Nedavni val nezakonitih prehodov v špansko enklavo Ceuto je znova postavil pod vprašaj zmožnost Evropske unije, da brani svoje zunanje meje. Tisoči migrantov so v kratkem času preplavili mejo, kar je lokalnemu prebivalstvu prineslo kaos, pritisk na infrastrukturo in občutek izgube nadzora. O dogodku in širših posledicah smo govorili z dvema političnima analitikoma – Žigo Turkom in Boštjanom M. Turkom. Njuni poudarki se v marsičem dopolnjujejo, a tudi razlikujejo v oceni vzrokov, rešitev in dolgoročnih tveganj.
Boštjan M. Turk dogodek vidi kot ponovitev strategije iz leta 2021: “Maroko je znova uporabil migrante kot orodje hibridnega pritiska na Španijo in Evropsko unijo, natanko tako kot leta 2021. To ni humanitarna nesreča, temveč zavestna, sistematična strategija, ki izkorišča šibkost evropskih meja in pomanjkanje politične volje.” Evropska suverenost je po njegovem mnenju neposredno postavljena pod vprašaj: če se zunanja meja sesuje v nekaj urah, gre le še za iluzijo.
Vzroke išče v dolgotrajnem kulturnem in političnem popuščanju, ki se je začelo z revolucijo 1968 in se nadaljuje v sodobnih mehkih migracijskih politikah. Odgovornost pripisuje predvsem Bruslju. Spominja na obdobje de Gaulla in Kohla, ko so bile meje “svete”, in ugotavlja, da so danes načela suverenosti, ki so nekoč bila samoumevna, pogosto označena za skrajna. Dediščino krščanske demokracije in obrambe nacionalnih držav po njegovem prevzemajo suverenistične sile, medtem ko so se tradicionalne ljudske stranke oddaljile od svojih temeljev. Ceuta je zanj simbolična: nekoč prva kolonija širjenja zahodne kulture, danes prizorišče pritiska z juga.
Žiga Turk poudarja, da je “Evropa suverena toliko, kolikor ima volje, sredstev in moči, da to suverenost dejansko brani – ne toliko, kolikor si to zapiše na papir. Države na južni meji, od Turčije do Maroka, v zameno za ugodnosti ovirajo migrante in za Evropo opravljajo “umazano delo”, ki ga sama zaradi sočutnosti in pravičnosti noče.” Občasno te države opozorijo na svojo vlogo. Suverenost torej ni deklaracija, temveč praksa.
Žiga Turk nezadovoljstvo s Španijo po Evropi povezuje predvsem s Sánchezovo legalizacijo stotisočev migrantov, ki so tako postali državljani EU in se prosto gibljejo po celini. Takšne enostranske poteze po njegovem mnenju ogrožajo Schengen in širše oblike prostega pretoka ljudi. Tudi Boštjan M. Turk krizo neposredno povezuje z mehko migracijsko politiko španske vlade in sodišči, ki so omejevala hitra vračanja. Sporočilo potencialnim migrantom je jasno: “pridite, ker se vas ne bo odločno zavrnilo. To je vabilo, ne odvračanje.” Pri tem sodelujejo tudi nevladne organizacije, financirane z evropskim denarjem. Trditve o morebitni izključitvi Španije iz Schengena ocenjuje kot legitimne, saj Schengen temelji na zanesljivem varovanju zunanjih meja. Država, ki tega ne zmore, ogroža celotno območje.
Oba analitika opažata, da gre večinoma za mlade moške
Boštjan M. Turk to vidi kot znak, da ne gre le za ekonomsko preživetje, temveč za proces demografskega in kulturnega preoblikovanja. Varnostna tveganja – pritisk na infrastrukturo, rast kriminala, oblikovanje vzporednih družb in izguba socialne kohezije – so po njegovem očitna. Če bi se valovi razširili, bi se nadaljeval proces, ki ga povezuje z dobo Angele Merkel: deevropeizacija in islamizacija Zahodne Evrope, medtem ko bi Vzhodna Evropa ostala bliže svojim koreninam.
“To kaže, da ne gre za begunce, ampak najboljšem primeru za ekonomske migrante in v najslabšem za osvajalce. Posnetki s Ceute spominjajo na prizore iz distopičnih romanov kot je Raspailov Camp of the Saints. Razlika je, da se tam to dogaja na Azurni obali. Ker se Evropa demografsko prazni, ni izključeno, da se bodo prizori začeli ponavljati na evropski celini,” ocenjuje Žiga Turk.
Čas za oklevanje je potekel, potrebna je restriktivna politika
Zunanje meje niso administrativne črte, temveč pogoj za suverenost in civilizacijo, meni Boštjan M. Turk. Zagovarja neprepustne fizične ovire, vključitev vojske in takojšnje kolektivne deportacije na meji. Odvračilni učinek je ključen. “Vsakomur, ki prestopi mejo zunaj uradnih prehodov in brez ustreznih dokumentov, mora biti vstop trajno zavrnjen brez možnosti dolgotrajnih pritožbenih postopkov, ki zgolj izigravajo pravni sistem. Evropa mora svetu poslati jasno in trdo sporočilo, da je nezakonit vstop nesprejemljiv in da bo vsak poskus kršenja suverenosti sankcioniran s takojšnjim izzivom. Le z vrnitvijo k močnim nacionalnim državam in brezkompromisnemu varovanju lastnih meja si lahko Evropa zagotovi preživetje in ohrani svojo zgodovinsko identiteto,” pojasnjuje. Kot zgled navaja politiko Madžarske in Italije pod Giorgio Meloni.
Žiga Turk poudarja, da je potrebna restriktivna skupna evropska politika do sprejemanja prišlekov in podeljevanja državljanstva, dokler obstaja prost pretok ljudi. Dotok je treba ustaviti takoj. Deportacije so realne predvsem za kriminalce; splošno pozivanje k množičnim deportacijam ocenjuje kot cenen populizem.
Politične posledice za levico in zaupanje v dogovore
Boštjan M. Turk pričakuje, da bodo levičarske vlade, ki so leta poudarjale solidarnost in človekove pravice, medtem ko lokalno prebivalstvo doživlja kaos, odplaknjene. Kriza po njegovem mnenju razgalja tudi kapitulacijo tradicionalne desne sredine. Volilno telo se obrača k silam, ki zagovarjajo nadzor meja in ohranjanje nacionalne identitete. Žiga Turk ugotavlja, da med evropskimi staroselci obstaja širok konsenz o omejitvi migracij. “Danska levica kaže sorodnim strankam, kako se opredeliti do teh vprašanj,” pojasnjuje.
Glede dogovorov z Marokom in drugimi tranzitnimi državami Boštjan M. Turk meni, da jim ni mogoče zaupati, saj migracije uporabljajo kot geopolitično orožje in sredstvo izsiljevanja. Edina zanesljiva pot je trda meja. Navaja konkretne številke evropske pomoči Maroku in drugim državam, ki po njegovem vzpostavljajo sistem “plačevanja odkupnin”. Žiga Turk zagovarja oboje: trdo evropsko mejo in sodelovanje s sosednjimi državami: “če bo evropska meja nepropustna, bodo tudi naslednje linije prisiljene zapreti svoje južne meje.”
Schengen, prost pretok in vloga Slovenije
Oba se strinjata, da dogodek zaostri debato o Schengenu. Boštjan M. Turk meni, da je razprava o izključitvi držav, ki ne varujejo zunanjih meja, legitimna in nujna.
“Če posamezne države članice na obrobju Unije zaradi ideološke pasivnosti ali nesposobnosti dopuščajo, da se njihove zunanje meje sesujejo v nekaj urah, s tem neposredno ogrožajo celoten evropski prostor. Iz suverenistične perspektive je debata o izključitvi takšnih držav iz schengenskega sistema povsem legitimna in nujna. Država, ki ne zmore ali noče izpolnjevati svoje primarne dolžnosti varovanja zunanje meje EU, nima več pravice uživati ugodnosti prostega pretoka oseb in blaga. Schengen ne sme biti samopostrežna trgovina, kjer si neodgovorne vlade izbirajo zgolj pravice, dolžnosti pa prelagajo na ramena sosednjih držav.” Schengen ne sme biti samopostrežna trgovina pravic.
Žiga Turk gre še dlje: “Pod vprašajem ni samo Schengen ampak prost pretok ljudi na splošno. Ta je bil mišljen za staroselce – da se lahko npr. Španec zaposli v Italiji – ne glede na to, ali na meji pokaže potni list ali ne. Ni bil pa zamišljen, da lahko to naredi nekdo iz Afrike, ki ga je nek Sanchez s kosom papirja naredil za Španca. Ko pade prost pretok ljudi, se bo pojavilo vprašanje prostega pretoka blaga, kapitala … in konca EU. Kar bi bila velikanska škoda. Zato teh vprašanj ni za jemati na lahko.”
T.B.