V Državnem zboru je potekala javna predstavitev mnenj o Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu. Največ vprašanj in nezaupanja je bilo izraženih ob uvedbi tujih jezikov v visokošolske programe, saj je vsem jasno, da bo ob tem v visokem šolstvu močno trpela slovenščina. To je potrdila tudi Andreja Žele s Filozofske fakultete, ki je prepričana, da bo slovenščina s takim tempom, kot ga predlaga sprememba Zakona o visokem šolstvu, izumrla v 20 letih.
Namen te javne predstavitve je bil pridobiti mnenja in stališča širše in strokovne javnosti za nadaljevanje obravnave na tem področju. Državni sekretar Tomaž Boh je povedal, da je predlog te novele zakona rezultat intenzivnega dela in dialoga v zadnjem letu, omogočal pa naj bi stabilnost delovanja sistema financiranja ter njegove prilagodljivosti. Poudaril je tudi, da se uvajajo obvezni tuji jeziki v programe, ker je treba odpirati visokošolski prostor tako navzven kot tudi navznoter. “Dejstvo je, da je bilo v zadnjih letih več ali manj, predvsem pa ne do konca izpeljanih predlogov sprememb zakona. Ta pristop, ki ga imamo, je boljši in učinkovitejši. Prostor je globalen in vedno bolj tekmovalen. Slovenija se temu ne more izogniti, tudi če se posamezniki s tem ne strinjajo. Ključni poudarek je, da je znanje javno dobro in visoko šolstvo naša skupna odgovornost,” je povedal Boh.
Zaradi tujih študentov, ki k nam pridejo za kratek čas, je treba dopustiti tudi uporabo tujih jezikov na slovenskih visokih šolah?!
Podporo noveli zakona je izrazil tudi rektor Univerze v Ljubljani Ivan Svetlik, ki je že na začetku povedal, da ve, da to ni idealna rešitev, je pa kompromis, ki so ga dolgo iskali. O slovenščini je povedal, da se vsi na Univerzi zavedajo, da je slovenščina temeljni jezik, a predlog sprememb Zakona o visokem šolstvu “odpira možnost prožnejše uporabe tujega jezika. Mislim, da gre tukaj predvsem za to, ali smo univerze vredne zaupanja, ko gre za odgovornost do slovenskega jezika in kulture. Na primeru Univerze v Ljubljani lahko povem, da imamo celo vrsto programov, usmerjenih na razvoj jezika, predvsem na Filozofski fakulteti in na akademijah. Imamo tudi Center za slovenščino in po svetu 57 lektoratov slovenskega jezika. In če se mi ne odpiramo drugim, se tudi drugi ne bodo nam. Na naši univerzi potekajo tudi tečaji slovenščine, vsako leto se jih udeleži vsaj 400 slušateljev. Imamo tudi pripravljalni modul, ki vključuje učenje slovenščine in seznanjanje z našo kulturo, da bi se tujci lažje vključili v redno izvajanje programov v slovenščini. Ta modul namenjamo tujim študentom, da bi se čim hitreje integrirali v naše okolje,” je začel naštevati Svetlik ter dodal, da ker k nam prihajajo tudi študentje za krajši čas študija, od njih ne moremo zahtevati znanja slovenščine, zato je treba dopustiti tudi uporabo tujega jezika.
Svetlika skrbijo tuji študentje. Kaj pa slovenski?!
Očitki o tem, da predlagatelji predloga sprememb Zakona o visokem šolstvu zanemarjajo slovenščino in jo s svojim mačehovskim odnosom teptajo pod tujimi jeziki, so bili očitno tako hudi, da je Svetlik večino svojega govora posvetil prav zagovoru tega. Povedal je, da od njihovih predavateljev zahtevajo, da svoja dela objavljajo tudi v slovenščini, saj jim drugače ne dopuščajo napredovanja. Dodal je še, da imajo v programu tudi jezikovno strategijo. “To poslanstvo, ki ga Univerza ima, opravljamo odgovorno. Drugo poslanstvo naše univerze pa je tudi odpiranje v svet, zato tudi ponujamo programe v tujih jezikih, predvsem v angleščini. Dobre evropske univerze ponujajo podobno kot mi – na nižji stopnji je programov v tujih jezikih zelo omejeno, na drugi in tretji stopnji pa več. Ob tej razpravi okrog možnosti uporabe je bilo izpostavljeno veliko vprašanj – jaz bi to imenoval črni scenarij z vprašanjem, bilo je preveč direktno sklepanje, kako bo uporaba tujih jezikov na visokih šolah ogrozila slovenski jezik. Praksa ne kaže tega, temveč nek drug črni scenarij, ki izhaja iz dejstva, da bi se utegnili preveč zapirati pred uporabo tujega jezika. In če bomo to delali, bo prišlo do zmanjševanja izmenjav študentov – zdaj jih na našo univerzo pride 1600, potem pa bo manj tujih študentov, ki pri nas stalno študirajo, manj osebja, ki prihaja k nam, manj skupnih projektov,” je dejal Svetlik. In smo spet tam, kjer se v Sloveniji v času vladavine Mira Cerarja neprestano gibljemo – spet nas bolj skrbi za tujce kot pa za lastne ljudi.
“Grozi nam, da bomo postali nevidni v tem prostoru.”
Proti koncu svojega govora pa je Svetlik le povedal, zakaj se mu tako gre za uvajanje tujih jezikov v slovenske programe visokih šol – zaradi denarja, seveda. Če predlagane spremembe v Zakonu o visokem šolstvu ne bi bile sprejete, bi to po njegovem vplivalo na kakovost izvajanja njihovih raziskovalnih in izobraževalnih programov, to bi vplivalo tudi na slabšo usposobljenost slovenskih študentov. Svetlik je dejal: “S tem bi zmanjšali dotok sredstev za izvajanje posameznih programov. Lahko nas vodi v osamitev in nevidnost Univerze. Grozi nam, da bomo postali nevidni v tem prostoru. To lahko vpliva na pospešen beg naših študentov in raziskovalcev v tujino. Ali ni bolje odpirati univerze s sobivanjem kultur kot pa jih potiskati na obrobje in potem izgubljati slovenske študente?” No, dejstvo je, da je že sedaj mnogo uspešnih Slovencev odšlo v tujino s trebuhom za kruhom, saj doma zaradi zaprtih klanov niso mogli dobiti službe, čeprav so imeli tako ustrezno izobrazbo kot tudi izkušnje. A v Sloveniji v zaposlovanju v veliki meri vladajo politični klani, ki na pozicije postavljajo svoje ljudi, četudi imajo ti ponarejeno ali prepisano diplomo, ali pa še tega ne.
Rektorja primorske univerze bolj skrbi gospodarstvo kot pa jezik
Dragan Marušič z Rektorske konference RS je dejal, da tudi on novelo podpira. Tudi on je poudaril, da ta ni idealna in ne rešuje vseh problemov, “a v dovoljšnji meri, da jo podpirajo vse štiri univerze.” O jeziku pa je povedal: “Jezik je samo eden od atributov skupnosti, ampak če skupnost nima v lasti svojega gospodarstva v dovoljšnji meri, potem ji tudi uporaba jezika slej ko prej ne pomaga.” Žalostno ob tem je, da so ministri Cerarjeve vlade napovedovali reformo gospodarstva ter investitorje, ki jih bodo zvabili v Slovenijo, a jih ni od nikoder. Še več, vlada Mira Cerarja s tako imenovano mini davčno reformo zavira gospodarstvo v Sloveniji na račun javnih uslužbencev, zato so Marušičeve besede prazni izgovori in obljube brez vsebine.
Ali so slovenski profesorji sploh sposobni predavati v angleščini? Za to je namreč potrebno vrhunsko znanje tujega jezika.
Slovenci smo se dolgo časa borili, da smo svoj jezik uveljavili kot nacionalno osnovo. Jezik so nam kratili vsi dosedanji gospodarji, od Avstro-Ogrske do Jugoslavije, in zdaj ne smemo dovoliti, da bi nam parcialni gospodarski interesi jemali našo samobitnost. Neumnost je govoriti in razmišljati, da bi angleški jezik pripomogel k prepoznavnosti naše industrije ali k večji prodornosti naše industrije. Žalostno je, da bi na fakultetah naši profesorji v polomljeni angleščini predavali slovenskim ali tujim študentom. Ob tem se sprašujemo, ali je Marušič kot rektor Univerze na Primorskem pozabil čase, ko so italijanski fašisti prepovedali slovenski jezik?
Kršitev jezikovnih pravic Slovencev bo še več
Simona Bergoč z Ministrstva za kulturo je opozorila prav na to možnost kršenja jezikovnih pravic, česar se boji vsa Slovenija. Prepričana je namreč, da bi lahko dolgoročno ostali brez zadostnih programov v slovenskem jeziku, zdi pa se ji problematično tudi to, da si želimo v Slovenijo privabiti več tujih študentov. To namreč pomeni, da je možno, da bodo slovenski študentje zaradi tega oškodovani na kvaliteti. Ob tem se še sprašuje glede znanja angleščine in drugih tujih jezikov slovenskih profesorjev, ki so v tujih jezikih popolnoma mrzli. Bergočeva pravi: “Znaten delež slovenskih profesorjev nima teh kompetenc.”
“Če davkoplačevalci plačujemo denar za visoko šolstvo, potem je tudi prav, da povemo, za kakšen namen naj se ta denar uporablja.”
Ostro pa je predlaganim spremembam zakona nasprotoval nekdanji šolski minister Jernej Pikalo, ki je brez dlake na jeziku rekel: “Ta zakon je razvojno slab. Rekel bom, da je celo nerazvojno naravnan. Ta novela samo krpa in še to samo bolj počez. Mene to sprejemanje Zakona o visokem šolstvu spominja na Čakajoč Godota – saj pride jutri, saj bo … Zadeva bi bila lahko tragikomična, če ne bi bila za visoko šolstvo eksistencialnega pomena. Ne samo, da je problematična višina financiranja, ampak tudi način. Financiranje mora biti stabilno, kaj pa raziskovalni steber financiranja? Če hočemo univerze usmeriti v raziskovalno smer, potem potrebujemo tudi raziskovalni prostor in tega ni. Da o donacijskem stebru in še ostalih načinih sploh ne govorim. Če davkoplačevalci plačujemo denar za visoko šolstvo, potem je tudi prav, da povemo, za kakšen namen naj se ta denar uporablja.”
Kaj je bolj naravnega kot to, da slovenski raziskovalec, ki raziskuje, svoje vsebine, ugotovitve ubesedi v svojem prvem lastnem jeziku?
Odločno je nastopila Andreja Žele z Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Že takoj na začetku je poudarila, da imamo v Sloveniji le en inštitut za slovenski jezik, in to je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, zato od vodilnih govorcev pričakuje, da bodo ta naziv tudi točno uporabljali. Ob tem pa je opozorila še na posploševanje slovenskega jezika in z njim povezanih terminov, ki jih je slišala od Boha, Svetlika in Marušiča. “Vprašanja večjezičnosti, širjenja lektoratov slovenskega jezika in absolutne slovenščine v strokah, še zlasti pa slovenščine v znanosti – teh vprašanj ne smemo mešati, saj so lektorati popolnoma drug proces kot večjezičnost, prav tako je treba posebej obravnavati slovenščino na strokovnih področjih,” je dejala Andreja Žele.
“Posledično vsi govorimo o terminoloških slovarjih – praksa kaže, da ne bomo imeli več dobrih terminoloških slovarjev, če sami ne bomo razvijali svojega jezika. In če se slovenščina po strokah ne bo razvijala, ne bo enakovreden prevajalski jezik.” Ob tem se Andreja Žele sprašuje, kakšna bo slovenščina čez 20 let, če ne bo pokrila vseh strok. “Gospoda Kreka skrbi digitalizacija – zdaj ga še lahko, dokler se še trudimo vzdrževati slovenščino; čez 20 let ga ne bo treba več skrbeti, ker slovenščine s tem tempom ne bo več. Slovenščina je možna toliko časa, dokler še ima nosilce jezika.”
Marjanca Scheicher