Slepa ubogljivost CSD-jevskih eksekutoric

Foto: STA/Osebni arhiv

Pa se lotimo ministrice Anje Kopač Mrak – posredno tudi Mira Cerarja – in seveda falange CSD-jevskih strokovnih sodelavk, ne samo velenjskih in ostalih “tvornih agantov” in “trpnih pacientov”, kot se jim reče v teoriji ideologije.

O moralni nerazsodnosti žensk (v tej žalostni zgodbi so ključne: Lidija Hartman Koletnik in njeni dve “strokovnjakinji” Judita Podjaveršek Kranjc in Vanja Dina Dobovičnik ter ostale nevednice: Darja Kuzmanić Korba, Sendi Murgel, Darja Zaviršek, Gabi Čačinovič Vugrinčič, Darja Groznik, Vlasta Nussdorfer …) ne bomo izgubljali besede – ampak tukaj so tudi trije pomembni moški: direktor CSD Slovenj Gradec Jurij Šumečnik, inšpektor Petra Stefanoski, v. d. direktorja za družino Andrej Del Fabro – njim pa bi bilo treba odvzeti status moškega, ne samo službo … Vso to njihovo slepo uboganje zakonov je tako absurdno, da je piker, a poučen teoretski ovinek nujen.

Ko je Rosvita Pesek v TV Odmevih nacionalne RTV SLO Anji Kopač Mrak rekla: “Duh je ušel iz steklenice,” ji je ministrica hladnokrvno, brez trohice sočutja, skesano in tavtološko odgovorila: “Jaz se moram zakona držat’. Jaz se moram zakona držat’. Ministri nismo nad zakonom.”

No, pa si poglejmo, kako so se “Hitlerjevi ljudje”, recimo jim “eksekutorji” (beri: krvoločni in hladnokrvni izvrševalci likvidacij), slepo držali ukazov “od zgoraj”. Pomagali si bomo s povojnimi Nürnberškimi procesi, filozofinjo Arendtovo, socialnim psihologom Milgramom in njegovimi psihološkimi eksperimenti, ne nazadnje pa tudi s psihoanalitikom Freudom  in moralnim teoretikom Kohlbergom.

Je bil res samo Hitler psihopat?
Po II. svetovni vojni si je veliko humanističnih strokovnjakov belilo glavo z vprašanji, ki so se pojavljala ob holokavstu v tej, že drugi svetovni vojni. Torej: kako lahko človek tako brezsrčno in množično pobija nemočne ljudi – predvsem tiste v koncentracijskih taboriščih? Torej: ali je bil res samo Hitler edini psihopat, ki je bil odgovoren za smrt več milijonov ljudi? In kako to, da se je v koncentracijskih taboriščih tako brezsrčno in slepo ubogljivo ubijalo ravno Žide? Ali so bili ob Hitlerju psihopatski tudi vsi njegovi podrejeni sodelavci, lojalni eksekutorji? Vsem tem povojnim humanističnim psiho-strokovnjakom so bili ne nazadnje znane tudi izpovedi vseh teh ključnih Hitlerjevih generalov, ministrov in mnogih “nižjih” eksekutorjev. Nürnberški procesi so pokazali, da so vsi ti “Hitlerjevi ljudje” zgolj poslušno in lojalno ubogali ukaze Hitlerja in svojih nadrejenih, kar je ne nazadnje kriterij dobrega (so)delavca.

Ne nazadnje je v šestdesetih letih preteklega stoletja v Jeruzalemu potekalo tudi sojenje nacističnemu zločincu, oficirju zloglasne vojaške organizacije “Waffen SS” Adolfu Eichmannu, ki je bil vodja organizacije za deportacijo Židov v koncentracijska taborišča. Posredno ali pa kar neposredno je bil odgovoren za smrt okrog šestih milijonov nedolžnih ljudi. Slovel je po svoji lojalnosti – svoje delo je opravljal brezhibno; prislužil si je vzdevek “Specialist”. Po vojni je pobegnil v Argentino, kjer je živel povsem umirjeno družinsko življenje, a so ga leta 1962 izsledili in pripeljala v Jeruzalem.

Njegovemu sojenju je prisostvovala tudi nemška socialna filozofinja Hannah Arendt in ga opisala kot povprečnega, neagresivnega birokrata, ki je samega sebe videl le kot neznatno kolesce v velikem stroju. (Paradigmatska primerjava s FSD-jevskimi in/oziroma CSD-jevskimi “eksekutorji” je, ali pa tudi ni, zgolj slučajna.) Pregledali so ga tudi različni psiho-strokovnjaki in ugotovili, da je psihično popolnoma normalen; tudi njegovi medosebni odnosi so bili popolnoma normalni … In Hannah Arendt je napisala o njem knjigo “Eichmann v Jeruzalemu: Poročilo o banalnosti zla”. Zapisala je, da je bila večina (na videz) psihopatskih pošasti v tretjem rajhu navadnih ljudi, ki so zgolj in samo sledili ukazom nadrejenih – torej, da lahko v specifičnih okoliščinah tudi najbolj običajen, povsem normalno socializiran človek postane psihopatski kriminalec. (In nič drugače ni z vpletenimi v velenjsko CSD-jevsko kalvarijo obeh dečkov.)

Ljudje pripravljeni slepo in nekritično ubogati avtoriteto
Eichmanna je sodišče vseeno obsodilo za zločine proti človeštvu. Usmrtili so ga kar v zaporu. Problem oziroma enigma poslušnosti do avtoritet pa je ostala. Še več: paradigma se je ponovila Američanom, in to leta 1969. Skupina ameriških vojakov je v Vietnamu pobila veliko število nedolžnih civilistov. Svoj zločin so opravičevali, da so samo ubogali navodila nadrejenih. In takrat se je spet izkazalo, da so ljudje pripravljeni slepo in nekritično ubogati avtoriteto tudi v primeru, ko očitno kršijo temeljna moralna načela.

Vse to je Stanleyja Milgrama tako pretreslo, da je skušal skozi številne psihološko-sociološke eksperimente odkriti ozadje te človekove slepo-sadistične ubogljivosti – in prišel je do strašljivih ugotovitev. Torej: v naravi večine ljudi (ne pa vseh!) je, da slepo ubogajo najbolj sadistične ukaze “od zgoraj” in ubogajo tudi najbolj neživljenjske zakone. Milgram je v namreč v svojih eksperimentih povsem naključne in običajne ljudi “z ulice” dobesedno prepričal oziroma jih prelisičil, da so t. r. ubijali, torej nekritično in slepo ubogljivo, po ukazu. Nekaj zelo podobnega je pred kratkim skozi sugestijo dokumentarno prikazal tudi medijsko popularni Anglež Derren Brown.

Psihične brazgotine
Na tej (teoretski) točki pa moramo poklicati na pomoč Freuda, njegovo psihoanalizo in zakonitosti formiranja moralne razsodnosti skozi Ojdipov in kastracijski kompleks. Namreč: Milgram je med drugim ugotovil, da pa se vse eksperimentalne osebe vendarle niso slepo držale ukazov in (“zakonskih”) navodil. Freud je poudaril, da je sposobnost moralnega razsojanja v povprečju pri moških večja – in to zaradi narave Ojdipovega in kastracijskega kompleksa –, kar je potrdil tudi Lawrence Kohlberg, na katerega se je v tem velenjskem primeru še posebej smiselno navezati.

Ravno ta ameriški proučevalec moralnega razsojanja je ugotovil, da imajo moški v povprečju večjo možnost doseči največjo stopnjo moralnega razsojanja (t. i. postkonvencionalno moralno razsojanje) – torej, ko so v imenu moralnega imperativa sposobni moralno pretehtati in biti neubogljivi, celo kršiti (slabe) zakone. In v velenjskem primeru (in v tem trenutku) bi bilo – če res ne gre drugače – to nujno.

Ta dva dečka je treba nemudoma vrniti dedku in babici! Psihične brazgotine, ki jih sedaj, ko nista pri ljubečih in vzajemno ljubljenih dedku in babici, naseljujeta v svojo ranljivo, še ne oblikovano duševnost, so dolgoročne. Mehki patos – ali pa niti ne tako mehki – se bo iz teh brazgotin (najverjetneje) razvil šele v odraslosti. Mlajši deček namreč še ni razrešil Ojdipovega kompleksa – brez dedka, ki bi/bo mu kazal pot in bi mu bil/mu bo nadomestni vzor, to ne bo mogoče. Od vse te moralno nerazsodne in strokovno nepodkovane (beri: nesposobne) CSD-jevske falange žensk (in tudi par moških) pa bi lahko celo pričakovali absurd – namreč, da bodo otroka vodili na pogovore k očetu – morilcu njune mame – v zapor …

Roman Vodeb