V oddaji Kdo vam laže? je voditelj Boris Tomašič tokrat gostil uglednega pravnega strokovnjaka Boštjana M. Zupančiča, ki je bil med drugim sodnik tudi na slovenskem ustavnem sodišču in na Evropskem sodišču za človekove pravice. V oddaji je na podlagi nekaterih primerov iz judikature ECHR pojasnil, da “sovražni govor” kot pravni termin ne obstaja, in opozoril na resnost tako nedavnega grozečega Kučanovega govora na Ilovi Gori kot tudi Šarčevega poziva podjetjem v državni lasti, da prenehajo oglaševati v medijih, ki naj bi širili “sovražno vsebino”. V oddaji je spregovoril tudi o novoimenovani ustavni sodnici in svoji nekdanji učenki dr. Katji Šugman Stubbs.
Boštjan M. Zupančič je že na Twitterju zapisal, da “sovražni govor” kot pravni termin ne obstaja. V oddaji je nadalje pojasnil, da je to t. i. “hate speech”, ki ga kot floskulo navajajo levičarji, in “vsi v isti sapi govorijo o človekovih pravicah, ampak po judikaturi evropskega sodišča je vztrajno od primera Handyside veljala doktrina, da je treba govoru – sovražnemu ali ne – dati najbolj odprta vrata. In ta ideja o psu čuvaju izhaja iz tega, pes čuvaj je tisti, ki napada etablirano oblast in brani demokracijo pred oblastjo, saj demokracija druge obrambe pred oblastjo ne rabi. V Strasbourgu je tako vedno tožena država kot nosilec oblasti. Sovražni govor je lahko bolj sovražni ali manj sovražni, je pa tudi v kazenskem zakoniku. 297. člen KZ govori o nestrpnosti, o govoru itd. Ampak ta ni kazniv, tudi po popolnoma korektnih navodilih vrhovnega javnega tožilstva, če ne ogroža javnega reda in miru”, je pojasnil Zupančič. “Če vi nekaj izjavite, kar ne ogroža javnega reda in miru, potem vas lahko tista oseba, na primer Svetlana Slapšak ali pa kdo drug, toži zaradi žalitev in obrekovanja, ampak je to zasebna tožba. Država pri tem ne posega vmes, če se ne zgodi kaj več kot pa le neko besedičenje,” je Zupančič razložil, kje je meja med kaznivim in dovoljenim govorom.
Voditelj oddaje Boris Tomašič je za gledalce poenostavil njegova pojasnila in razložil, da je sovražni govor, ki se ga preganja na podlagi KZ, le pozivanje k nasilju z nekimi konkretnimi posledicami. Zupančič je dodatno pojasnil, “da to izhaja še iz ameriškega primera Brandenburg vs. Ohio, kjer je šlo za poskus razburkanja množice, stopil je na zabojnik in pričel sindikat pozivati k nasilju. Ne zaradi samih pozivov k nasilju, pač pa zaradi verjetnosti nastanka nasilja je nastopila meja takšnega govora. To v bistvu ni sovražnost, pač pa je pri tem bistveno konkretno ogrožanje javnega reda in miru. To sodno prakso oziroma judikaturo ameriškega vrhovnega sodišča je tudi evropsko sodišče prevzelo, približno leta 2000. Ta preskok od svobode govora – sovražnega ali nesovražnega – je točno na meji, ki jo je zelo korektno opredelilo vrhovno tožilstvo Republike Slovenije.”
Ustava ne omejuje svobode govora
Če gremo k svobodi govora kot eni temeljnih ustavnih pravic, ki zagotavlja delovanje demokracije: 39. člen ustave zagotavlja, da je “zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiskanja in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema, širi vesti in mnenja. To je v ustavi zapisano brez omejitev, ni napisano na primer, da so kakršnekoli omejitve, ampak je praktično brez omejitev,” je še uvodoma pojasnil voditelj Tomašič. Boštjan M. Zupančič je pojasnil, da ima ustava v tistih členih, kjer noče biti dobesedna, popolna oziroma zadostna, tako imenovano zakonsko rezervo; če bi ustava na primer nameravala tako ali drugače zamejiti svobodo govora, tiska ipd., potem bi pisalo spodaj “meje svobode govora v Republiki Sloveniji določa zakon”. Te fraze oziroma stavka v ustavi ni, kar pomeni, da se tisto, kar je tam napisano pravno, imenuje primarna norma. Vsak zakon, tudi zakon o medijih, je lahko protiustaven. Precej je zato pomembno, kdo sedi na ustavnem sodišču. Če je tam na primer ddr. Klemen Jaklič, ki to razume in je objavil knjigo za Univerzo Oxford, je ena stvar, če pa tam sedi neka novoimenovana sodnica Šugman Stubbsova, pa je to popolnoma drugače. Nihče ne more trditi, da na ustavnem sodišču ideološke usmeritve niso pomembne, tam sem jih poslušal pet let. Voditelj oddaje Tomašič je glede kandidatke za ustavno sodnico Šugman Stubbsove spomnil, da je bila ta Zupančičeva študentka, Zupančič pa je od nje pričakoval, da bo prava kandidatka. Kmalu potem je Zupančič izrazil razočaranje, kar je pojasnil sledeče: “Ne bi želel razlagati, zakaj sem takrat rekel, da bi bila prava, pač pa le, če ne bi bilo boljše kandidatke. Potem sem si dvakrat ogledal njeno predstavitev in sem bil v družbi nekega psihoanalitika, ki je to prav tako gledal in je bil ravno tako zgrožen kot jaz. Na Twitterju sem lepo povzel situacijo – gospa je tudi pri Patrii izražala svoje mnenje –, da bi gospa brez pomisleka podpisala marakeško deklaracijo. Iz njenega samohvalisavega govorjenja in iz njenega ‘pedigreja’ izhaja, ona je namreč 20 let delala z Ljubom Bavconom, kar pove svoje.”
Šarec kot predsednik vlade si ne more privoščiti zasebnih izjav
“Če se vrnemo na famozno izjavo premierja Marjana Šarca, ki jo je objavil po tem, ko se je vlekel ‘kot državljan’, na spletni strani vlade. Neposredno je pozval podjetja v državni lasti, da prekinejo oglaševanje v medijih, ki širijo sovražnost, predvsem rasizem in homofobijo. Je to nekaj, kar je po sklicevanju predsednika vlade njegova pravica, da izrazi svoje mnenje, ali je to že poseg v prekoračitev ustavnih določil?” je vprašal Tomašič. Zupančič je razložil: “Šarec je pozabil, da je pomemben in da tisto, kar reče, ni nek vroč zrak, kot bi rekli Američani, da to nekaj pomeni. Povsem možno je, da so mu to podtaknili v podpis, revež pa ni vedel, kako bi se temu izognil in je rekel, da je bila njegova zasebna izjava. To je drugi spodrsljaj, ker predsednik vlade pač ne more imeti zasebnih izjav. Če nastopi v javnosti, nastopi kot načelnik izvršne veje oblasti. Ta poziv k blokiranju medijev, ki se je zdaj realiziral, je nasledil tiste fatve, ki jih je izrekel Kučan. Jaz sem prek Twitterja na to prvi opozoril, ker poznam, kako to deluje. Poznam tudi Bavcona in vse, ki so servisirali prejšnjo oblast.”
Kučan izredno agresiven pri pritiskih na sodno vejo oblasti
“V prispevku, ki ste ga pokazali, je bil Kučan zelo agresiven. (vse o omenjenem prispevku preberite TUKAJ) Bilo je povsem jasno navodilo, da se v sodni veji oblasti, ki je sicer ni eksplicitno omenil, prične delati nekaj, kar se po zakonu ne sme delati. Postopek proti Strehovcu je bil od samega začetka šepav. Da je javni tožilec vložil obtožnico proti Strehovcu, ki nikakor ne ustreza 297. členu KZ. Kučan pa poziva k nasprotnemu, tj. k nezakonitemu pregonu, ki ni mogoč. Gospod, ki je že malo ostarel, tega očitno ne ve. Ker vsaka zadeva, tudi Strehovčeva, če se konča v Strasbourgu, bo še en škandal oziroma žebelj v krsto pravnosti slovenske države. To ni možno. Kar so mogoče podtaknili ‘ubogemu’ Šarcu, pa je seveda nek drug pritisk, na katerega so reagirali novinarji. Pravno je to, kar je Šarec nevedno morda podpisal, primer, ki ga je treba pripeljati v Strasbourg. Vložiti je treba vse pravne instrumente, upam, da bo že ustavno sodišče razumelo, kakšna je judikatura v Strasbourgu. Pri izbrisanih, pri varčevalcih Ljubljanske banke je dolgo časa trajalo, preden se je to zgodilo,” je morebiten postopek pred sodiščem v Strasbourgu ilustriral Zupančič. Boris Tomašič je premierju Šarcu postavil vprašanje, katere medije konkretno je mislil z izjavo, “tisti mediji, ki širijo sovražni govor”. Glede na dogajanje, od Kučana naprej do nekih akcij, ki potekajo v režimskih medijih, je sicer jasno, na katere medije je mislil. Ni želel odgovoriti, pač pa je odgovoril, “vsi tisti, ki širijo sovražni govor”. Če bi odgovoril “Nova24TV“, bi namreč imeli osnovo za tožbo.
To, da je Kučan to rekel, je 46-krat bolj pomembno, kot to, kar je napisal Šarec, je še enkrat na resnost Kučanovega govora opozoril Boštjan M. Zupančič in dejal, da gre za hujskanje sodne veje oblasti k protiustavnosti in k protizakonitosti. Kar se tiče financ, Boštjan M. Zupančič meni sledeče: “Država ima pravico oglaševati tam, kjer želi in to ni problem. V ZDA bo na primer Trump ukinil subvencije tem abortivnim klinikam. Država ima pravico svoj denar vzeti, ampak na demokratičen način. Tega ne sme narediti vlada sama, pač pa mora skozi parlament. Gre za zavore in ravnovesja med različnimi vejami oblasti in ko se to zgodi, je legitimno in legalno, če se to zgodi, če tako odloči državni zbor. Ni pa stvar v tem, da se financira ali ne financira v medijih, ki delujejo iz državnega denarja. Gre za to, da je predsednik vlade k temu javno pozval. Če bi oni to de facto pričeli delati, je to nekaj, kar bi se lahko zgodilo v katerikoli urejeni državi, čeprav je jasno, da tega tudi ni mogoče iztožiti na primer v Strasbourgu, če pa je on javno rekel, da je nekdo kriv, preden je bil pravnomočno obsojen, bi pa taka zadeva takoj padla v Strasbourgu. Če je na primer rekel, ne smete oglaševati pri teh inkriminiranih medijih, je to absolutno nesprejemljivo s stališča evropskega sodišča.”
Stališča opozicije so s strani režima sistematično označevana kot nedopustna
Boris Tomašič je ponazoril prijeme režima pri omejevanju svobode govora: “Priča smo opletanju z izrazi, kot so sovražni govor, ksenofobija, fašizem, rasizem ipd. Vsi mediji, ki smo opozicijski, ki opozarjamo na problematiko splava, migracij, LGBT in tako naprej, drugače, kar naše nasprotno stališče je sistematično označevano od Kučana do režimskih medijev kot nekaj nedopustnega. Zavito v nek celofan sovražnega govora, ne da bi rekli, lahko različno gledava na eno stran.” Italija, Avstrija, Madžarska, Hrvaška so po besedah Boštjana M. Zupančiča režimi v dobrem smislu te besede, ki so nastrojeni drugače kot mi. Pojasnil je: “Kar se zdaj gredo, pri tem točno vedo, da se morajo braniti na vse pretege, ker se jutri lahko stvari obrnejo. Pri volitvah so se stvari skorajda že obrnile. Razni Kučani, Bavconi ipd. so, ko je prihajalo do osamosvojitve, bili silno prestrašeni in si niso upali pogledati iz luknjice, danes pa nastopajo agresivno. Kučanov govor je kot govor nekega predsednika centralnega komiteja, takrat si tega absolutno ne bi upal narediti. Takrat so bili tako zviti, da so že govorili o ‘človekovih pravicah’, ker so vedeli, da je to edini izhod, ki ga imajo. Bavcon, ki je pošiljal ljudi iz škofovih zavodov, se je takoj pričel ukvarjati s človekovimi pravicami. Ob spremembi režima bi imeli namreč glave na tnalu, česar se je Bavcon dobro zavedal, če se slikovito izrazim. Potem so prišli iz svojih luknjic in so postali agresivni, ker se ne bojijo več. Bojijo pa se, da bi se ta plošča obrnila, na žalost pa naš sodni sistem obvladujejo učenke Bavcona.”
J. Ž.