Vladimir Putin je svoj napad na Ukrajino opremil s scenarijem, da gre za osvobajanje naroda izpod jarma neonacistov in narkomanov, ob tem pa je očitno pričakoval, da mu bodo tako po svetu kot tudi v Ukrajini navdušeno ploskali. Tudi s pomočjo njegovega propagandnega stroja se zgodba ni izšla po načrtih, še več, organizacija Azov se je po poročanju nekaterih medijev pri obrambi celo izkazala. Ne glede na vse je v času družabnih omrežij resnico težko skriti, ljudi pa je toliko težje prepričati, da se neonacisti skrivajo pod preobleko nosečih žensk, otrok in drugih civilov pa tudi živali. Putin pri svoji propagandi sicer vztraja – podobno kot vztraja naša tranzicijska levica, ko aktualno vlado označuje za avtokratsko in fašistično ter ji očita napade na svobodo medijev, neodvisne novinarje in še kaj. A tudi pri nas je resnica jasno vidna, le okoli sebe se je treba ozreti in ne verjeti prav vsega, kar preberemo v množičnih medijih – sploh če pride izpod prstov aktivističnih novinarjev.
“Z Večera že tedne z nejevero opazujemo posebno politično operacijo, ki se po putinovsko in orbanovsko izvaja nad RTV Slovenija,” so kolegi z Večera podprli RTV-jevce. A resnici na ljubo imajo prav mediji, ki v Sloveniji pred volitvami še toliko bolj aktivistično napadajo aktualno vlado oziroma premierja Janeza Janšo, veliko skupnega s prijemi Vladimirja Putina in njegovimi mediji, ki stanje v Ukrajini prikazujejo izključno enostransko, če ne celo izmišljeno. Putin že od samega začetka svoj napad na Ukrajino opravičuje z denacifikacijo – svetu in verjetno tudi mnogim Rusom prodaja zgodbo o tem, kako po Ukrajini lovi neonaciste in tako pred njimi rešuje nesrečen narod – čeprav se nekateri tega morda niti še ne zavedajo. “Normalizacija skrajne desnice, sovražnega diskurza, izključevanja, najbolj primitivnega nacionalizma,” so bili očitki, ki bi jih mirno lahko pripisali kakšnemu Putinovemu propagandistu – v resnici pa jih je izrekel naš “neodvisen” novinar Boris Vasev – podobnost retorike je več kot očitna.
“Spet bom grd ali vsaj čuden, slava Ukrajini, dokumentiran pozdrav ukrajinskih kolaborantov z nacisti in njihovih SS enot je dovoljen vsem, celo Janša ga lahko rjove, mlad športnik, ki nastopi s črko Z, ruskim simbolom zmage, je pa zločinec,” je bil ogorčen nekdanji novinar Ciril Brajer, ki je v svoji proruski vnemi tudi predlagal, da končno začnemo navijati za Ruse. “Po poročanju zahodnih medijev jim ukrajinski nacisti in teroristi tako zdesetkajo cvet mladine, da je ruski narod že resno ogrožen,” je bil zaskrbljen. Ukrajino je torej treba odrešiti nacistične klike, ki ji vlada – “razmišljujoči ne more razumeti, kako si vsi ti avtokrati pri vsem PR-aparatu, pri podrejenih ustanovah, pri celih tovarnah, ki potvarjajo zgodovino, pri ubogljivih ustvarjalcih javnega mnenja, ne izmislijo česa izvirnejšega. Ker metati naciste z oblasti se sicer sliši mogočno, nima pa nobene osnove v resničnem svetu,” je opozoril Marko Radmilovič – a če smo iskreni, povsem enako velja za piar aparat naše tranzicijske levice.
Ker so Marcelu iz Dnevnika izrezali izjavo, jo je včeraj ponovil: »V času, ko obsojamo avtokrate ob napadu na Ukrajino, je treba kar najodločneje obsoditi tudi avtokracijo, ki je napadla nacionalko. To hišo!«
Bella Ciao https://t.co/hFExDCeIDY via @YouTube— ciril brajer (@CiroBrajer) March 22, 2022
Putinovo retoriko opazimo tudi pri “novem obrazu” Robertu Golobu. “Njen cilj je zaščititi ljudi, ki so bili podvrženi ustrahovanju in genocidu /…/ zadnjih osem let. In zato si bomo prizadevali za demilitarizacijo in denacifikacijo Ukrajine,” je dejal Putin med nagovorom na državni televiziji. Podobno retoriko smo zaznali tudi pri Golobu, ko je zagrozil: “Čas je, da jih naženemo. To ni desničarska politika, to je fašizem.” Gre za to, da so se Rusi neizmerno prestrašili demokratičnih gibanj, ki bi lahko močno zatresli tudi Putinov režim – in ponovno lahko to opažanje prenesemo tudi v Slovenijo. Tranzicijska levica je že dve leti vržena s svojega večnega prestola, zmaga na prihajajočih volitvah pa ji tudi nikakor ni zagotovljena. V zadnjem času celo kaže, da v svojih rokah več nimajo vseh vzvodov javne radiotelevizije, kar seveda še dodatno ogroža politične strukture, ki so dolga leta vladale slovenski medijski sceni in enoznačno širile svojo agendo. O tem, kako močno branijo svojo “resnico”, priča dejstvo, kako močno se počutijo ogrožene od zgolj enega ali pa peščice novinarjev, ki pridejo na položaj, iz katerega imajo možnost zasejati seme dvoma.
Aktivistični novinarji pa ne le da pomagajo širiti propagando tranzicijske levice, pač pa so med njimi tudi proruski propagandisti. Mirko Vorkapić recimo piše o tem, kako se je ukrajinska vojska znašla v podrejenem položaju in se zato naslonila na pomoč nacionalističnih milic in nadaljuje, da je oligarh Igor Kolomojski, finančni boter Volodimirja Zelenskega, tudi eden od glavnih financerjev bataljona Azov. Vorkapić v svojem članku opominja tudi na tuje medije, ki so v preteklosti poročali, da Ukrajina slavi nacističnega kolaboratorja Stepana Bandero – po katerem je celo poimenovana ena od glavnih kijevskih avenij. Po besedah omenjenega novinarja je tudi BBC večkrat poročal o tem, da oblasti v Kijevu skušajo zmanjšati pomen vpliva neonacistov v državi in da v Ukrajino romajo neonacisti iz celega sveta. Omenja še Politico, ki je opozarjal na “ukrajinsko skrajno desno grožnjo”, in Reuters, ki je pisal o “ukrajinskem neonacističnem problemu”. “Mediji so prav tako večkrat opozarjali na pogrome proti Rusom, Romom, homoseksualcem, Judom in drugim manjšinam, veliko pa je bilo tudi govora o otroških taborih, kjer je bataljon Azov politično izobraževal mladino,” je še zapisal.
I was the editor and co-reporter of that story (look it up) and you've completely twisted it. There's no link between this money and anything to do with Azov.
— Aubrey Belford AKA @abelf.bsky.social (@AubreyBelford) March 6, 2022
Res je, da vojno v Ukrajini zahodni mediji morda prikazujejo preveč enostransko, situacija je vsekakor kompleksnejša, a to še ne opravičuje nekritičnega podajanja proruskega diskurza – na Twitterju namreč lahko najdemo objavo, v kateri raziskovalec kriminala Aubrey Belford (Organized Crime and Corruption Reporting Project – OCCRP) zgodbo glede financiranja Azov zanika, ampak novinarja 24ur to očitno ne zanima, zato tega niti ne omeni. To sicer ni prvič, da bi novinar komercialne medijske hiše informacijo zapisal “malo po svoje” – pred časom je generalni direktor policije dr. Anton Olaj zanikal zavajajoče trditve, da bi policija izvajala ukrepe zoper organizatorje sprejemov športnikov.
Po putinovsko bi denacificirali tudi levičarji v Sloveniji
Protestnikom se je septembra lani na petkovem protestu pridružil “neodvisni” novinar Erik Valenčič, ki se po besedah MMC-ja že leta ukvarja s preučevanjem desničarskega ekstremizma v Sloveniji, v govoru pred ministrstvom za kulturo pa je razkril povezave med stranko SDS in neonacističnimi skupinami v Sloveniji. “Glavna zveza med SDS-om in neonacisti je državni sekretar za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade Žan Mahnič,” je Valenčičeve besede povzel portal RTVS, ki se te dni bori proti političnim pritiskom in kadrovanju – na mesto vršilca dolžnosti urednika MMC-ja je namreč prišel Igor Pirkovič, ki se morda s tovrstnim propagandnim pisanjem ne bi strinjal, kar je večini tamkaj zaposlenih seveda v napoto. Vsakdo, ki ne tuli v isti rog, je namreč moteč element, saj lahko pripomore k temu, da občinstvo spregleda prozorne prijeme propagande, s katerimi javna medijska hiša vsakodnevno bombardira in upa na zmago na volitvah. A nekaj postaja iz dneva v dan bolj jasno – da tranzicijska levica do zmage na prihajajočih volitvah ne more priti – tako kot tudi Rusija v Ukrajini vojne ne more dobiti. Tako slovenski kot tudi ukrajinski narod sta se namreč že v preteklosti naučila, kako ločiti ideološko propagando od resnice.
Sara Kovač