V sredo smo prvič poročali, da postaja “iranNLBgate” vse bolj odmevna, mednarodna afera, saj na dan prihajajo informacije, da naj bi se več milijonov evrov denarja opralo tudi v njenih podružnicah na Balkanu. V Makedoniji namreč v teh dneh odmeva afera v NLB-jevi Tutunski banki v Skopju, v kateri naj bi se denar pralo med leti 2006 in 2017 – tamkajšnje državno tožilstvo je odprlo preiskavo proti več osebam, vpleteni naj bi bili nekdanji in zdajšnji direktor banke, nekdanji finančni minister, številni odvetniki, notar in en državljan Slovenije, ki so, tako navajajo makedonski mediji, 11 let delovali kot prava organizirana kriminalna združba za pranje denarja. Vsaj zaenkrat v Skopju oblasti še molčijo o imenih, smo pa od naših zaupnih virov v visokih makedonskih političnih krogih izvedeli, da naj bi šlo za Slovenca z imenom Damir in da je “tutunska afera” zagotovo močno povezana z bančno afero stoletja, ki v teh dneh pretresa slovensko javnost. Danes pa razkrivamo tudi ozadje t. i. afere banke LBS iz konca osemdesetih let, ko je bila podružnica stare LB v ZDA kot pravni subjekt spoznana za krivo pranja denarja, njen takratni direktor Vinko Mir pa, po posredovanju vodstva banke – vedel je namreč preveč – ravno nasprotno, za nedolžnega.
Naj spomnimo. Že v sredo smo poročali, da naj bi v Tutunski banki v obdobju med leti 2006 in 2017 najemali velikanska posojila, nakar so bila finančna sredstva prenakazana na naslove več slamnatih podjetij v Sloveniji in Avstriji. Del teh sredstev je bil investiran v odprtje novih podjetij in nakup nepremičnin na področju mesta Bitola na jugu Makedonije, je sporočilo makedonsko tožilstvo, medtem ko se za preostanek denarja domneva, da je naložen v davčnih oazah po svetu. Sicer makedonska javnost trenutno še ni seznanjena z zneski, v medijih pa navajajo, da je bila Tutunska banka oškodovana vsaj za 17 milijonov evrov. Vodstvo Tutunske banke vse skupaj, jasno, demantira.
Naš dopisnik Cvetin Čilimanov, novinar makedonske državne tiskovne agencije, nam je potrdil, da je zadeva trenutno strogo zaupna, zato se o imenih trenutno še ugiba. Na Novi24TV bomo več informacij o identiteti Slovenca, ki je bil vpleten v afero, razkrili v ponedeljek. Že danes pa smo iz visokih političnih krogov v Makedoniji izvedeli, da naj bi šlo za osebo z imenom Damir. Z gotovostjo sta vpletena nekdanji dolgoletni direktor Tutonske banke Gjorgji Jančevski in Antonio Argir, ki ga je leta 2015 nadomestil dotedanji član upravnega odbora Antonio Argir. Ob tem je smotrno poudariti, da čeprav je bila zadnjih deset let v Makedoniji na oblasti desnica, je Tutunska banka še od osamosvojitve v rokah socialdemokratov, ki se jim je pred kratkim s “pučem” uspelo povzpeti nazaj na oblast.
Tutunska banka najuspešnejša makedonska banka in največja NLB podružnica zunaj Slovenije
Poraja se veliko vprašanje, kaj o pranju denarja v Makedoniji vedo na upravi Nove ljubljanske banke. Na NLB smo poslali sklop vprašanj in med drugim vodstvo pobarali, kako je mogoče, da se je pranje denarja v Tutonski banki dogajalo kar 11 let in da o tem centrala v Ljubljani ne bi vedela ničesar in tudi ni ukrepala. Do objave tega zapisa sicer odgovor še nismo prejeli.
Naj poudarimo, da je Tutunska banka danes največja NLB-jeva banka zunaj Slovenije. Ustanovljena je bila leta 1985 kot interna banka tobačne industrije, od leta 1993 pa deluje kot komercialna banka univerzalnega tipa. Od leta 1996 je banka svojo strategijo tipične korporativne banke preusmerila k sektorju prebivalstva ter mikro in malim podjetjem. Leta 2000 je sklenila strateško partnerstvo z NLB in postala članica skupine NLB. Danes ima mrežo 50 poslovalnic po celotni Makedoniji in zaposluje 800 ljudi. Je tretja največja banka v Makedoniji, in ironično, že več let zapored prejemnica naziva banka leta v Makedoniji, ki ga podeljuje finančna revija The Banker, s čimer se v NLBju zelo radi pohvalijo.
Banka LBS v osemdesetih letih spoznana za krivo pranja denarja v New Yorku, njen direktor Mirko Mir pa “nedolžen”
Slovenski banksterji pa so v tujini prali denar še pred slovensko osamosvojitvijo, kar samo dokazuje, da vzdevek bankomata slovenske levice, ki se je NLB v zadnjem času prijel v javnosti, ni iz trte izvit. Danes je v Sloveniji le še malo znanega o newyorški aferi, ki se je zgodila ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Šlo je za podružnico takratne Ljubljanske banke (LB) na Manhattnu, ki je veljala za edino dovoljeno “komunistično” banko v ZDA, njen tedanji direktor Vinko Mir pa je bil obtožen pranja denarja.
V osnovi je šlo za provokacijo, saj je carinska uprava v New Yorku posnela več ur pogovorov med Mirom in carinskim uslužbencem, ki je direktorja podružnične banke LBS napeljeval h korupciji oz. pranju denarja. Takrat so Američani posneli vsaj 25 kaset pogovorov, samo šest sumljivih stavkov pa je bilo dovolj, da je bil Mirko Mir obtožen pranja denarja, aretiran pod kamerami in zaprt za več tednov, preden so ga proti varščini izpustili na prostost.
Takrat je vodstvo stare LB najelo enega najboljših slovenskih pravnikov, Boštjana M. Zupančiča (pozneje je opravljal mandat sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice), da je pred filadelfijskim sodiščem ubranil Mira. Zupančič, ki je študiral na Harwardu, je bil kot takšen edini primeren kandidat, pa čeprav je, kot je navedel, zahteval harwardsko urno postavko.
Mira je bilo treba rešiti, ker je bilo to v interesu Milana Kučana
Zupančič nam je v telefonskem pogovoru potrdil, da je takrat za Mira najel odvetnika, s pomočjo katerega je bil direktor LBS banke nato spoznan za nedolžnega. V Ljubljani je Zupančiča sicer angažiral takratni glavni pravnik Ljubljanske banke, Miro Košak, po navodilih takratnega direktorja LB Cirila Krpača, sicer svaka Milana Kučana. Na sodišču v Filadelfiju je bilo takrat treba za vodstvo LB nujno dokazati Mirovo nedolžnost, saj bi v nasprotnem primeru lahko izdal marsikaj o spornih poslih svojih nadrejenih.
Zanimivo pa je, da so vzporedno s primerom Vinka Mira na stari Ljubljanski banki takrat najeli tudi washingtonsko odvetniško pisarno, ki naj bi ubranila dobro ime podružnične banke – a je bila LB kot pravni subjekt vseeno spoznana za krivo pranja denarja in je morala plačati odškodnino v višini 100 tisoč ameriških dolarjev. Čeprav je vodstvo stare Ljubljanske banke po naših informacijah močno preplačalo slabo opravljeno delo washingtonske odvetniške pisarne, pa LB ni imel nobenih zadržkov pri plačilu pravnih uslug, kot tudi kazenske odškodnine.
Slab kazenski zakonik, ki omogoča pranje denarja, je pisal Ljubo Bavcon
Zupančiča smo sicer spraševali, kako komentira slabo opravljeno delo državnih institucij, ki vse od leta 2010, ko se je prvič pojavila informacija o sumu pranja denarja v NLB, pa do danes, niso opravile svoje naloge, da bi prišle do dna spornim iranskim poslom, če pa so denimo ameriške oblasti ob koncu osemdesetih let lahko tako zlahka preganjale vodstvo LB podružnice v New Yorku. Zupančič težavo vidi predvsem v slabo napisanem slovenskem kazenskem zakoniku, saj mora po njegovi dikciji obstajati neko predhodno kazensko dejanje, na podlagi katerega je lahko utemeljen sum pranja denarja razlog za začetek kazenskega pregona. “V ZDA in tudi drugod po svetu nimajo tako nesmiselno zapisanih zakonov, tam je pranje denarja neodvisno kazensko dejanje,” opozarja Zupančič.
Zupančič je torej le še eden v dolgi vrsti pravnikov, ki menijo, da je obstoječi kazenski zakonik potreben nujnih sprememb, o čemer smo na portalu Nova24TV že večkrat pisali. Naj poudarimo, da so pri aktualnem zakoniku sodelovali pravniki, uveljavljeni v prejšnjem partijskem sistemu, med katerimi je imel morda še največjo težo Ljubo Bavcon, ki kot dober prijatelj Milana Kučana sodi v skupino zvestih komunizmu. Samo vprašamo se lahko, zakaj je Bavcon kazenski zakonik pisal tako, da je pranje denarja v Sloveniji tako težko preganjati in se ga s tem pravzaprav celo omogoča. Če pa zapišemo, da je NLB še od osamosvojitve v lasti tranzicijske levice in da se ves ta čas pojavljale bančne luknje in bančne afere, pa odgovor niti ni pretežak.
Luka Svetina