Ganljiv zapis, ki dokazuje, da covid-19 ne izbira. Huje zbolevajo vse mlajši in tisti brez pridruženih bolezni. “Nikogar nočem strašiti, nisem pa pričakovala kot zdrava ženska pri 52-ih, brez kakršnih koli zdravil, da se mi lahko kaj takega zgodi” je zapisala. V bolnišnicah so namreč trenutno hospitalizirani 603 ljudje, od tega 142 na intenzivnih oddelkih. Najmlajši bolnik na navadnem oddelku je po podatkih vlade star 19 let, na intenzivnem pa 21 let.
Uporabnica Facebooka je s svojimi sledilci delila svojo izkušnjo s covidom. Oba z možem sta zbolela, mož dvakrat cepljen, on brez glavobolov in slabosti. Sama pa opisuje nepopisne bolečine. “V soboto že brez vonja in okusa, v nedeljo komaj še kaj pojem, na vse dosedanje simptome dobim še hude slabosti in glavobol. Samo ležim še …” Po enajsti zvečer se odpravim pod tuš v upanju, da bo kaj bolje, pustim vrata kopalnice priprta, spustim vodo, vstopim, da me oblije topel curek vode, ko se mi naenkrat vse zamaje pred očmi.”
“Hlastam za zrakom, zaprem vodo, gledam, tipam, ne dojemam, stopim ven iz kabine in zarjovem, ja, ZARJOVEM v tišino: SREČO … REŠILCAAAA … NEEE MOREM DIHAAAT… vse se maje, ZATULIM ŠE ENKRAT: REŠILCAAAA, NE MOREM DIHAT!! Potem začnem padat… se lovit z rokami … nič ne dosežem … vse gre v prazno … nato tema … in tišina … ne občutim pristanka na hladnih tleh domače kopalnice. Od tod do prihoda reševalcev se ne spominjam ničesar. Vem samo to, da me je moj zlati mož vrnil nazaj v življenje. Oblekel, prestavil v dnevno sobo in me predal reševalcem. Sreda, 27. 10., 25. rojstni dan moje prvorojenke, dan ko sem ob 1:04 zjutraj sprejeta na Golniku z diagnozo virusno dokazan covid-19 z obojestransko pljučnico in akutno respiratorno odpovedjo.”
Zdravstveno osebje – angeli v modrem, “ob njih se počutim varno”
“Sem slaba, na cevkah, ne diham sama, dvig iz postelje do WC-ja ob postelji je napornejši od vzpona na Triglav, ampak … ob vseh teh angelih v modrem, ki jim vidim samo oči, tiste tople oči in stisk roke, pa čeprav v rokavicah, ki požrtvovalno po 12 ur skupaj dajejo dušo in srce za nas, utrujeni, izmučeni … ob njih se počutim strašno lepo in tako zelo varno.”
“Dnevi so tekli, eni boljši, drugi slabši, še sem se dušila ponoči, nisem še dihala sama, strah je prisoten, ampak zdravnica mi je povedala, da me bosta moje močno zdravo športno telo in velika volja do življenja hitro pozdravila. V petek se odloči, da poizkusiva 24 ur brez kisika, tudi ponoči, potem grem lahko domov. Uspelo mi je in od včeraj popoldan sem doma, pri mojih najdražjih. SREČNA!”
“Pljuča so šibka, kašelj ostaja, ampak to bom počasi in sproti okrepila z vajami. Imam nočne more torkovega večera, težke veke bedijo ponoči in mi ne pustijo spati, pljučna krila so še rahlo priprta … zato dajem zdej to tukaj ven, če mi bo lažje.”
Sara Kovač