Kdo stoji za umorom direktorja kemijskega inštituta Janka Jamnika? “To je vprašanje za milijon evrov ali bistveno več,” meni obtoženi za umor Milko Novič, ki je v priporu že vse od 22. decembra 2014 od 6. ure zjutraj.
Decembra 2014 je na parkirišču pred restavracijo Via Bona pod streli umrl direktor kemijskega inštituta Janko Jamnik. V prvih informacijah po umoru so zaokrožile govorice, da je Jamnika ubila visoko usposobljena kriminalna združba. Le nekaj dni po umoru pa je ta teorija odpadla, kot glavnega osumljenca pa so prijeli Milka Noviča. Imel je idealno ozadje za pregon. Bil je nekdanji Jamnikov sodelavec, z inštituta je odšel zaradi krivdne odpovedi delovnega razmerja in ukvarjal se je s streljanjem. Številne teorije pravijo, da je bil zaradi tega idealna tarča kriminalnih skupin, ki so imele velike poslovne in finančne interese na kemijskem inštitutu ter stojijo za umorom Janka Jamnika.
Kaj je Noviča pri vsem skupaj najbolj presenetilo in kako je njegova družina sprejela dejstvo, da je v delu javnosti še pred izrekom sodbe obveljal za hladnokrvnega morilca?
Sojenje proti vam dobiva nove razsežnosti. Na zadnji obravnavi so vaši zagovorniki na video posnetkih nadzornih kamer pokazali, da so v času Jamnikovega umora sodelovale vsaj tri osebe in da je bil umor logistično preveč zapleten za samo eno osebo?
Tako kot večina prisotnih v sodni dvorani sem tudi jaz te posnetke videl prvič. Glede na to, da sem govoril resnico o moji navzočnosti v času umora – da sem bil takrat doma -, nisem pričakoval drugega kot to, da se bo na posnetkih pokazalo dejstvo, da tam nikakor nisem mogel biti. Je pa bilo videti, da je bil umor precej dobro organiziran in da se je avto, ki je sledil Jamniku na območje Via Bone, ponovno prikazal ob odhodu nekoga, ki je čakal ob cesti. Prav tako se na posnetku pojavlja kolesar, kar kaže, da je bila stvar dovolj dobro organizirana in časovno usklajena na način, da bi bilo mene najlažje vmešati.
Za detajlnejši komentar video posnetka bi moral narediti podrobnejšo analizo. So mi pa nekateri drugi, ki so izdelali povečavo nekaterih odlomkov, pa jih sodnica na obravnavi ni odobrila v pregled, dejali, da se kažejo določene podrobnosti, ki tudi govorijo v prid izjemno dobro organiziranemu dejanju.
Vendar se nikjer na posnetkih ne vidi, da na kolesu niste bili vi? To pravi tudi sodnica.
To je sodničino mnenje, ki mora peljati postopek naprej do nekega konca. Je pa sodnica že v zahtevi, ki jo je poslala v Nemčijo na inštitut v München, govorila o času 19:32, ko se je pojavil ta kolesar brez luči. Analiza dogajanja tistega večera pa govori, da je bila ob tej uri gotovo doma tudi moja hči, kjer sem pred televizijo spremljal informativni sklop oddaj. Že to dejstvo govori v prid mojemu navajanju, da tam nisem mogel biti. Tudi rekonstrukcija poti od mojega stanovanja do Via Bone kaže, da bi potreboval vsaj 6 minut in pol, če bi bil popolnoma pripravljen na noro pot s kolesom. Prepričan sem, da bo izboljšava video posnetka – če bo do tega prišlo – pokazala določene podrobnosti, ki bodo dodatno potrdile mojo trditev.
Pri odvzemu vzorcev so na vaših rokah in plašču našli GSR delce, ki so značilni za strelno orožje. Precej nenavadno je, da jih je bilo največ na zadnji strani plašča in v žepih?
To dejstvo so ugotovili šele pozneje, skoraj eno leto po umoru in odvzemu vzorcev z mojih rok in lasišča. Ko sem šel prostovoljno na policijo, nisem niti slučajno računal na to možnost, da bi jih na plašču tudi imel. Šele kasneje, ko so GSR delci postali najbolj obremenilen element v obtožbi zoper mene, sem z odvetnikovo pomočjo miselno rekonstruiral dogajanja za nazaj in ugotovil, da sem s tem plaščem odhajal na streljanje v klub Dumdum v Gameljne.
Ta plašč sem odlagal na policah znotraj strelišča, kjer je prišlo do kontaminacije. Tožilka je večkrat tako napol v šali in zafrkljivo omenila, da je to naša razlaga, s katero skušamo zavesti tožilstvo. Vendar ravno to dejstvo, da največje število delcev, najdenih na hrbtni strani plašča, govori meni v prid in da so tja prišli samo s posredno kontaminacijo – z odlaganjem plašča na police strelišča, ki so bile kontaminirane. To so potrdile tudi vse priče, vključno z upravnikom strelišča, da sem tja odlagal svoj plašč.
Kot kemik ste veliko kritizirali izvedeniško mnenje Nacionalnega forenzičnega laboratorija, ki ga vodi Franc Sablič. Katere so bile po vašem mnenju temeljne napake, ki so jih naredili pri analizi GSR vzorcev?
V času, ko so bili odvzeti prvi vzorci na obeh rokah in lasišču, je NFL vodil gospod Sablič. Pozneje je na podlagi teh meritev izdelal tudi izvedeniško mnenje. Pri podrobnem pregledu njihovih poročil in izvedeniškega mnenja se je pokazalo nekaj bistvenih pomanjkljivosti, ki si jih NFL ne bi smel privoščiti. Gospod Sablič namreč ni usposobljen in pooblaščen za področje forenzičnih sledov in forenzične kemije. Prav tako ni poznal in sodeloval pri postopkih merjenja in snemanj. Izvedeniško mnenje je izdelal na podlagi poročila gospe Ceketove, ki je bila tudi zaslišana na sodišču in za katero sem na zaslišanju preko zastavljenih vprašanj ugotovil, da ima premalo izkušenj za tako resno delo.
Forenzična analitika namreč zahteva izjemno poglobljeno in podrobno poznavanje osnov analizne kemije: od načina vzorčenja, možnih kontaminacij, predvsem pa mora tak človek natančno poznati navodila, kako pripraviti končno poročilo, da je verodostojno. Ko smo z odvetnikom in izvedencem Maštruko iz Zagreba in profesorjem Čehom z inštituta Jožef Štefan podrobno pogledali rezultate analize, smo ugotovili, da so ti rezultati izjemno pomanjkljivi. Na podlagi analize teh rezultatov, z upoštevanjem meril, ki veljajo v sodobni forenziki, do 24. decembra 2014 na meni niso našli niti enega samega delca. To z moje strani pomeni precejšnjo kritiko na delo nacionalnega laboratorija. To je bilo izjemno pomanjkljivo glede na ostale pripombe, ki smo jih podali, predvsem glede na to, da določeni energijski vrhovi, ki ne pripadajo posameznim elementom, niso bili označeni, da so nekateri vrhovi imeli večkratna imena oziroma so jih pripisali več elementom. To še vedno kaže na veliko stopnjo verjetnosti, da instrument, s katerim so bile analize opravljene, ni bil ustrezno pripravljen, zato iz tega izhajajo tudi napake, ki se ne bi smele zgoditi.
Menite, da bodo strokovnjaki v tujini potrdili vaše trditve in zavrnili mnenje NFL?
V to sem prepričan. Zelo bi bil negativno presenečen, če bi se zgodilo kaj drugega. Mi smo celotno kritiko poročila in izvedeniškega mnenja NFL bazirali na nekem dokumentu, ki je nastal leta 2011 in so ga pripravili vrhunski forenzični strokovnjaki iz znanih svetovnih forenzičnih laboratorijev. Med njimi sta bila tudi dva nemška – iz Wiesbadna in Münchna. V njih so podane smernice, na podlagi katerih smo ovrgli rezultate, ki so bili pridobljeni v NFL. Precej sem prepričan, da bodo te smernice na mojem primeru ponovno potrjene. Pričakujem seveda odgovor v tej smeri, da predloženi rezultati ne predstavljajo obremenilnega gradiva.
V kakšnem odnosu ste bili s pokojnim Jamnikom? Ste ga res imeli na “listi za odstrel”, kot je trdila priča na sodišču?
Ta izjava me je izjemno močno prizadela. S tem gospodom sva na kemijskem inštitutu več let sodelovala in skupaj premagovala težave, ki so se pojavljaje ob uporabi računalniške infrastrukture in mojih analiznih primerov. Ta “lista štirih za fentanje” me je izjemno presenetila in kaj takega si nikoli v življenju ne bi dovolil. Pokojnega Jamnika sem poznal že bistveno prej, preden je zasedel mesto direktorja. Imel je svojo družbo in laboratorij za izdelovanje baterij. Nikoli nismo sodelovali na projektih in nikoli nisva imela konfliktnih situacij.
Ko je zasedel mesto direktorja, je podedoval moj problem od prejšnjega direktorja Venturinija. Jaz sem se branil z legalnimi sredstvi, s pisanjem tožb in pritožb. Vedno sem bil podpisan s polnim imenom, brez uporabe kakršnegakoli nasilja ali groženj. Sodelovanje je bilo korektno in njegove poteze sem jemal kot del njegovih obveznosti, ki sem jih skušal zavračati z zakonitimi sredstvi. Pač nisem uspel.
Kdo torej stoji za njegovim umorom in kakšne motive so pri tem imeli?
To je vprašanje za milijon evrov ali bistveno več. Moram ponovno povedati, da sem službo na inštitutu izgubil junija 2009, ko sem dobil redno odpoved iz krivdnih razlogov. Od takrat naprej sem bil tam samo enkrat, ko sem dobil dovoljenje za vpogled v nek dokument. Gospoda Jamnika sem srečal mogoče dvakrat na delovnem in socialnem sodišču, v privatnem življenju pa ga nisem srečal. Z gospodom Jamnikom potem nisem imel nobenih stikov več.
Predvidevam, da je Jamnik prišel v stik z nekaterimi ljudmi, ki so očitno želeli preprečiti neko njegovo aktivnost na najbolj brutalen možen način in uporabiti moj spor s kemijskim inštitutom za preusmeritev pozornosti. Tukaj bi morala globlje vzroke pokazati druga preiskava, če bo do nje prišlo.
Koliko časa ste že v priporu? Kako to, da po vsem tem sodišče ne ugodi zahtevi za odpravo pripora in zaključi sojenje?
Osebna svoboda mi je bila odvzeta 22. decembra 2014 ob 6. uri zjutraj. Na isti dan se je zgodila še ena silno pomembna zadeva. To je izjava gospoda z NPU, da sem si nabavil pištolo, odšel na kraj dogodka ter vulgarno, brutalno in premišljeno izvršil umor. Te izjave ne morem komentirati, saj ne vem, kje je gospod dobil osnovo za to izjavo, vendar je pozneje ni mogoče preklicati. Vse ostalo teče v tej smeri, da se najde obremenilno evidenco zoper mene, ki je ne morejo, saj tega nisem storil niti nisem bil sposoben razmišljati o čem podobnem.
Podaljševanje pripora izhaja iz tega dejstva, da so bili najdeni GSR delci. Ogromno energije smo vložili v dokazovanje, da je izvedeniško mnenje pomanjkljivo. Sodnica nam ne verjame in čaka na novo neodvisno mnenje in do takrat bom ostal v priporu. Poleg tega se opira na mnenje priče o “listi štirih”, ki je precej neresna zadeva. Zadeva kliničnega psihologa, kjer obstaja mnenje, da sem še vedno čustveno razdražljiv ob misli, da mi je bila kratena neka pravica zaradi odpovedi iz krivdnih razlogov, tudi ne zdrži. Gre za stavek, ki nima kakršnekoli resne teže glede moje pripravljenosti na ponovitveno dejanje.
Kako gledate na slovensko sodstvo, zaupate neodvisnosti sodnice?
To bom komentiral na poseben način. Poznam človeka, ki je imel do sedaj vedno navado reči, da pustimo sodišču, da razsodi in naj se ne vtikamo in pritiskamo v eno ali drugo smer. Sedaj, ko spremlja moj primer bolj redno, pa pravi, da je bilo njegovo mnenje napačno.
Morda pa je bolje, da javnost ve za postopke, ki potekajo, da jih spremlja in podaja kritično mnenje ter na tak način predstavlja neko varovalko oziroma ozadje, ki neprestano bedi nad samim potekom dogajanja na sodišču.
Priznam, da mi moralo precej dviga prisotnost mojih prijateljev na sodišču. Ali bi bilo drugače, če bi bil sam in izoliran, ne vem. V vsakem primeru pa me je postopek, ki bazira na izvedeniškem mnenju gospoda Sabliča, strahovito presenetil.
Če se izkaže, da ste nedolžni, kako boste ukrepali zoper državo?
Nedolžen sem. Vprašanje je le, kdaj bo to sodišče ugotovilo in potrdilo. Trenutno mi je v prvem planu, da se zaključi ta kalvarija in grem iz pripora na moj Kras. Nemiren sem sedaj, ko je pomlad in bilo potrebno obdelati vinograd in mojo sivko. Kaj se bo potem dogajalo, ne vem. V veliki meri se zanašam na pomoč odvetnika Hribernika, ki mi bo svetoval, kako ukrepati. Menim pa, da bodo posledice velike. Že enostransko mnenje izvedenca bi moralo imeti določene posledice. Prav tako bi neodgovorna izjava predstavnika represivnega organa morala imeti določene posledice. Neko določeno posledico bi moralo imeti vztrajanje tožilke na način, ki ne obstaja. Najslabše bi bilo, če bi ta primer zamrl in se iz tega ne bi nihče ničesar naučil.
Kako je vaša družina sprejela dejstvo, da ste v delu javnosti še pred izrekom sodbe obveljali za hladnokrvnega morilca?
To je bilo grozno. To je bila ena najhujših posledic tega postopka. Ne morem pozabiti tistega 22. decembra zjutraj, ko je bil popoln šok za vse. Hči je bila popolnoma obupana. Še dobro, da nisem imel v priporu televizije, saj bi me to absolutno potrlo do konca. Domači in ožja družina mi sedaj pravijo, da je bilo grozno. Po vasi so krožile informacije, da so zaplenili kamion orožja na moji parceli, kjer gojim sivko. Ta pritisk javnosti preko medijev je bil grozljiv in z nepopravljivimi posledicami.
Ena od takih stvari je bilo zasliševanje moje mlajše hčere v neki gostilni v bližini mojega doma in ko so jo na koncu pospremili domov, so jo vprašali, ali se ne boji iti domov, kjer bi jo umoril. To je na hčeri pustilo hude posledice. Starejša hči je tudi zelo prizadeta, saj je sedaj ravno v fazi, ko prehaja iz fakultetnih klopi v službo. Neprestano visi nad njo groza, ker je z mano v sorodu.
Družina je sicer še vedno ostala skupaj in smo vsak dan v kontaktih in redno prihajajo na obiske. Preko pogovorov ohranjamo in izboljšujemo komunikacijo, kar mi precej pomagalo v teh 15 mesecih.
Življenje v zaporu se zdi za nekoga od zunaj precej grozljiva stvar? Kaj vas je znotraj teh zidov najbolj pozitivno presenetilo in nad čem ste najbolj razočarani?
Mogoče se zdi od zunaj pripor in zapor eno in isto, vendar ni. Moji sojetniki mi pravijo, da je življenje v zaporu bistveno boljše. Smo v priporu, kjer vlada določen red. Eden od najbolj omejitvenih ukrepov so obiski enkrat tedensko in sprehod dvakrat dnevno. V ostalem pa smo v celici prepuščeni sami sebi. Na začetku je bilo življenje v priporu velik šok, za katerega sem mislil, da ga ne bom preživel. Odrešilno je, če zna človek biti sam sebi najboljša družba. Zelo hitro se je bilo potrebno organizirati v smeri izkoriščanja prostega časa za branje, saj od gimnazije še nisem prebral toliko knjig kot sedaj v priporu.
M. P.