fbpx

Pričevalka o divjih pomorih partizanov, med njimi 16-letne sosede Vilme: Posiljevali so jo in ubili, pokopali pa tako, da je bila še na vrhu

Ana Kosič (posnetek zaslona RTV)

V oddaji Pričevalci je tokrat spregovorila Ana Kosič iz Opatjega sela na Krasu. Z živo in iskreno pripovedjo je pripovedovala, kako je bilo v času prve svetovne vojne, ko so bili njeni predniki zaradi bližine soške fronte izseljeni na Češko, kjer so bili zelo lepo sprejeti in so zato ohranili stike s tamkajšnjimi ljudmi. Ko so se po vojni vrnili domov, je bilo vse uničeno, zavladala je Italija, ki se je do Slovencev obnašala kot mačeha.

A ljudje so držali skupaj, vas je dihala kot eno, veliko je bilo družabnosti in skupnega veselja. Kosičeva je zelo dobro in iskreno opisala tudi družinske razmere in nas skozi pripoved popeljala v čas fašizma in razpada Italije, ko so se tudi med Trstom in Gorico pojavili partizani. “Prvi uporniki, partizani so bili mladi, domači fantje, ki so bili nezaposleni in so jim obljubili “vse živo”. To je bilo leta 42. Mnogi so se izrodili, niso bili več naši fantje, kot smo jih bili navajeni, politika je naredila svoje. Bili so naivni in so nasedli obljubam,” se spominja Kosičeva.

A bolj kot z narodnoosvobodilnim delom so partizani vas in okolico zaznamovali z divjimi pomori več domačinov, med njimi še ne 16-letne sosede Vilme Ferletič. “Sosedo Vilmo so ubili, ko so partizani imeli v vasi povorko in so imela dekleta zastavice iz papirja, ki jo je nehote pohodila. Druga soseda jo je kasneje ovadila, kmalu za tem pa so dekle ubili.  In takrat se je začela tragika v vasi, pripoveduje Kosičeva. Partizani so jo prišli iskat in so jo peljali nedaleč od doma. Mama ji je sledila, pravijo, da so jo posiljevali in jo ustrelili. Pokopali so jo tako, da je bila še na vrhu.” Ker je mama po tem duševno zbolela in da ne bi koga “izdala”, so ubili še njo in moža, se spominja Kosičeva.

Postavili so jih pred zid, da bi jih postrelili
Komunistična gverila je ubila kar devet domačinov. Ana z žalostjo resnicoljubno opiše takratne tragične dogodke, ki so tako zaznamovali vas, da se povezanost in veselje, ki so ju poznali pred vojno, nista več vrnila. Spomni se tudi, kako so zaradi partizanske akcije Nemci postavili pred zid skupino vaščanov – rešila sta jih župnik in gostilničar Pahor, ki sta pred okupatorjem pokleknila in izprosila rešitev. “Postavili so jih na trg, da može postrelijo, nas pa požgejo v vasi. Takrat je bil napad na nemško patruljo. Vse ljudi so postavili na trg, otroke in žene, može pa so postavili na drugo stran. Spomnim se, da so dali rdečo reč po tleh in so jih spraševali, če verjamejo v to barvo. Orožje je bilo pripravljeno, strojnice na zvoniku in na balkonu od župnišča,” se spominja. “Gospod gostilničar Pahor je klečal pred komandantom in prosil Nemce, nja požgejo njega, pustijo pa druge. Sledil je odlog, da se za tri ure umaknemo, nato zažgejo vas. Ampak se niso vrnili.”

Ana Kosič (Foto: posnetek zaslona RTV)

Ti, ki so delali te zločine, niso bili nikoli kaznovani. “Dajte no, to so bili celo zaslužni,” je dejala. Spomni se, da so se še hvalili z zločini, kaznovani pa niso bili. “Šli so v partijo, na visoka mesta, njihovi otroci so lahko zastonj študirali.”

Tudi Pahor je bil potem med žrtvami partizanov. Olajšanje je prišlo po vojni, ko so bili nekaj časa pod angleško zasedbo, ko pa je tudi te kraje zasedla Titova Jugoslavija, se je začelo pomanjkanje in bežanje čez mejo in s tem povezano šikaniranje. Ana je spregovorila o bogati družinski zgodovini in svoji življenjski poti, na kateri je ostala zvesta narodu in Bogu. Načelna je bila tudi, ko je udbovec od nje, uslužbenke na pošti, zahteval, naj mu priskrbi pisma iz tujine. Zavrnila ga je, vendar je bilo jasno, da je komunistična diktatura nadzirala vse. Zato je bila še posebej vesela, ko se je Slovenija leta 1991 osvobodila.

Intervju, ki je vreden ogleda, si lahko v celoti ogledate TUKAJ

Sara Kovač