fbpx

Upokojeni vrhovni sodnik Janez Vlaj: Pri Komisiji za etiko in integriteto vložena pobuda Nove24TV o oceni ravnanja sodnika Masleše

Branko Masleša (Foto: STA)

Le vsestransko avtonomen sodnik, opremljen z atributi (strokovno znanje, izgrajen vrednotni sistem, pogum, kot jamstvo za njegovo samodejavnost), ki ga razbremenjujejo strahu pred odločanjem in ki ne bo zaradi lastne negotovosti iskal rešitve ali pokritja zanjo od “drugod”, od “zunaj”, je garant za uresničitev želenega stanja sodstva,” je v pogovoru z Borisom Cipotom za portal Prava komentiral verodostojnost sodstva upokojeni vrhovni sodnik Janez Vlaj. Podrobnega postopka proti Masleši ni želel komentirati, saj je bila pri Komisiji za etiko in integriteto pri Sodnem svetu domnevno vložena prijava Nove24TV.

Glede na to, da je želel nadaljevati pravniško tradicijo v družini, saj je bil njegov oče sodnik na soboškem sodišču, je Janez Vlaj leta 1971 svoje šolanje nadaljeval na Pravni fakulteti v Ljubljani, čeprav bi se lahko odločil tudi za študij na AGRFT-ju, saj je bil tudi na tem področju aktiven in nadarjen. Kljub svoji nameri, da postane odvetnik, to nikoli ni bil. Po opravljenem pripravništvu v Ljubljani in pravosodnem izpitu se je vrnil v Mursko Soboto, kjer je bil izvoljen za sodnika na tedanjem Temeljnem sodišču v Murski Soboti. Nekaj let kasneje se je preselil v Ljubljano in nadaljeval z delom kot strokovni sodelavec na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. Po približno sedmih letih je bil izvoljen za višjega sodnika na Višjem sodišču v Ljubljani, po naslednjih trinajstih letih pa nato za vrhovnega sodnika na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, kjer je dočakal pokoj.

Boris Cipot se v upanju na Vlajev komentar dotakne afere Masleševa diploma in takratnega pravnega reda v SFRJ, kar se omenjene zadeve tiče, vendar zaradi poklicne etike Vlaj na to ne odgovori, saj je član Komisije za etiko in integriteto pri Sodnem svetu RS, ki bo odločala o ravnanju Branka Masleše. Ker se zaradi afere postavlja pod vprašaj integriteta in verodostojnost celotnega sodstva, to pomeni, da bodo za vzpostavljanje zaupanja med ljudmi in sodstvom potrebne temeljite spremembe ali celo ponovna postavitev osnovnih temeljev. Tožbe in razsodbe sodišča v korist pritožnikov s strani Evropskega sodišča za človekove pravice dokazujejo trhle temelje sodstva, s čimer se Vlaj strinja, ob tem pa pove, da je uspešno delo sodstva v večini odvisno prav od zaupanja ljudi, da pa to stopnjo zaupanja sodnik doseže, mora biti vsestransko avtonomen, nujno pa mora biti “opremljen z atributi, kot so strokovno znanje, izgrajen vrednotni sistem, pogum, ki ga razbremenjujejo strahu pred odločanjem in ki ne bo zaradi lastne negotovosti iskal rešitve ali pokritja zanjo od “drugod”, od “zunaj”, saj po njegovem le to garantira za uresničitev želenega stanja sodstva.

Upokojeni vrhovni sodnik Janez Vlaj je prejel zlato medaljo za življenjsko delo na področju pravosodja. (Foto: STA)

Vlaj je prepričan tudi, da javnega ugleda sodstva ni mogoče ustvariti z ukrepi sodne uprave zato “bi bilo potrebno pozornost posvetiti področju vzgoje in izobraževanja v najširšem pomenu – ne le strokovnem, temveč tudi etičnem in državljanskem in izostriti merila za vstop v sodniško službo in slednjo narediti zanimivo tudi za vrhunske pravne strokovnjake.”

Janez Vlaj je v preteklosti že imel težave z Brankom Maslešo, ki ga je takrat hotel izriniti iz njegovega položaja, ker je njunemu nekdanjemu sošolcu in veleposlaniku Republike Slovenije v Grčiji in na Cipru Vladimirju Kolmaniču želel pomagati in ga poučiti o izrednem pravnem sredstvu, ki ga ima na voljo v postopku po zakonu. Šlo se je za njegov spor z zunanjim ministrstvom, delovno sodišče pa je razsodilo v prid Mladike. Po vsem trudu Masleše, da Vlaju škodi, se je zgodilo, da je Dnevnik takrat objavil Vlajevo fotografijo, pod njo pa zapisal trditev nekdanjega pravosodnega ministra Aleša Zalarja: “Ravnanje sodnika Vlaja je slaba usluga celotnemu sodstvu”. Kljub vsemu pa je Komisija za etiko in integriteto pri Sodnem svetu Vlaja prepoznala kot nekoga, ki ravna v skladu z načeli Kodeksa sodniške etike in ne obratno.

Vlajevo sodniško poslanstvo se je po upokojitvi končalo, svoje nadaljnje življenje pa je posvetil igri in gledališču v Šentjakobskem gledališču, kjer so prejšnjo in sedanjo sezono obeleževali 100-letnico njegovega obstoja, na področju EU najstarejšega ljubiteljskega repertoarnega gledališča. 9. 6. 2021 pa so natanko po 100 letih na Šentjakobskem odru ponovno uprizorili prvo uprizorjeno predstavo Augusta Strindberga “Pelikan” v okrilju ZRC SAZU pod vodstvom dr. Ota Lutarja. Poleg igre je Vlaj po sodniškem poslanstvu ostal dejaven tudi v glasbi, saj je že od nekdaj član aktivne skupine Anbot, kjer igra violino, pred kratkim pa je nastopala v Murski Soboti.

Tanja Brkić