Z dr. Rokom Sprukom, izrednim profesorjem ekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, smo se pogovarjali o stanju slovenskih javnih financ, dolgoročni eroziji produktivnosti in razvojnih perspektivah države. Spruk, ki je doktoriral na Univerzi Utrecht in se v raziskavah ukvarja z institucijami, gospodarsko rastjo in politično ekonomijo, opozarja, da Slovenija kljub ugodnim izhodiščem ni izkoristila priložnosti za reforme. Namesto tega je padla v model financiranja tekoče porabe na račun prihodnje rasti. V pogovoru razkriva, zakaj je to nevarnejše od klasične fiskalne krize in kaj bo potrebno, da Slovenija spet zaživi ambiciozno in konkurenčno.
Spoštovani dr. Spruk, že nekaj časa opozarjate, da Slovenija pada v spiralo zadolževanja za tekočo porabo. Kaj menite o tem?
Dr. Rok Spruk: Slovenija danes ni v fiskalni krizi, kot sta bili Grčija ali Portugalska po letu 2010. Problem je počasnejši in zato nevarnejši: erozija razvojnega modela skozi nizko produktivnost, rast tekoče porabe in odsotnost reform. To sem poimenoval mediteranska spirala smrti: država kupuje socialni mir z javno porabo, medtem ko se sposobnost gospodarstva za prihodnjo rast zmanjšuje.
Ključ ni samo v višini porabe, ampak tudi v njeni strukturi. Če bi šla v infrastrukturo, energetiko, umetno inteligenco, obrambno tehnologijo, raziskave in produktivnost javnega sektorja, bi govorili o razvojni državi. Velik del povečanja pa je šel v birokracijo, transferje in administrativne intervencije brez učinkov na dolgoročno produktivnost. Najbolj zaskrbljujoče je, da ni bilo resne zdravstvene, pokojninske, davčne ali javnosektorske reforme. Tu je problem Levice kot ideološkega motorja odhajajoče koalicije: bogastvo razume kot nekaj, kar država prerazporeja, ne kot nekaj, kar nastane skozi produktivnost, tehnologijo, investicije in institucije. Slovenija ima človeški kapital, položaj in industrijsko tradicijo, vendar investitorjem in talentom pošilja napačen signal: višji davki, negotovost in sovražen odnos do dobička. Če Slovenija ne obrne smeri, ne bo nova Švica ali Izrael, ampak še ena rigidna mediteranska ekonomija nizke rasti, visokih davkov in izgubljenih talentov, ki se pogreza v lastno bedo.
Vladajoča ekipa odhaja, javnost pa ne ve niti tega, kakšno finančno stanje zapušča. Je res vse pod nadzorom?
Ne. Največja nevarnost je razkorak med uradno retoriko in dejanskim stanjem javnih financ. Fiskalna matematika je neusmiljena. Fiskalna stabilnost ni samo trenutni primanjkljaj ali dolg v BDP. Ključno je, ali država ustvarja trajne obveznosti, ki jih prihodnja rast produktivnosti ne bo mogla financirati brez višjih davkov ali dodatnega dolga. Tu je Slovenija vse bolj problematična. Vlada je imela ugodne začetne pogoje: okrevanje po pandemiji, evropska sredstva, nizko brezposelnost in robusten izvoz. Namesto reform smo dobili eksplozijo tekoče porabe. Pod površjem se kopičijo implicitne obveznosti: staranje prebivalstva, zdravstvo brez večje učinkovitosti, dolgotrajna oskrba brez stabilne konstrukcije in plače javnega sektorja kot trajni izdatek. Svet ničelnih obrestnih mer je končan. Kapital je dražji, varnostni in obrambni pritiski pa so večji. Naslednja vlada bo zato podedovala manj manevrskega prostora, kot javnost misli.
Trend gospodarske rasti se je zniževal. Je šlo za neznanje ali brezbrižnost?
Samo z neznanjem tega ni mogoče razložiti. Šlo je za ideološko samozadostnost, napačno razumevanje moderne ekonomije in podcenjevanje produktivnosti, investicij ter konkurenčnosti. Slovenija ni velika zaprta ekonomija z rezervno valuto. Naša blaginja je odvisna od podjetij, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, izvažajo, inovirajo in tekmujejo globalno. Podatki kažejo ohlajanje: rast se znižuje, industrija izgublja zagon, produktivnost ne sledi stroškom. Kapital je občutljiv na politične signale. Slovenija je prepogosto sporočala, da uspeh obravnava kot moralni problem. Poglejte Izrael. Kljub neverjetnim varnostnim pritiskom je desetletja gradil model tehnologije, inovacij, tveganega kapitala in podpore produktivnemu sektorju. Slovenija pa je ravnala, kot da lahko razvoj nadomesti z administrativnim upravljanjem. Problem ni bil samo neznanje, ampak odsotnost razvojne vizije.
Znižuje se tudi produktivnost. Kakšno rast bi Slovenija potrebovala, da bi vzdrževala javne izdatke?
Za takšno porabo bi Slovenija potrebovala rast, ki je vlada ni ustvarjala in je s svojo politiko ni mogla ustvariti. Če javni izdatki trajno rastejo hitreje od nominalnega BDP, sledijo višji davki, višji dolg ali kasnejši rezi. Četrte možnosti ni. Slovenija je leta 2025 realno zrasla približno en odstotek. Za državo, ki financira plače, pokojnine, zdravstvo, obresti, obrambo in investicije, bi potrebovali od 3 do 4 odstotke realne rasti letno oziroma od 5 do 6 odstotkov nominalne rasti. Ker je zaposlenost visoka, rast ne more več temeljiti predvsem na več zaposlenih. Potrebovali bi vsaj od 2 do 2,5 odstotka letne rasti produktivnosti, idealno bližje 3 odstotkom. Golobova vlada in Levica sta hoteli javno porabo nordijske države financirati z dinamiko rasti propadajoče mediteranske ekonomije. Za tak model bi potrebovali izraelsko dinamiko inovacij, švicarsko fiskalno disciplino in nemško industrijsko produktivnost. Dobili smo porabniško koalicijo brez produktivnostnega motorja.
Kakšno rast bomo potrebovali v prihodnjih letih?
Potrebovali bomo več kot 2 odstotka. To je rast za dihanje, ne za okrevanje. Za zdrave temelje bi Slovenija potrebovala od 3 do 4 odstotke realne rasti BDP vsaj en mandat in od 2,5 do 3 odstotke rasti produktivnosti. Brez tega je fiskalna stabilizacija samo računovodski manever. Realistično se lahko Slovenija na zdrave temelje postavi v štirih do petih letih, vendar samo ob ostrem obratu: ustavitev rasti tekoče porabe, fiskalno pravilo, davčna razbremenitev dela in kapitala, reforme zdravstva, pokojnin in javnega sektorja, kapitalski trg, energetika ter investicije z visoko dodano vrednostjo. Brez tega bomo dobili italijanski scenarij: dovolj rasti, da sistem ne kolapsira, premalo rasti, da bi država napredovala.
Kakšna je vaša ocena omnibus-zakona tretjega bloka?
Smer paketa je v več točkah pravilna, vendar paket ni razvojna strategija. Je korekcija škode, ki jo je povzročila politika višjih davkov, prispevkov, porabe in ideološkega nezaupanja do produktivnega dela. Znižanje DDV na osnovna živila in energente je socialno razumljivo, a je učinek odvisen od prenosa v cene, zato mora biti ukrep začasen, spremljan in fiskalno omejen. Bistveno pomembnejši del je razbremenitev dela, podjetnikov, normirancev, delajočih upokojencev in socialna kapica. Slovenija preveč obdavčuje delo in kaznuje ljudi, ki delajo ali ustvarjajo več. Socialna kapica ni darilo bogatim, ampak vprašanje, ali bomo zadržali najbolj produktivne ljudi. Malo podjetništvo ni davčna anomalija, ampak laboratorij prihodnje rasti. Slabost paketa je financiranje. Razbremenitve morajo biti povezane z znižanjem neučinkovite tekoče porabe. Paket je dobra prva pomoč, ne operacija.
Ali lahko ti ukrepi realno spodbudijo potrošnjo in rast?
Delno da. Kratkoročno lahko povečajo razpoložljivi dohodek in potrošnjo. Toda potrošnja ni isto kot trajna rast. Glavni problem Slovenije ni prenizka potrošnja, temveč prenizka produktivnost. Če država sprosti kupno moč brez večje ponudbene sposobnosti gospodarstva, dobi višji uvoz in slabše javne finance. Pravi učinek je v razbremenitvi produktivnih delov gospodarstva: manj bega talentov, več podjetništva, več delovne aktivnosti. Izrael ne raste zaradi domače potrošnje, ampak zaradi tehnologije, tveganega kapitala, umetne inteligence in visoke produktivnosti.
Sindikati in levica zakonu nasprotujejo. Gre za ideološki odpor ali utemeljene pomisleke?
Ko je skoraj vsaka razbremenitev dela ali kapitala označena za darilo bogatim, dobimo vtis, kot da dobiček, podjetništvo in visoka produktivnost niso pogoj socialne države, ampak moralno sumljiva dejavnost. Nordijski modeli niso nastali iz sovraštva do kapitala, ampak iz visoke produktivnosti in močnega zasebnega sektorja. Švedska je bogastvo najprej ustvarila. Del slovenskega sindikalnega in levega prostora še vedno deluje po logiki poznega jugoslovanskega socializma: država kot nosilec razvoja, podjetnik kot izkoriščevalec, trg kot nevarnost. Toda svet leta 2026 ni Jugoslavija iz leta 1978. Danes države tekmujejo za talente, kapital, inovacije in investicije. Če kaznujemo najbolj produktivne ljudi, bodo odšli ali zmanjšali aktivnost. Brez večje produktivnosti ne bo propadla elita, ampak srednji razred.
Ali bodo koalicijska izhodišča nove vlade Slovenijo usmerila na pravo pot?
Izhodišča je treba oceniti brez evforije in brez cinizma. Menjava oblasti sama po sebi ne pomeni preboja, vendar se odpira možnost spremembe paradigme. Nova izhodišča vsaj priznavajo, da brez močnega zasebnega sektorja ni močne socialne države. Smer razbremenitve dela, debirokratizacije, podjetništva in davčne konkurenčnosti je bolj zdrava od modela prerazporejanja stagnacije. Toda največja nevarnost prihodnje vlade ne bo Levica, temveč polovičarstvo. Slovenija ne potrebuje kozmetike, ampak razvojni šok: reforme javnega sektorja, zdravstva, kapitalskega trga, univerz in investicijskega okolja. Slovenija ima znanje, industrijo, položaj in varnost. Potrebuje politiko, ki razume, da razvoj ni prerazporejanje, temveč ustvarjanje nove vrednosti.
Kaj pričakujete od nove vlade?
Pričakujem razvojno resnost. Svet leta 2026 ni več svet udobne globalizacije in poceni denarja. Majhne države preživijo samo, če so produktivne, institucionalno resne in strateško jasne. Pričakujem iskrenost glede javnih financ, premik do produktivnosti in kapitala, tehnološko strategijo in jasno geopolitično orientacijo. Slovenija mora nehati obravnavati dobiček kot moralni problem. Brez podjetij z visoko dodano vrednostjo ni socialne države, zdravstva, pokojnin ali nacionalne varnosti.
Slovenija bi morala razmišljati bolj izraelsko. Izrael je majhna država z zahtevnim varnostnim okoljem in omejenimi viri, vendar je odgovor našel v tehnologiji, inovacijah, obrambno-industrijskem razvoju, umetni inteligenci, znanju in odpornosti. Pričakujem tudi strateško zrel odnos do Izraela. Partnerstvo z njim je razvojna priložnost: tehnologija, varnost, medicina, umetna inteligenca, vodne tehnologije in obrambne inovacije. Predvsem pričakujem pogum: brez konkurenčnega gospodarstva ni socialne države, tehnološka odličnost pa ni elitizem, ampak je pogoj za preživetje male države.
Koliko časa bo trajalo, da se stvari uravnajo?
Če bodo reforme resne, lahko Slovenija stabilizira javne finance in razvojno dinamiko v štirih do šestih letih. Problem Slovenije ni klasična recesija, ampak počasna erozija produktivnosti in institucionalne energije. Mednarodno okolje bo težje: višji strošek kapitala, obrambni izdatki in industrijska utrujenost Nemčije. Slovenija ne bo imela zunanjega vetra v hrbet. Če nadaljujemo z visoko tekočo porabo, konfliktom s podjetništvom in brez reform, dobimo italijanski scenarij. Če bodo reforme hitre, je zdrava pot mogoča do leta 2028 ali 2029. Najnevarnejša ni odprta kriza, temveč mehka stagnacija, ki družbo uspava.
S čim se največ ukvarjate?
Ukvarjam se z vprašanjem, zakaj nekatere države dolgoročno uspejo, druge pa stagnirajo ali propadejo. Moj fokus so institucije, gospodarska rast, politična ekonomija, konflikt, produktivnost in dolgoročne posledice političnih odločitev. Zato pogosto omenjam Izrael. Ne zato, ker bi bila Slovenija geopolitično enaka Izraelu, ampak ker je Izrael primer države, ki je iz pritiska ustvarila razvojno mentaliteto. Majhna država brez velikih naravnih virov je postala tehnološka sila, ker je razumela, da sta znanje in produktivnost najmočnejša oblika nacionalne varnosti.
Kaj vam je prinesel študij v tujini?
Predvsem distanco. Na Nizozemskem sem razumel, kako močno so razvoj, produktivnost in institucionalna kultura povezani. Utrecht ni bil pomemben samo zaradi metod in ekonometrije, ampak tudi zaradi načina razmišljanja: argument mora biti empirično vzdržen, ne ideološko primeren.
Slovenija ima ogromno talentiranih ljudi. Problem ni inteligenca, ampak institucionalna kultura. Ali sistem spodbuja odličnost, tekmovanje idej in meritokracijo ali pa konformizem, mreže vpliva in povprečnost. Najuspešnejše male države, od Nizozemske in Švice do Singapurja in Izraela, razumejo, da so univerze del razvojnega motorja države. Slovenija mora narediti premik od upravljanja povprečnosti h kulturi odličnosti.
Je še kaj treba dodati?
Slovenija ni revna država in ni brez potenciala. Problem je odsotnost strateške samozavesti. V obdobju umetne inteligence, tehnološke tekme in boja za talente si male države ne morejo privoščiti povprečnosti. Ključno vprašanje je, ali bo Slovenija spet verjela v razvoj, odličnost in ambicijo. Države dolgoročno ne propadejo zato, ker nimajo potenciala, temveč takrat, ko izgubijo voljo, da bi ga uporabile.
Dr. Rok Spruk je izredni profesor ekonomije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Doktorat iz kvantitativne ekonomske zgodovine je pridobil na Univerzi Utrecht. Raziskovalno se ukvarja z gospodarsko rastjo, politično ekonomijo, institucijami, produktivnostjo, pravom in ekonomijo ter dolgoročnimi učinki političnih in institucionalnih šokov. Objavlja v uglednih mednarodnih znanstvenih revijah ter sodeluje pri raziskovalnih projektih in analizah za evropske institucije. V javnosti komentira javne finance, produktivnost, konkurenčnost, reforme in geopolitične spremembe.
Vida Kocjan