Prvi del nosi naslov Edi Kocbek in prijatelji v ‘Delovi’ črni luknji! Zakaj? Ker če padeš vanjo, ne moreš splezati iz nje. “Ko si enkrat padel v Delovo črno luknjo, nisi mogel narediti nič: nisi mogel odgovarjati na laži. Padel si notri in so te vrtinčili, trgali,” nam ob izidu svoje nove knjige razkriva mag. Igor Omerza.
Najin pogovor poteka prav na mednarodni dan svobode medijev (3. maj). Je v Sloveniji medijski monopol iz režimskih časov razbit?
Seveda, saj imamo danes ogromno zasebnih medijev in internet.
Berete dnevne časopise?
Berem Dnevnik, Delo in politične tednike, kot so Demokracija, Reporter, Mladina. Ampak vse bolj diagonalno, ker berem veliko drugih, starejših stvari in se bolj koncentriram na to, da pozorno berem dokumentacijo o prejšnjem režimu.
Vzrok za najin pogovor je pravzaprav vaša nova knjiga z naslovom Temna stran Dela – osupljiva anatomija režimsko-udbovskih labirintov. V kakšnih labirintih se znajde bralec?
Nevidni labirinti iz ozadja vplivajo na Delo v tistih časih, se pravi režim in Udba. Morate vedeti, da je bilo Delo popolnoma režimski časopis v rokah vrha komunistične partije. Tudi Udba je bila v rokah istih ljudi, tako tudi vse druge institucije, tisk, gospodarstvo, kultura, razen Cerkve. Če rečem bolj natančno, v rokah Edvarda Kardelja vse do njegove smrti.
Zakaj temna stran Dela? Kaj je bila svetla stran Dela?
Temna plat Dela, ker je bil to režimski časopis in je nekaznovano napadal kogarkoli. Ni bilo mogoče odgovarjati na to. V tej trilogiji bom opisal tudi svetlo stran Dela, tiste ljudi torej, ki so se upirali temu načina dela.
Rekli ste, da je vrh partije pokrival vse razen Cerkve. Je imela Cerkev res svoj časopis?
Imela. Časopis Družina, a je bil verskega značaja.
Pa je imel vrh partije nadzor nad tednikom Družina?
Seveda, saj so imeli sodelavca v uredništvu. To vem. Ne vem, kdo je to bil, vidi pa se, da je bil na vrhu uredništva nekdo, ki je sodeloval z Udbo. V Arhivu RS se namreč najdejo dokumenti o sodelavcu Udbe iz Družine. O tem, da so imeli številne sodelavce Udbe tudi v cerkvenih sredinah, je med drugim opisano v knjigi Tamare Griesser Pečar Cerkev na zatožni klopi.
Če se vrneva na Delo. Svojo zgodovino časnik Delo opisuje na svoji spletni strani, citiram: “Začetki družbe Delo segajo v leto 1955, ko je bilo v sodni register vpisano Časopisno založniško podjetje Slovenski poročevalec, ki je nastalo z združitvijo podjetij Slovenski poročevalec, Tiskarna Slovenskega poročevalca in Tovariš. Predmet poslovanja takratnega podjetja so bila izdajanje časopisov, založništvo in tiskarstvo. Prvega maja leta 1959 je izšel prvi izvod časnika Delo. Časnik Delo je nastal kot rezultat združitve časnikov Slovenski poročevalec in Ljudska pravica.” Mar časnik Delo maja letos res praznuje 60 let?
Ja, kot časopis praznuje združitev omenjenih časopisov. Je bilo pa poprej Delo ime za časopis komunistične stranke. Pred vojno oziroma takoj po prvi svetovni vojni je Delo začelo izhajati kot glasilo KP Italije in nato kot skupno glasilo KPI in KPJ – izhaja v Trstu, nato so ga preselili v Pariz, kar kaže izjemno moč ilegalnih povezav komunistične stranke. Med drugo svetovno vojno pa Delo postane časopis organa Centralnega odbora Komunistične partije Slovenije, kasneje Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije…
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
Petra Janša