fbpx

[Video] Stres: Ne gremo proti spravi, zločin marksistične revolucije živi še danes

Upokojeni ljubljanski nadškof, teolog in filozof prof. ddr. Anton Stres (Foto: Nova24TV)

Upokojeni ljubljanski nadškof, teolog in filozof prof. ddr. Anton Stres je v oddaji Beremo spregovoril o komunistični revoluciji med drugo svetovno vojno in po njej, povojnih množičnih pobojih in prizadevanjih za spravo ter svobodo vere na Slovenskem. Med drugim je izpostavil, da se pri nas v zadnjih letih stvari ne blažijo, ampak zaostrujejo. “Ne gremo proti spravi, ampak vedno dlje proč. Tudi politično izključevanje je nadaljevanje vojne. Izključitev pomeni, da želiš nekoga uničiti. To pa je pa stvar vojne. To nikakor ni tako nepomembno, da bi preprosto zamahnili z levo roko.”

Ob tridesetletnici spravne slovesnosti v Kočevskem rogu in ob stoletnici rojstva nadškofa dr. Alojzija Šuštarja je 24. junija 2020 na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani potekal simpozij z naslovom “Slovenska sprava”. Na podlagi tega je konec meseca junija izšel še zbornik z naslovom Slovenska sprava. Stres je za ta posvet pripravili prispevek z istim naslovom, ki je izšel tudi v tem zborniku. Na vprašanje, kako je do omenjenega simpozija sploh prišlo, je Stres pojasnil, da je bila to stvar Slovenske akademije, ki je čutila potrebo, da bi to spravo vendarle malo pospešila in jo premaknila z neke mrtve točke.

Po besedah Stresa ugotavljamo, da spravni proces naleti vedno znova na zelo velike ovire. Udeleženci omenjene razprave so bili zelo različni. “Videti je bilo, da se vsakdo trudi, da bi bil najbolj spravljiv, na simpoziju o  spravi ne moreš ravno kazati svojih mišic.” Prepričan je, da je prizadevanje samo gotovo napredek in je hvale vredno. Vendarle pa ostane pa še vedno nekaj velikih ovir, ki jih po njegovem prepričanju še niso preskočili, da bi bila res ta sprava dosežena. “Moramo upoštevati spravo med Poljaki in Nemci ali pa po vsaki državljanski vojni, ko pride trenutek in je potrebno skupaj delati in živeti.” Spomnil je, da je tudi EU nastala z namenom, da bi Evropejci živeli spravljeno.  “Za to je potrebno veliko dobre volje, te žal ni vedno dovolj,” je poudaril.

Teolog in filozof Stres je pred leti predstavil obsežen, tisočstranski Leksikon filozofije, ki je praktično uporaben. V oddaji je spregovoril o tem, kako je bil sprejet v strokovnih krogih in kako med širšim bralstvom. “V samih strokovnih krogih ni bilo veliko odmevov ali pa skoraj ne, predvsem v tistih filozofskih. V drugih krogih pa je bil na splošno dobro sprejet. Že zaradi tega, ker je precej obsežen in ker v slovenskem prostoru predstavlja prvi takšen poskus,” je pojasnil Stres. Že prej so bili sicer leksikoni ali podobni slovarji, ampak ta je precej bolj obsežen, gesla so obdelana tako, da lahko nekdo, ko neko geslo, besedo prvič sliši, ali pa se zanj začne zanimati, in hoče vedeti, kaj vse to lahko pomeni v filozofiji, se lahko s tem izčrpno seznani. Nekatera gesla so tako precej dolga. “Najbolj hvaležni uporabniki so predvsem študentje ali pa tisti, ki vstopajo v svet filozofije. Tisti so bili nad njim navadno zadovoljni,” je dodal. 

Če en prikaz, kaj se je v določenem obdobju dogajalo, ni resničen in ne vzdrži pred resnicoljubnostjo, ga je potrebno spremeniti
Stres je svoj prispevek z naslovom “Slovenska sprava” pričel s tem, da je spomnil na konstitutivno sejo prve demokratično izvoljene skupščine Republike Slovenije, ki je bila v začetku maja 1991 in na kateri je novoizvoljeni predsednik skupščine dr. France Bučar izrekel znamenite besede: “S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja”. Po prepričanju Stresa je bila to lepa želja, upanje, ki pa še ni uresničeno v celoti. “Tam potem poudarjam vsaj tri stvari, ki jih je potrebno za začetek kot pogoj za nadaljevanje nujno rešiti. Prvo, je da ne sprejmemo tega češ, zgodovina se ne sme spreminjati. Torej ta ideološka predstavitev.” To je po besedah Stresa nujno, če hočemo, da je zgodovina znanost. V znanosti se namreč vse spreminja. Znanost je vendarle pokopališče znanstvenih teorij. “Če en prikaz, kaj se je v določenem obdobju dogajalo, ni resničen in ne vzdrži pred resnicoljubnostjo, ga je potrebno spremeniti.” To zaklinjanje, da zgodovine ne bomo spreminjali in da mora vedno ostati tako, kot smo doslej prikazovali, po besedah Stresa ni primerno, pri čemer pa je potrebno zavedanje, da zgodovino pišejo zmagovalci. S tem je potrebno prenehati.

Cerkev ni stranka v postopku, lahko pa seveda vpliva na to, da bi sprava lažje stekla
Druga stvar je po besedah Stresa določitev strank v postopku narodne sprave. “To je zame najnujnejše in hkrati verjetno najtežje. Kdo naj se torej spravi s kom. Pri spravi sta vedno dva, ki se spravita, ali pa jih je več.” Stres pravi, da se je tukaj na splošno sprejelo stališče, da se morajo spraviti komunisti in Cerkev. “Ne, Cerkev ni stranka v postopku, je namreč veliko širša kot so ljudje, ki so med II. svetovno vojno stali drug proti drugemu z orožjem v roki, kajti med enimi in drugimi so bili člani Cerkve.” Iz tega razloga se je tako potrebno dogovoriti, kdo se mora spraviti s kom oziroma kateri del naroda naj se spravi z nekim drugim delom naroda. “Tisti, ki so bili pod vplivom ali vodstvom komunistične partije, ki je vodila tudi partizanstvo na eni strani, in na drugi strani tisti, ki so bili žrtve vsega tega medvojnega terorja in seveda tudi tisti, ki so tudi na tej strani delali stvari, ki jih ne bi smeli.” Kot pravi Stres, je stvar seveda zelo kompleksna, ampak potrebno se bo dogovoriti, da tukaj Cerkev ni stranka v postopku, lahko pa seveda vpliva na to, da bi sprava lažje stekla.

Kot tretji sklop izpostavlja nerazjasnjeno dvoumje, ki zadeva moralno oceno nasilja nasploh in še posebej proletarske oziroma komunistične revolucije. “Mi smo živeli v prepričanju in še danes je to v zraku, da je bila revolucija čisto v redu in da je to moralno nesporno ter da so tisti, ki so nasprotovali revolucionarnemu nasilju, sovražniki, ki niso imeli prav. Proletarska revolucija v imenu katere je nastopala OF in komunistična partija je izvajala tudi svoje zločine v imenu višjih ciljev, zgodovinskega pravila. Govorili so, da mora priti do proletarske revolucije, da se vzpostavi  novo človeštvo. To je komunistično-marksistična ideologija, ideološko pojmovanje zgodovine, da bo enkrat nujno prišlo do proletarske revolucije, da je to zakon zgodovine z železno nujnostjo, pravi Karl Marx.” Glede tistih, ki se s tem niso strinjali, so po besedah Stresa dejali, da je njihov upor neupravičen in neutemeljen, bil je dejansko že zločin. “To imate še danes,” je dodal.

“Vsi ti politkolesarji, ki se sprehajajo po Ljubljani in delajo veliko zgago, ki nam vsem škoduje in zaradi katere je kar precej bolnih in mrtvih, izhajajo iz istega stališča. Tisti, ki nasprotujejo komunizmu ali socializmu so krivi in nimajo enake pravice biti, delovati, vladati (imeti oblast), kakor jo imajo oni, ki so za to določeni v imenu zgodovine z veliko začetnico, nekega novega božanstva.” To je še vedno v zraku in to je temeljito neupravičeno, nasilje se namreč ne sme dogajati, je poudaril. Nobeno nasilje namreč nima moralne pravice. “Če že sežemo po njem, je to v zelo omejenih primerih. Torej, če smo sami žrtve drugega nasilja in če se drugače ne moremo drugače, kot da se obranimo pred nasiljem pod določenimi pogoji.” Stres poudarja, da nasilje, vojna ne predstavljata normalnega načina za reševanje naših konfliktov. Vsako nasilje, tudi vojna, je vedno zlo.

Foto: Nova24TV

Ne gremo proti spravi, ampak vedno dlje proč
Neznanci so ob cerkvi Vseh svetih na ljubljanskih Žarah ne dolgo tega oskrunili spomenik s farnimi spominskimi ploščami, na katerih so imena zamolčanih žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Skrunilec (ali več njih) je namreč z razpršilom plošče popisal z oznakami Osvobodilne fronte – napisi “OF” in peterokrakimi zvezdami. Stres poudarja, da je to eden izmed teh simptomov, ki ga opažamo že zadnja leta, da se pri nas stvari ne blažijo, ampak zaostrujejo. “Ne gremo proti spravi, ampak vedno dlje proč. Tudi politično izključevanje je nadaljevanje vojne. Izključitev pomeni, da želiš nekoga uničiti. To je pa stvar vojne. To nikakor ni tako nepomembno, da bi preprosto zamahnili z levo roko. Vso to gojenje sovraštva.” Kajti to se lahko po besedah Stresa zelo hitro sprevrže v zelo nepričakovano in kruto dejstvo, dejanskost.  Ker smo v času pred volitvami, opozarja, da moramo to razumeti tudi v tem kontekstu.

No, po drugi strani pa je garda Slovenske vojske v imenu predsednika slovenske vlade Janeza Janše ob vseh svetih položila številne spominske vence na različne grobove in spomenike, med drugim tudi k temu spomeniku na Žalah, kar je zelo razburilo levo opozicijo, ki se je pričakovano povsem ideološko partijsko odzvala, češ polaganje venca domobrancem je škandalozno. In spet začela ponavljati stare komunistične psovke o kolaboraciji. Hkrati pa je Javni zavod Ljubljanski grad preklical soglasje za nedeljsko izvedbo svete maše za pokojne domobrance v kapelici sv. Jurija na Ljubljanskem gradu. “To so isti simptomi, ki kažejo na zaostrovanje. Torej, stvari se ne razvijajo v smeri vedno večje pomiritve in sprejemanja drug drugega, ampak v smeri nekih novih zaostritev, ki jih prejšnja leta ni bilo.”

Stres je poudaril, da se polaganje vencev ni odvilo prvič. Venec je bil položen tudi v Kočevskem rogu, pa nihče ni nasprotoval. “Preprosto gre za predvolilni manever. Stvar pa vendarle ni tako zanemarljiva, saj gre za netenje sovraštva med ljudmi in poglabljanja starih razdorov. Namesto, da bi bilo teh vedno manj in da bi vedno bolj sprejemali drug drugega in tudi sprejemali različne poglede, ki jih imamo na medvojno dogajanje, je ravno obratno.” Izražanje nove nestrpnosti je po prepričanju Stresa zaskrbljujoče in vredno obsodbe.

Stres je za zbornik 30 let slovenske države napisal prispevek z naslovom “Naporna prizadevanja za svobodo vere”. Najprej je pisal o katoliški cerkvi,  ki se je znašla  v družbi sebi enakopravnih verskih skupnosti. Pri čemer je dejstvo, da je Slovenija, kljub vsemu, še vedno katoliška dežela. “Slovenci smo po svojem kulturnem in duhovnem poreklu katoličani že 1200 let in še več. Od pokristjanjevanja je katoliška miselnost oblikovala naše vrednote, način življenja, miselnost. Postopoma je prispevala k uveljavitvi slovenščine,  materinskega jezika kot enakovrednega jezika v Evropski skupnosti. Ne pravim, da so vsi Slovenci katoličani po svojem osebnem prepričanju, ampak da ima krščanstvo in pri nas v katoliški izvedbo mesto, ki je edinstveno.”

Element javnosti je bil v komunizmu poteptan
Položaj verskih skupnosti v Sloveniji je načelno določila nova demokratična slovenska ustava, ki je bila sprejeta 23. decembra 1991!? V povezavi s tem je izpostavil 7. člen Ustave RS, ki govori o ločitvi Cerkve od države. Nadaljevanje 7. člena se navadno pozablja, pravi Stres in dodaja, da verske skupnosti, ki so sicer ločene od države delujejo svobodno in so med seboj enakopravne. To pomeni, da imajo verske skupnosti (Katoliška cerkev), imajo pravico, da delujejo tako, kot čutijo, da morajo delovati, njihovi člani imajo pravico da živijo svobodno, in da svojo vero izpovedujejo v 4 dimenzijah verske svobode. “Verska svoboda ima 4 razsežnosti: Verska svoboda je v tem, da sam osebno lahko človek veruje v svojem osebnem življenju (privatnem) in skupaj z drugimi kot občestvo (tudi moja skupnost, kateri pripadam). Vera je namreč vedno nekaj kolektivnega. Tretjič, v mojem zasebnem življenju si življenje oblikujem kot vem in čutim, da je prav in da to javno pokažem.” Stres poudarja, da je bil  element javnosti v komunizmu poteptan. “Tam je bilo izrecno rečeno, da vera zasebna zadeva, v javnosti se ne sme pokazati. Ni bilo božiča, ni bilo maše na televiziji.”

Foto: Nova24TV

Pri ločitvi Cerkve od države gre za ločitev kompetenc
Pri ločitvi Cerkve od države gre za ločitev kompetenc, ne pa za to, da bi se versko življenje izključilo iz javnosti, je v pogovoru poudaril Stres. To je smisel izreka ločitve, ne pa izločitve, pravi. Država ima namreč nekatere pristojnosti, ki jih ne izvršuje cerkev. “Cerkev nima vojske, policije, ne izdaja uradnih listin, država pa ne posega v pravice, ki pripadajo cerkvi, da organizira versko življenje. Država ne more določati za koga se sme in ne sme maševati, kot to sedaj skuša ljubljanska občina.” Pravi, da je bil prijetno presenečen, da pravzaprav nihče ni nasprotoval, ko je ljubljanski nadškof ob 30-letnici ponovno blagoslovil lipo, ki je bila tedaj blagoslovljena. Pa ni bila, ker ni smelo biti javno. “Sedaj pa vendarle ni nihče na plano dal ločitev Cerkve od države. S tem, ko je to nadškof počel, ni kratil pristojnosti države. Načelo ločitve cerkve od države sploh ni pomembno, ni odločilno. Ključen je 41. člen Ustave RS, ki jamči svobodo vere in svobodo izražanja. To je temeljno določilo.”

Glede na to, da je Stres v zaključku prispevka z naslovom “Naporna prizadevanja za svobodo vere” opozarjal na ideološko obremenjenost, ki je še vedno prisotna v slovenski družbi in dejstvo, da slovenski katoliški cerkvi še danes pripada čast “notranjega idejnega sovražnika št. 1”, je v zaključku pogovora poudaril, da gleda na prihodnost z optimizmom. “Glavna nevarnost je ideologizacija naše družbe. Ideologija je vsega kriva- marksistična, ateistična ideologija, ki se je povzpela v vlogo na pol uradne državne ideologije. Ko bo tega konec, ko se bo država, oblast, zakonodaja  vedla po načelu Ustave RS, človekovih pravic in svobode, potem ni nobene ovire, za to, da ne bi tudi cerkev živela neko normalno življenje, kot ga živi v večini demokratičnih evropskih držav,” je prepričan.

Nina Žoher