Z akcijo 40 dni za življenje posamezniki z molitvijo na miren način izražajo svoje mnenje in se zavzemajo za svoje vrednote. 167 profesoric, socialnih delavk in drugih posameznikov pa sedaj Državni zbor in celo policijo poziva, naj to prepove, ker je protiustavno in krši človekove pravice. ”Imejte malo spoštovanja do njih,” poziva celo njihova študentka, ki ni udeleženka v akciji, a ima za seboj ganljivo zgodbo.
V Ljubljani pred porodnišnico trenutno poteka akcija 40 dni za življenje, v kateri verniki in nasprotniki splava vsak dan miroljubno in v tišini molijo za življenje in prenehanje splavov. Kot so nam organizatorji povedali že ob začetku akcije, vsak udeleženec pred začetkom akcije podpiše “izjavo miru, s katero se zaveže k izkazovanju blagosti in sočutja do vseh mimoidočih, k miroljubnemu bdenju v molitvi, brez vsakršnega obsojanja, političnega ali drugega opredeljevanja in ob upoštevanju navodil oblasti.”
Za nekatere molitev pred porodnišnico pomeni kršenje človekovih pravic
Namen akcije torej ni zmerjanje, obtoževanje ali nasilno preprečevanje splavov. Gre za miroljubno, tiho, religiozno izražanje mnenja in vrednot udeležencev, ki verjamejo, da je človeško življenje nedotakljivo in da si vsi otroci zaslužijo življenje. V Državni zbor, na ginekološko kliniko in celo na policijo pa je prispelo protestno pismo s 163 individualnimi podpisi socialnih delavk, profesoric in drugih “zaskrbljenih” posameznikov, večinoma pa posameznic.
Gre za seznam aktivistov “izrojene levice”: ateistov in kristjanofobov, nasprotnikov slovenstva in zagovornikov privilegijev tujcev v naši deželi. Med njimi tudi homoseksualec in profesor na Filozofski fakulteti Roman Kuhar, pisateljica mladinske literature in lezbijka Suzana Tratnik ter njena skoraj še mladoletna ljubica. Ob koncu pa še nekaj društev in zavodov, med katerimi je večina rednih prejemnikov državnih sredstev.
Vsi podpisani trdijo, da molilci v sklopu 40 dni za življenje grobo kršijo pravico ljudi do izbire in 55. člen Ustave RS, ki pravi: ”Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnost za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločijo za rojstva svojih otrok.”
Vsakdo ima pravico do svobode izražanja in svobodnega širjenja mnenja
A kot pravijo udeleženci shodov in molitev, nikogar od mimoidočih ne ogovarjajo in niso tam zato, da bi se kdorkoli počutil napadenega ali obsojanega, pač pa na miren način želijo ozaveščati o dostojanstvu vsakega človeka od spočetja.
Zakaj? Ker v to trdno verjamejo. S tem izvajajo svoje človekove pravice, ki so prav tako zapisane v Ustavi RS. In sicer v 39. členu, ki govori o tem, da Ustava vsakomur zagotavlja svobodo izražanja, misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. ”Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja,” je še zapisano v tem členu. V 41. členu Ustave pa je zapisano, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno.
Protest profesoric zmotil študentko, ki ni verna, a ima za seboj drugačno zgodbo …
Protestno pismo profesoric in drugih podpisnikov, med katerimi se najde tudi bivši minister Dušan Keber, pa je močno zmotilo eno od študentk Fakultete za socialno delo, ki je na socialnega delavca Franca Donka naslovila ganljivo pismo. Gre za študentko, ki ni verna, in, kot je zapisala, je na nedavnem referendumu glasovala ”za”. A protestno pismo jo je kljub temu močno prizadelo, čeprav sama ni udeleženka akcije.
Študentka, ki se v pismu predstavlja kot P., je v zadnjem letniku gimnazije zanosila s fantom, s katerim nista bila v precej resni zvezi. ”S fantom sva bila bolj ‘prijatelja za seks’, nisem mu zaupala in verjela sem, kar so nam govorile profesorice. Da kot ženska pač sama odločam o svojem telesu,” izpoveduje študentka.
Splavila sem. Ko je meni neznana mešanica analgetikov in pomirjeval popustila, so se začele počasi pojavljati more, ki ne prenehajo,” piše v pismu.
Profesorice prosi za kanček spoštovanja do ljudi, ki tam molijo
V pismu močno kritizira vse svoje profesorice, podpisane pod pismo, in pravi, da jih ne razume. ”Vse njihovo govorjenje o brezmejnih pravicah žensk, o sodobnem prevzemanju ženskih vlog, o pravici do odločanja o svojem telesu mi gre na bruhanje! Zato ker njihove prazne besede nimajo več stika z resničnim življenjem.”
”Ko sem zadnjič skušala kar se da neopazno iti mimo skupinice na Šlajmerjevi, sem po dolgem času začutila delček znanega občutka miru. In ko je potreba po miru prevelika, moram nazaj tja … Zato svoje profesorice prosim za kanček spoštovanja do teh ljudi, ki tam mirno molijo. Jaz ne znam. Pustite jih pri miru, naj vsaj oni to počnejo zame in meni podobne!” je jasna študentka.
M. G.