLA nakanili prevzeti nadzor še nad Gotenico, ki je sicer spadala pod oblast MNZ. Dejansko je bila Slovenija že v tihi državljanski vojni. Vse to se je dogajalo že junija 1990. Do plebiscita o samostojnosti Slovenije, ki se je po nečloveških naporih koalicije DEMOS naposled le zgodil 23. decembra 1990, je bilo še več kot pol leta. Do 26. junija 1991, ko je zvezna jugoslovanska vlada ukazala JLA in zvezni policiji naj prevzameta nadzor nad zunanjimi slovenskimi mejami, če je potrebno tudi z uporabo sile, kar je bila de facto vojna napoved komunistične Jugoslavije neodvisni Sloveniji, pa je bilo še več kot eno leto.

Akciji vpada tako, kot je bila zamišljena, ni nasprotoval nihče od pripadnikov ZEM. Zagotovo pa je bil ključen faktor pri vsem skupaj zaupanje, ki sta ga Vinko Beznik in Dušan Gorše uživala pri pripadnikih Zaščitne enote milice.

Napisano pod mentorstvom BgGen SV Toneta Krkoviča

Ivan Šokić

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...