Popolno razčlovečenje: Pribac še nerojene otroke imenoval za “skupke celic” primerljive z “izpuljeno dlako”

Igor Pribac (foto: STA).

Na Twitterju že več dni poteka “razprava” o splavu med profesorjem politične filozofije na Filozofski fakulteti UL dr. Igorjem Pribcem in ostalimi uporabniki Twitterja. Pribac je skozi razpravo zavzel vedno bolj bizarna stališča, ki vodijo v razčlovečenje najbolj ogrožene skupine ljudi, ki bi jo bilo potrebno najbolj zaščititi, to je nerojene otroke. Profesor politične filozofije je namreč enačil splav še nerojenega otroka z izpuljeno dlako, kar je za domnevnega humanista sprevrženo.

“Presenečen sem bil, ko sta mi dve osebi neodvisno ena od druge pripovedovali o nevšečnostih in pritiskih v postopku prekinitve nosečnosti. Zdi se, da osebje izvaja paternalistični pritisk, ki naj odvrne od odločitve za splav,” je na Twitterju zapisal profesor politične filozofije Igor Pribac.

Ob svoj čivk je priložil tudi izpoved ženske, ki ji je bilo “zanimivo”, kako jo je ginekolog vprašal, zakaj se je za splav otroka odločila na božični večer.

Pribac je vprašanje ginekologa razumel kot izvajanje “paternalističnega pritiska, ki naj odvrne od odločitve za splav.” Ginekolog je namreč ženski, svetoval naj otroka obdrži, bila je dovolj stara, že 25 let, kar se pacientki ni zdelo “velik”, njena biološka ura pa se izteka je izpostavil ginekolog. Otroka je splavila, ostaja pa ji spomin na zanimivo vprašanje zdravnika.

Začelo se je že pri sklicevanju na Hipokratovo prisego, za katero je Pribac zapisal, da zdravnika zavezuje k nepotizmu in seksizmu. To ne drži. Pribac bi glede na svoj položaj humanista to moral dobro vedeti. Niti v antični Hipokratovi prisegi, niti v sodobnejši verziji, ni nikakršnega nepotizma, kaj šele seksizma.

Če kaj, bi lahko antični različici, torej izvirni Hipokratovi prisegi očitali, da je to prisega zdravilcev, ki ne smejo operirati. Kakršnikoli kirurški posegi so v tistih časih bili v domeni brivcev. Nesporno dejstvo je, da je Ženevska deklaracija, ki jo je prvič leta 1948 sprejela Skupščina Svetovnega zdravniškega združenja bila mišljena kot revizija Hipokratove prisege. Od takrat se je deklaracija skozi leta spreminjala, na zadnje leta 2006.

Kar lahko Pribca, sodeč na ostale njegove izjave, moti v izvirni Hipokratovi prisegi, je zaveza, da bo zapriseženi enako močno kot za svoje lastne starše skrbel za svojega mentorja, kar glede na to, da je bil poklic v tistih časih obrt, ne preseneča. O kakršnemkoli seksizmu ni ne duha na sluha, razen če je za Pribca seksizem, da v prisegi ni izrecno zapisano, da zdravnik niti moškim ne sme pomagati pri splavu.

Ko je Twitter uporabnik Blaz Mrevlje izpostavil, kako je danes razlog za velik del splavov, ki se opravijo, neodgovornost vpletenih, in ne reševanje življenja, je Pribac to sarkastično označil za “civilizacijsko nazadovanje” in se norčeval, kako je splav zelo težek medicinski poseg za zdravnika.

Od tu je postalo samo še grše. Pribac se je čutil napadenega, ko ga je Mrevlje označil za moškega, “ki se rad spogleduje s posegi, ki končujejo življenje,” in “promotorja smrti”. Kako drugače reči “humanistu”, ki javno zagovarja tako splav kot evtanazijo?

Pribac je v nadaljevanju vztrajal, da se zdravnik za opravljeni splav tako kot za opravljeno evtanazijo ne more čutiti krivega, saj je dejanje opravil s privolitvijo pacienta. Ob tem je seveda pozabil, da pri splavu nista samo zdravnik in nosečnica, temveč tudi otrok, ki raste v njej. Otrok namreč ni privolil v svojo smrt.

Ob tem izpade, da zdravnika zgolj dobljeno soglasje s strani nosečnice reši kakršnekoli moralne odgovornosti za opravljen splav. Zdravnik je v Pribčevih očeh zgolj robot, ki vrši voljo morilske matere. Poncij Pilat sodobne medicine.

Sledila je razprava o “skupku celic” in definiciji umora. Pribac se ni niti dotaknil trditve, da nosečnica ni lastnica otroka, saj v Sloveniji “ni dovoljeno lastništvo homo sapiensa.” Sam je zapisal, da “splav zarodka ni umor,” kar kaže na sklicevanje na sprejeto slovensko zakonodajo. Ob tem je načelno prepoved evtanazije in splava označil za “dve obliki zlorabe medicine.”

Splav je v Republiki Sloveniji dovoljen do 10. tedna nosečnosti, kar je dva meseca in pol. Ob tem je hudo sporno, da se lahko splav v primeru mladoletnic opravi brez vednosti staršev. A to je tema za kdaj drugič. Na vprašanje, kaj je umor, če ne nasilna prekinitev življenja, se je Pribac odzval s protivprašanjem, ali živijo tudi celice v izpuljeni dlaki.

Pribac je nadaljeval z neumnostmi, kot so trditev, da je “vsaka menstruacija in vsak izmet v prazno […] po tej logiki umor.” Res ostaja vprašanje, od kod mu to zveni znano, kakor se sam sprašuje. Zanima tudi nas. Taka trditev namreč kaže na hude luknje v osnovnem poznavanju človeške biologije, ki se za svetovljana, humanista in splošno razgledanega človeka ne spodobi.

Primerjati izpuljeno dlako z otrokom je ne samo podlo, temveč tudi ignorantsko. Pribcu je mogoče v veselje, ko lahko neovirano trosi take idiotizme po spletu, a vsekakor bi se lahko zamislil, kaj njegove trditve povedo o človeku kot bitju.

Če želi Pribac vztrajati pri slovenski zakonodaji, lahko povemo, da kakor piše v 125. členu, 2. odstavku Zakona o dedovanju “otrok, ki je že spočet ob uvedbi dedovanja, velja za rojenega, če se rodi živ.”

Temu primerno se je tudi cilj prestavil. Potem, ko je bil prisiljen priznati, da v slovenski zakonodaji prepoznamo otroka od spočetja naprej, je začel z vztrajanjem, da je v veljavnem Družinskem zakoniku otrok “oseba” (5. člen), zaradi česar zarodek po Pribčevem mnenju ne more biti otrok.

Že spet gre za metanje peska v oči. 5. člen omenjenega zakonika v nobenem pogledu ne nasprotuje že vzpostavljeni definiciji v Zakonu o dedovanju. “Po tem zakoniku je otrok oseba, ki še ni dopolnila 18 let, razen če je že prej pridobila popolno poslovno sposobnost,” piše v 5. členu veljavnega družinskega zakonika. Oseba je v SSKJ definirana kot “človeški posameznik ne glede na spol.”

Iz tega jasno sledi, da je otrok po slovenski zakonodaji definiran v razponu od samega spočetja, t.j. od združitve semenčice in jajčeca do 18. leta starosti. Pribac se raje kot na SSKJ in veljavno slovensko zakonodajo sklicuje na Wikipedijo, domnevno zato, ker podpira njegovo definicijo.

A v kolikor bi si vzel še to dodatno sekundo časa in sam preveril od kod citira Wikipedia, bi Pribac prišel do slovarske definicije otroka na Free Dictionary, ki pa ravno tako pod razdelkom 2.a) vključuje definicijo “nerojen dojenček, plod”.

O stališču glede nadvse spornih izjavah profesorja Pribca, ki vodijo v razčlovečenje najbolj ogrožene in nebogljene skupine ljudi, t.j. še nerojenih otrok, smo vprašali tudi odgovorne na Filozofski fakulteti UL. Odgovorov za zdaj še nismo dobili.

Ivan Šokić