General Jugoslovanske ljudske armade (JLA) Ivan Hočevar je s tem, ko je izdal ukaz o razorožitvi Teritorialne Obrambe Socialistične Republike Slovenije (TO SRS) z dejanji potrdil, da je pripravljen za obrambo pridobitev in vrednot revolucije (kar je bila ohranitev teritorialne celovitosti in družbenopolitične ureditve, v kateri je imela Zveza komunistov (ZK) vodilno vlogo) prodati, zamolčati in izdati svojega očeta in mater. Takšno dejanje je težko razumeti drugače kot vojno napoved slovenskemu narodu, ki si je prizadeval za slovensko osamosvojitev in to prizadevanje nedvoumno potrdil na plebiscitu. Ideja o samostojni Sloveniji je bila namreč neposredna grožnja ohranitvi teritorialne celovitosti Jugoslavije.
Na prvih večstrankarskih volitvah v Socialistični Republiki Sloveniji je zmagala Demokratična opozicija Slovenije, Demos. Ponižanje komunistov je bilo še toliko hujše, saj so med vsemi Demosovimi silami največ glasov pobrali Slovenski krščanski demokrati. Zvezi Komunistov je tako ostala zgolj še želja po ohranitvi teritorialne celovitosti SFRJ, in general JLA Ivan Hočevar je bil za to pripravljen storiti vse, kar je bilo v njegovi moči.
Predsedstvo SRS je bilo edini organ, ki je v tem času že deloval, saj je predaja poslov bila opravljena 10. maja 1990. Kučan je zamenjal Janeza Stanovnika. O nameri za samorazorožitev TO SRS je bil že 15. maja obveščen tudi zadnji predsednik Zveze Komunistov Slovenije in takrat predsednik predsedstva SRS Milan Kučan.
Kučanova veleizdaja za 200 milijonov dolarjev
A Kučanu, ki mu “samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija”, je bila razorožitev TO SRS po vsem sodeč po godu. Kučan je namreč junija 1990 v Informaciji o ukrepih in aktivnostih Predsedstva Republike Slovenije v zvezi s premeščanjem orožja teritorialne obrambe zapisal: “Predsedstvo Republike Slovenije je bilo o izvajanju posebnih ukrepov za varovanje orožja teritorialne obrambe obveščeno 15. maja popoldan.” Navkljub temu, da je Kučan vedel za razoroževanje TO SRS, je do izdaje ukaza o prepovedi predaje orožja TO SRS v roke JLA minilo več dni, kar je JLA omogočilo zaseg večine orožja v lasti TO SRS. Po kasnejših ocenah je Slovenija v samo treh dneh izgubila orožje v vrednosti 200 milijonov dolarjev.
Izguba obrambne sposobnosti pa je v tako delikatnem času in položaju, v katerega je bila pripeljana Slovenija, povzročila neizmerno škodo in pomenila veleizdajo. Ravno Kučan je bil tisti, ki je s svojega novega položaja poskrbel, da je izdajalski Hočevarjev ukaz bil izvršen. Hočevarju je bil namreč Kučan kot predsednik predsedstva neposredno nadrejeni in bi lahko razorožitev kadarkoli ustavil, oziroma celo ne dovolil, da bi do nje prišlo. Za razorožitev je vedel, a je v javnosti ustvarjal vtis, kot da o tem ne ve nič in jo s to svojo pasivnostjo omogočal.
Ne le v javnosti, tudi novoizvoljenemu sekretarju za Ljudsko obrambo Janezu Janši je na vprašanje, če ve za kakšen ukaz za razorožitev TO SRS, lažno zatrjeval, da ta ne obstaja. MSNZ pa je na srečo že delovala v svojih zgodnjih zametkih in poskrbela, da je v enem večjih podvigov, ki je močno zaznamoval njen bodoči značaj, njen akcijski vodja Tone Krkovič novopečenemu sekretarju za ljudsko obrambo Janši v noči priskrbel izvod izdajalskega Hočevarjevega Ukaza št. 652/1-90 o “Hranjenju oborožitve in streliva TO”, kar bomo podrobneje predstavili v prihodnjih nadaljevanjih.
Oman in Pučnik ostro nad Kučana
Kučanovo ravnanje, zaradi katerega je bila realizirana razorožitev TO SRS, sta član predsedstva Ivan Oman in predsednik koalicije Demos dr. Jože Pučnik označila za veleizdajo. Hočevar je Kučana o poteku razorožitve obvestil 17. maja 1990. Že 15. maja 1990 pa je Hočevar Kučanu razkril, da se razorožitev TO SRS izvaja na zahtevo Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo po vseh občinah in pokrajinah v Sloveniji.
Hočevar naj bi Kučanu razkril še, da komandant TO SRS, torej Hočevar, ni pooblaščen, da o tem obvesti predsedstvo republike. Taka trditev je nekoliko bosa, kajti pri TO SRS je veljal princip tako imenovanega večstarešinstva. To pomeni, da je bila TO SRS podrejena tako predsedstvu Slovenije in hkrati še Glavnemu štabu oboroženih sil v Beogradu. Posledično to pomeni, da je Hočevar ukaz o razorožitvi izdal brez soglasja predsedstva Slovenije, zaradi česar je tak ukaz celo v sistemu, kakršen je bil režim SFRJ, lahko samo nezakonit.
Napisano pod mentorstvom BgGen SV Toneta Krkoviča
Ivan Šokić