Sodobnost čas dojema linearno: zadaj je preteklost, spredaj prihodnost, v sredini je sedanjost. Vsak trenutek ali dogodek v življenju človeka ali skupnosti na tej črti je enkraten, neponovljiv in nepovraten. To omogoča postavitev ciljev in načrtovanje, pri čemer imajo pomembno vlogo izkušnje iz preteklosti. Stara ljudstva, kot je denimo majevska civilizacija, so verjela, da čas teče po krožnici in da se dogodki ciklično ponavljajo v neskončnost. To onemogoča načrtovanje prihodnosti, kajti kar koli si bo človek (ali skupnost) postavil za cilj, se bo vedno znova vrnil na dogodek, ki se je že zgodil in se je zdaj ponovil.
Čas teče ciklično tudi za slovenske levičarje. Zanje se nek časovni okvir konča s sestopom z oblasti, nov cikel pa se začne s formiranjem vlade njihovih političnih in ideoloških nasprotnikov. Takrat se vse ponovi. Nov cikel začnejo s protesti in ustrahovanjem, da prihaja diktatura skrajne desnice, ki bo uničila demokracijo, razgradila pravno in socialno državo, uničila socialno pravičnost, javno zdravstvo in šolstvo. Ne glede na to, kaj prihajajoča ali obstoječa desna vlada naredi, se pripadniki kulta obsedenosti z Janezom Janšo ponavljajo v enakih vzorcih.
V tem tisočletju se je zanje pravkar začel četrti cikel, ki vsakič znova kaže elementarno levičarsko potrebo po oblasti: samo oni lahko vladajo, vse drugo je fašizem. Pod intelektualno masko in z metodami pouličnega nasilja morajo ustvariti kaos, da bo cikel čim prej napredoval, da bodo oni spet zapluli v mirne vode lahkotnega financiranja z denarjem neto davkoplačevalcev. Ja, za to gre: ko sta ogrožena njihov neformalen vpliv in materialna preskrbljenost, so dovoljena vsa sredstva. Pri tem ne gre samo za znana in velika imena desnice; vsak, ki jim nasprotuje ali zavrača njihovo početje in prebujeno ideologijo, je zanje legitimna tarča.
Destabilizacija okolja, kjer obstajajo različni svetovni nazori in kjer vsi lahko tekmujejo (v skladu s svojo politično usmeritvijo) na volitvah, je levičarski primarni cilj. Ja, pravijo, kar kandidirajte, toda oblast pripada izključno nam. In če se to ne zgodi, lahko pričakujete eskalacijo nasprotovanja, ki se bo končala z nasiljem, ki je vgrajeno v same temelje njihove ideologije. Že Marx, njihov večni vzornik, je sanjal o armagedonskem času, ki bo prišel z revolucijo proletariata. Samo da je v sodobnem času proletariat zamenjala samooklicana in glasna elita, ki ne bi nikoli stopila na polje ali odprla vrata rudnika in tovarne; Bog ne daj, da bi tam delala.
Če levičarji živijo ciklično, moramo mi vztrajati pri linearnem dojemanju časa. Stojimo na točki sedanjosti in je prihodnost na podlagi izkušenj iz preteklosti dovolj vidna, da je treba ukrepati. Levičarsko zlo se pri svojem ravnanju ne omejuje, njihova ideologija se ne bo sčasoma omehčala, neskončno ponavljanje nasilja in ustrahovanja drugače mislečih se ne bo končalo samo od sebe. Vedno znova se bodo vračali. Mogoče je nastajajoča desnosredinska vlada priložnost, da jim končno pljunemo v obraz in prerežemo njihovo krožnico, po kateri se gibljejo. Od nenehnega vrtenja se jim v glavi vse bolj vrti in meša, zato vsak nov začetek cikla tega parazitskega organizma pomeni večjo grožnjo. Njihovo glasno in ponavljajoče se razglašanje, kako neutrudno in požrtvovalno domnevno branijo svobodo in demokracijo pred “skrajno desnico”, je zgolj drugo ime za zahtevo po denarnicah drugih in popolnem nadzoru
Zato neukrepanje in pasivno opazovanje teh patetičnih kretenov, ki niso le navadni poulični cirkusanti in katerih večina je videti, kot da živi na podstrešju svojih staršev, pomeni eksistencialno grožnjo slovenskemu narodu in državi. Bruhanje neumnosti je namreč eno, nekaj povsem drugega je branje “seznama smrti”, kot smo mu bili nedavno priča na levičarskem shodu pred parlamentom.
Jože Biščak