V ponedeljek, 15. maja, smo praznovali dan Slovenske vojske. Nič čudnega, če tega niste vedeli, saj aktualna politika na vojsko tako ali tako ne da veliko. Lahko bi rekli, da se je želi na vse pretege celo znebiti. Takšen odnos do oboroženih sil imajo predvsem Socialdemokrati (SD), nasledniki komunistične partije iz nekdanjega režima, kateremu smo se morali na začetku 90. let Slovenci upreti z orožjem in na krvav način izbojevati svojo neodvisnost. Slovenska vojska pa se v zadnjem času sooča z vse večjimi očitki, da gre pravzaprav še vedno za JLA-jevsko vojsko. To nikakor ne velja za vse pristne domoljube v njej, saj jih je kar nekaj, ki s svojo visoko moralo in cenjenimi dejanji branijo našo domovino doma in v mirovnih operacijah po svetu. Takšnim lahko Slovenci samo iskreno čestitamo. Hkrati pa jim moramo zaželeti vztrajnosti in poguma, da bodo za vse nas svojo institucijo skušali ohranjati, če je že ne morejo modernizirati in razvijati glede na zahteve, ki jih narekujejo sodobne grožnje iz mednarodnega okolja.
Opozicija je v zadnjih letih večkrat glasno opozarjala, da si leve vlade, kot je aktualna vlada Mira Cerarja, profesionalne, usposobljene in dobro oborožene vojske seveda ne želijo. Za predsednika vlade, predvsem pa za stranko SD, ki vodi obrambni resor kot svoj fevd že leta, je dovolj že zdavnaj preživeta ideja, da po potrebi lahko kadarkoli ustanovijo kakšno revolucionarno žandarmerijo. Paravojsko, ki lahko pomeni številne žrtve, tako med pripadniki kot nedolžnim civilnim prebivalstvom, zgolj z velikanskim tveganjem za kakršen koli uspeh proti morebitnemu nasprotniku.
Ravno zato ji tudi glede na zadane naloge še zdaleč ne zagotavljamo ustreznih finančnih in gmotnih virov. Najprej seveda majhen letni proračun, potem pa med letom dodajanje par milijončkov evrov za plačilo nekaterih že zdavnaj zapadlih članarin Združenim narodom, kar je v domeni ministrstva za zunanje zadeve, tako bolj za manjšo blamažo pred našimi zavezniki v EU in Natu.
Slovensko vojsko se načrtno slabi še od časa razorožitve TO
Pozivi, da se Slovenska vojska ukine, pravzaprav segajo še v čase slovenske osamosvojitve, ko je prišlo do razorožitve teritorialne obrambe, večinoma s pomočjo Milana Kučana in njegovega vojaškega svetovalca Iztoka Podbregarja. Težava je v tem, da se je v letih po osamosvojitvi v vojsko nateplo tudi ogromno nekdanjih oficirjev JLA, ki zasedajo vse ključne, brigadirske in generalske položaje, pa čeprav so prestopili mnogo prepozno, mnogi med njimi sploh nikoli.
Če lahko govorimo o JLA-jevski piramidi, potem najdemo na njenem vrhu namestnika direktorja za obrambno politiko na ministrstvu za obrambo, brigadirja Branimirja Furlana, ki je še v drugi polovici devetdesetih let kot poveljnik brigade v Vojašnici Edvarda Peperka postavil spomenik, sicer nikoli obsojenemu, a brez dvoma revolucionarju krvavih rok Francu Rozmanu Stanetu.
Kdo upravlja z Andrejem Ostermanom?
Iz bruseljskega vojaškega predstavništva pri Natu upravlja s Slovensko vojsko v resnici brigadir David Humar, ki ima pod nadzorom načelnika Andreja Ostermana. Vojaško šolstvo vodita oficirja JLA Vilibald Polšak in Samo Zanoškar, poveljnik letalskega polka je nekdanji oficir Bogdan Brecelj, medtem ko 72. brigado vodi oficir Franc Koračin. Ministrica za obrambo Andreja Katič pa je za poveljnika sil Slovenske vojske na združeni operativni ravni postavila Lipičevega pomočnika, brigadirja Milka Petka, prav tako nekdanjega oficirja JLA.
Takšnega vodstva Slovenske vojske si žrtve in ranjeni iz leta 1991, pripadniki Manevrske strukture Narodne zaščite, pripadniki nove Teritorialne obrambe RS in vsi, ki jim vrednote slovenske osamosvojitve nekaj pomenijo, ne zaslužijo.
T. F.