V odklonilnem ločenem mnenju je ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič zapisal, da je glasoval proti začasnemu zadržanju vladnega odloka glede javnih shodov, ker obrazložitev večine v nosilnih razlogih, ki so bistveni za utemeljitev takega izreka, ni logično sklenjena. Pojasnil je, da pri začasnem zadržanju še ne gre za odločanje o vprašanju, katera od nasprotujočih si temeljnih pravic prevlada. O tem sodišče presoja šele v meritorni, torej končni vsebinski odločitvi. Poleg tega pa gre pri protestnih javnih shodih za realno verjetnost izbruhov kršitev zoper epidemiološke ukrepe Vlade in NIJZ – zato je primerjava javnih protestov z združevanjem iz verskih razlogov povsem neprimerna. “Eno od ključnih vsebinskih sporočil tovrstnih shodov je bilo usmerjeno konkretno prav proti ukrepom oblasti in epidemiološke stroke za zajezitev pandemije, kar so številni udeleženci želeli pokazati tudi z omenjenimi konkretnimi dejanji; zavestnimi kršitvami predpisanih podrobnih pravil NIJZ iz naslova protesta,” je med drugim opozoril Jaklič.
Pred dnevi je Ustavno sodišče RS začasno zadržalo izvajanje vladnega odloka o začasni omejitvi gibanja in prepovedi zbiranja ljudi, torej prepoved javnih shodov. Shodi so sicer do 18. aprila ostali prepovedani, Ustavno sodišče RS pa je vladi naložilo, naj pripravi novo ureditev v sedmih dneh, pri tem pa mora upoštevati pomen shodov za delovanje demokratične države – pravica do zborovanja je namreč temeljna človekova pravica. Ustavni sodniki so v obrazložitvi navedli različne epidemiološke ukrepe, s katerimi bi se lahko preprečilo škodljive posledice za zdravje ljudi – češ da bi med epidemijo širjenje okužbe lahko preprečili tudi kako drugače, kot s prepovedjo javnih shodov. To je v teoriji do neke mere res, vemo pa, kako se uporaba mask in razkuževanje rok ter ohranjanje distance spoštuje v praksi – sploh ko gre za skupino ljudi, ki že a priori protestira proti aktualni vladi in epidemiološkim ukrepom, ki jih ta sprejme. “Vlada je pri vseh odlokih zasledovala varovanje zdravja ljudi. Glede na odločitev Ustavnega sodišča pa bo, tako kot vedno doslej, popravila odloke, tako da bodo v skladu z usmeritvami sodišča,” je po odločitvi Ustavnega sodišča RS v oddaji 24ur zvečer povedal obrambni minister Matej Tonin.
Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič je v tem tednu za Radio Ognjišče spregovoril o svojih ločenih mnenjih pri protikoronskih odločitvah. Jaklič je komentiral tudi omenjeno odločitev ustavnega sodišča, s katero je bila zadržana omejitev shodov. Pojasnil je, da ločena mnenja sledijo šele čez nekaj dni, kar pa ni dobra praksa. “Pravilno bi bilo seveda, da pridejo vse plati zadeve v javnost naenkrat, da lahko ta hkrati sodi o moči argumentov iz vseh strani,” je kritično poudaril. Jakliča sicer tudi ni prepričala odločitev večine US, ki se je odločila za zadržanje omejitev potovanj v države na rdečem seznamu. Po besedah Jakliča, gre za načelno vprašanje o tem, ali je mogoče urediti, da izhod za krajše obdobje ni mogoč, ker se varuje življenja sodržavljanov in sodržavljank. Pojasnil je, da je bilo to v jedru tehtanja, ker pri vprašanju začasnega zadržanja ustavno sodišče vselej tehta škodljive posledice na eni strani in na drugi. Poudaril je, da tukaj zanj ni vprašanja, če nekaj dni nisi mogel uživati svoje nepremičnine ipd, ali pa izguba življenja in zdravja. “Tako, da tu ustavnopravno sploh ni bilo dileme. Ampak večina na ustavnem sodišču je vseeno ravnala drugače,” ga niso prepričali argumenti večine. Ob objavi svojega odklonilnega ločenega mnenja glede odločitve US o zadržanju prepovedi shodov je poudaril, da je vredno prebrati vsa ločena mnenja.
“Združevanje, ki v pandemiji krši epidemiološka pravila, ne uživa polnega ustavnega varstva” – moje odklonilno ločeno mnenje k odločitvi US o zadržanju prepovedi shodov. https://t.co/s7FrgA32q5 Vredno prebrati vsa ločena mnenja: https://t.co/ictNmYGTG0
— Klemen Jaklič (@kjaklic) April 21, 2021
Združevanje, ki v pandemiji krši epidemiološke ukrepe, ne uživa polnega ustavnega varstva
V odklonilnem ločenem mnenju je sodnik ddr. Jaklič zapisal, da je proti začasnemu zadržanju glasoval, ker obrazložitev večine v nosilnih razlogih, ki so bistveni za utemeljitev takega izreka, ni logično sklenjena. Prvič, pri začasnem zadržanju še ne gre za odločanje o vprašanju, katera od nasprotujočih si temeljnih pravic prevlada. O tem sodišče presoja šele v meritorni, torej končni vsebinski odločitvi. Pri vprašanju, ali bo neko ureditev začasno zadržalo, pa po ustaljeni doktrini Ustavno sodišče odloča o nekem drugem vprašanju: katere od morebitnih škodljivih posledic na obeh straneh – na eni strani življenje in zdravje večjega števila ljudi, na drugi pa začasna omejitev shodov na ne več kot 10 udeležencev – bi bile bolj škodljive in bolj nepopravljive, če bi se do take ali drugačne končne meritorne odločitve zgodile. Če bi torej v skladu z ustaljeno doktrino o zadržanju tehtali zgolj možne škodljive posledice obeh alternativ, bi bila odločitev o vprašanju (ne)zadržanja povsem preprosta. Morebitna posledica izgube življenja in zdravja večjega števila ljudi je hujša in bolj nepopravljiva od morebitne začasne nezmožnosti udeležbe več kot 10 udeležencev na javnih shodih v času vrhunca visoko nalezljive bolezni, ki je do sedaj terjala že okoli 4 tisoč življenj. Če bi šlo res zgolj za vprašanje odločanja o začasnem (ne)zadržanju, bi večina skladno z doktrino morala ostati pri takšnem omejenem tehtanju in ne prebijati ustaljenega prava.
Na shodih so se redno kršila splošna pravila NIJZ, ki veljajo za čas vrhunca pandemije
Kot drugič je navedel, da doktrina začasnega zadržanja sama logično ne vodi do izreka večine zato večinska obrazložitev v resnici delno že predstavlja trk obeh pravic glede na konkretne okoliščine. Večini se v obrazložitvi tako npr. izrecno celo zapiše, da je v skladu z judikaturo ESČP (a seveda o vsebinskem, končnem vprašanju) “potrebno vedno presoditi, ali je bil poseg v pravico [do združevanja] nujen v okoliščinah konkretnega primera“. Četudi o tem pri začasnem zadržanju sodišče praviloma ne presoja, je večina očitno menila, da morda preko vključitve elementa vsebinske presoje za nazaj lažje utemelji tudi kar izrek o predhodnem vprašanju začasnega zadržanja. A po tej poti njena argumentacija zaide v še resnejše težave. Če bi namreč šteli, da je potrebno upoštevati okoliščine konkretnega primera, bi morali najprej ugotoviti, da so se na shodih, za katere se zavzemata pobudnika, redno kršila splošna pravila NIJZ, ki veljalo za čas vrhunca pandemije.
Pri protestnih javnih shodih gre za realno verjetnost izbruhov kršitev zoper epidemiološke ukrepe Vlade in NIJZ
Tretjič: Večina javne proteste primerja z združevanjem iz verskih razlogov. Spomni, da je vlada kljub splošni prepovedi zbiranj že določila podrobnejše pogoje za kolektivno uresničevanje verske svobode tudi na odprtih površinah. Iz takšne primerjave sklene, da torej ni mogoče razumno trditi, da ne bi bilo mogoče tovrstne ureditve kot v primeru kolektivnega uresničevanja verske svobode sprejeti tudi za shode. Toda primerjava je očitno zgrešena. Pri protestnih javnih shodih, še posebej tistih, ki izražajo nasprotovanje ukrepom Vlade za omejitev pandemije, gre iz že opisanih razlogov za realno verjetnost izbruhov kršitev zoper epidemiološke ukrepe Vlade RS in NIJZ. Od tod tudi nujnost prisotnosti okrepljenih enot policije, pri čemer ob večjem številu udeležencev preprečitve tudi množičnejših kršitev epidemioloških ukrepov ni mogoče zagotoviti. Slednje smo lahko opazovali na lastnih dosedanjih izkušnjah ter spremljali še hujše istovrstne izbruhe kršitev po tujih državah.
Iz istega razloga je tudi primerjava obeh različnih vrst združevanja očitno napačna in – hočeš nočeš – logično ne vodi k sklepu o nujno enakem obravnavanju (dveh v bistvenem očitno različnih oblik združevanj), ki ga večina za svoj zaključek potrebuje. Ne le, če tehtamo abstraktno torej, ampak tudi, če se vse bolj poglabljamo v konkretne okoliščine same presoje, v prid začasnega zadržanja v tej zadevi na tehtnici ostaja vse manj in manj. To je zato, ker Ustava RS toliko manj varuje oblike svobode, kolikor bolj te v sebi nosijo potencial za kršenje sicer učinkovitih epidemioloških ukrepov sredi okoliščin pandemije. Ob dejstvu omejenih zdravstvenih kapacitet se cena takih kršitev namreč na drugi strani meri v izgubi nespornih in hierarhično najvišjih oblik svobode – življenja in zdravja soljudi, tudi tistih, ki niso ničesar kršili, pa so zaradi dodatnega pritiska na zdravstveni sistem iz naslova kršiteljev deležni manj kvalitetne obravnave zoper obolelost in s tem posledično prikrajšani za svoje življenje in zdravje.
Sara Bertoncelj