Slovenija je iz prvega vala koronakrize izšla kot ena od svetovnih zmagovalk. Po številu okužb in smrti na milijon prebivalcev smo v pozitivnem smislu prehiteli vse evropske sotrpine. Na drugi strani je Švedska, katere model pretvarjanja, da COVID-19 ne obstaja, so naši levičarji kovali v nebo, utrpela 2-krat več okužb in 8-krat več smrti na milijon prebivalcev.
Rezultati v Sloveniji so bili tako dobri, da je vlada vsak dan prejemala čestitke tujih državnikov, newyorška medijska hiša Vox pa je Slovenijo uvrstila med peščico zgodb o uspehu v boju s koronavirusno boleznijo. Sloveniji je šlo preprosto predobro. Opozicija je bila na kolenih. Niti konstrukti, s katerimi je javnost bombardirala nacionalna televizija, niso mogli povsem izničiti osupljivega dela. Afere maske, ventilatorji, DSO so si sledile kot topovske krogle s piratske ladje. Četrtkove pravljične Tarče ob pomoči opozicijskih akterjev so postale uverture za petkove proteste uporabnih idiotov globoke države.
Anarhokomunisti v akciji
Skozi poletje smo gledali manično promocijo anarhokomunističnih protestnikov z dopisniki RTV in POP TV na terenu, ki so iz minute v minuto spremljali, kako ljudje kršijo zakon o zbiranju in vzklikajo socialistična gesla na neprijavljenem protestu.
Kadar so protestniki kakšen protest zamudili − ker se jim je mudilo na hrvaški obali zapravljati denar, ki jim ga je vlada poklonila s protikoronskimi ukrepi –, so objavljali slike prejšnjih množičnih protestov. Novinarka RTV je med prenosom v živo, medtem ko je kamera zajela skoraj prazno ulico, poročala, da se »število udeležencev ne zmanjšuje«. Več kot očitno je bilo, da si je RTV Slovenija in predvsem oddaja Tarča proteste vzela kot svojo kreacijo, ki jo je treba gojiti kot nekakšno operativno krilo medijskega političnega aktivizma. A hitro je bilo jasno, da nismo več leta 2013. Ni bilo več tako preprosto aktivirati celotnega naroda in usmeriti njegove jeze proti izvršilni oblasti. Leta 2020 so ljudje spoznali, da lahko s pomočjo Twitterja zaobidejo medijsko-politični konglomerat tranzicijske levice in dobijo novice »pri izviru«. Petkovi protesti pa so se počasi spreminjali v sprevrženo orgijo privilegirancev. Eksces priklopljencev na javna sredstva, avantgardnih umetnikov, skrajno leve estrade, antivakserjev, partizanov, privržencev različnih komunističnih morilcev in Damirja Črnčeca na kolesu, še kar v šoku, da ni več premier v senci. Povprečen Slovenec se je povsem odtujil od te čedalje perverznejše politične orgije.
Potem pa se je zgodilo. Opozicija in večinski mediji so pokazali, do kod so pripravljeni iti. Zato se je preprosto moralo zgoditi še nekaj drugega. In se je.
V slogu »doktorja Mengeleja«
Stvari, ki so se dogajale na RTV Slovenija, STA in na POP TV zadnji mesec, so svetovni in zgodovinski unikum. Studio City je v »primetimeu« gostil dr. Figlja, ki misli, da je korona minoren problem in da so maske nepotrebne. Isti doktor, ki je v maniri doktorja Mengeleja nekaj tednov pred tem na Tarči dejal, da bi žrtve COVID-19 v domovih za starejše občane itak kmalu umrle po naravni poti. V osrednji zabavni oddaji RTV Slovenija sta se pojavila najbolj znana obraza koronaidiotskih zarotnikov – igralka Tanja Ribič in amaterski glasbenik Zlatko, oba znana po svojem aktivizmu proti nošenju mask. Zlatkovo deklamiranje s pretrgano masko bo večni madež in sramota slovenskega novinarstva. STA je ob istem času z istim glasbenikom naredila dolg intervju ob izdaji njegovega hobi albuma. Od kdaj nadobudni urbani raperji spadajo na področje slovenske kulture in zasenčijo vse pomembne dnevne novice? Od takrat, ko s sabo prinesejo politično uporabno sporočilo. Naključij seveda ni. Slovence je bilo treba nujno spodbuditi k neubogljivosti. Še zdaj, ko smo spet razglasili epidemijo, nobena napovedovalka dveh največjih televizij ne nosi maske, medtem ko jih nosijo vsi povabljeni v studio − subtilni namig ljudstvu je jasen. Če bi namigovale le štiri skrajno leve opozicijske stranke, to ne bi bilo dovolj – te so se že od zgodnjega poletja trudile, da bi izničile uspehe Janševe vlade. Z udeležbo na protestih brez vsakršne zaščite, tesno skupaj z množico kršiteljev; s čivki, da maske dušijo otroke, učitelji pa ne morejo uiti, zato je nujno, da jih ne nosijo; z namigovanjem, da je COVID-19 bolezen DSO, kjer Janševa vlada pušča umirati starejše.
»Koronabedaki«
A ni bilo dovolj nti to, da se je skrajno leva opozicija zbrala pod dežnikom popreproščene, zakreditirane kopije Janisa Varufakisa. Brez aktivnega sodelovanja medijev bi bilo javnosti nemogoče tiho prodati zgodbo o virusu, ki ni nič močnejši kot gripa, in da nam vlada z maskami natika nagobčnike, saj je imela koronavirusna zgodba preveč globalno razsežnost. Predvsem zadnja dva tedna pred drugim izbruhom epidemije so mainstream mediji in opozicijske stranke delovali kot dobro naoljen in sinhroniziran stroj. In – uspelo jim je. Drugi val je tu. Ljudje pa še kar hodijo okrog brez mask in delajo skupinske selfije na Šmarni gori, kot da se ni nič zgodilo. Zakaj ne bi? Saj jim je dobri doktor na prvem programu nacionalne televizije povedal, da so nepotrebne, pa vsi so na Facebooku delili selfie Tanje Ribič z voditelji oddaje Vikend paket – brez distance in brez mask.
Nekateri bodo rekli, da koronavirusne bolezni ne mediji in ne opozicija niso jemali dovolj resno. Prosim vas! Živimo v informacijski dobi. Vsi smo videli grozljive posnetke iz Wuhana, Bergama, Madrida. Videli smo starostnike, ki so hlastali za zrakom. Presunjene družine umrlih 45-letnikov, ki so bile do tedaj prepričane, da COVID-19 mori le starejše. Videli smo bolniške sobe v skladiščih. Krste v cerkvah in vreče s trupli na hodnikih prenatrpanih bolnišnic. Vsi smo jih videli. Jaz. Vi. Urednica RTV Dnevnika. Urednica 24ur. Urednica Financ. Generalni direktor RTV. Predsedniki skrajno leve opozicije, ki so veselo podpirali nemaskirane protestike v prestolnici. Morali so vedeti, da bo COVID-19 še moril, če se med ljudi vrne ležernost in brezbrižnost. Videti je, kot da gre za tipično taktiko živega ščita. Hamas jo še danes s pridom uporablja v neskončni vojni proti Izraelu – rakete na izraelsko ozemlje izstreljuje iz bolnišnic in šol v upanju, da bo Izrael porušil raketno izstrelišče in zraven pobil kup ranjencev in šoloobveznih otrok. Bistvo taktike živega ščita ni zaščita samega sebe, ampak uporaba živih bitij za to, da lahko sovražnika v očeh javnosti prikažeš za zlobnega.
Levi teroristi
Zveni pošastno, a kako drugače naj si razlagamo dejanja naše homogene leve »stranke«, sestavljene iz politikov in tistih, ki si v politiko še želijo, danes pa si še pravijo novinarji? Iz naivnih privržencev teorij zarot, bodibilderskih praznoglavcev in upornikov brez razloga je naredila človeške naboje. Strelivo, za katerega bi morali vedeti, da bo pokosilo veliko število naših sodržavljanov, če se bo njihovo subtilno sporočilo o tem, da je Janševa vlada hujša od virusa, prijelo. Politično-operativno jim je uspelo. Slovenija je spet bolna. Opozicija pa je drugi val zelo hvaležno zgrabila in ga že rutinsko uporablja kot orodje. Začeli so opozarjati na probleme revščine, prekarnosti, pomanjkanja zdravstvenih delavcev in DSO – vseh tistih stvari, na katere so pozabili v prvih dvajsetih letih svojega tisočletnega rajha. Gradivo, s katerim obstreljujejo vlado, zveni vnaprej pripravljeno in zloščeno. Kot da so se dolgo pripravljali na čas, ko bo njihov trud obrodil sadove. V razvitem svetu ne bi imeli težav tega poimenovati domači terorizem. Zloraba civilistov za dosego političnega cilja. Do zdaj smo se zmeraj spraševali, ali bi sodobni levičarji šli tako daleč kot njihovi ideološki predniki leta 1945. Zdaj smo dobili odgovor. Levi terorizem je – kot pred 75 leti − otrok izrednih razmer. Upajmo, da jim tokrat Slovenci ne bomo odpustimo tako hitro, kot smo jim takrat.
Peter Truden