Predstavljajte si naše prednike, ki bi vstali od mrtvih in videli, da ima Ljubljana dosmrtnega župana, ki Ljubljane ne vidi kot slovenske prestolnice, ampak kot mesto vseh, po ljubljanskih ulicah pa bi, kot v petek, videli priseljence divjati, gospodariti, provocirati policijo, kričati, da je to “njihovo mesto”. Zdelo bi se jim, da Ljubljana ni več naša, slovenska. Medtem ko je našim generacijam postopno raznarodovanje Ljubljane bilo položeno v zibelko in ga morda sploh ne doživljamo kot tragedijo, pa je skozi naočnike prednikov to poraz, izdaja, slovo. V tem duhu je treba brati tudi Rekviem za Ljubljano slovenskega pesnika, Denisa Poniža.
Denis Poniž, slovenski pesnik, ni bil edini, ki je bil šokiran, prestrašen, razočaran, žalosten, ko je gledal dogajanje na ljubljanskih ulicah v petek. A je bil eden redkih, ki se je odločil svoje občutke artikulirano spraviti na papir, kar je rezultiralo v njegovem Rekviemu za Ljubljano.
V svojem slovesu od Ljubljane Poniž piše, da se je rodil, odraščal, dolgo živel v Ljubljani, a da Ljubljana, kakršno je poznal, še zlasti v študentskih letih, ne obstaja več. Ljubljano iz tistih časov slikovito opisuje kot “mesto, v katerem je včasih srečeval znance in prijatelje, mestne posebneže, Jančarjeve bistroumne Honze, umetnike vseh kalibrov in provenienc, znanstvenike, profesorje”, za razliko od danes, ko so ga “začeli obvladovati polpismeni prišleki od blizu in daleč, ki pa jim je skupno le to, da ne znajo uporabljati dvojine, njihov “biznis” pa je bil (in je še) bolj ali manj kriminalne narave”.
Burek in čevapčiči kultura
Ko “nove gospodarje” Ljubljane, nekoč slovenskega mesta, opisuje dalje, pravi, da jih je mogoče “srečevati po vseh mogočih “kafičih”, katerih lastniki so povezani s prej omenjenim županom (Zoranom Jankovičem, op. p.) in njegovo kliko, po mestu se prevažajo z dragimi nemškimi avti in glasno navijajo balkanske “pevaljke”, ki občasno tudi koncertirajo v županovem mega projektu, imenovanem Stožice, kjer se zbere vsa tista publika, za katero so bila zgrajena naselja v Šiški, Stožicah, Novih Fužinah ali v Štepanjskem naselju.
Sovražno do priseljencev? Zakaj? Mar kaj od tega ni res? Mar Slovenci hodijo v omenjena naselja skandirati, da so “njihova”? Je mar sovražno, če domačin prišleka okrca, ker zavzema vse več njegovega prostora? O Ljubljani piše z žalostjo, kot o mestu, ki je nekoč imelo “srednjeevropski šarm”, danes pa je “balkanska greznica, prepolna čevapčič – kulinarike in kulture”.
Ljubljana se utaplja v mentaliteti “čobanov”
Kar ga najbolj šokira oziroma jezi, pa je to, da balkanizacijo Ljubljane in to, da v mestu vse manj lahko greš na sprehod po temi, ker se po njej gibljejo “novi Ljubljančani”, posredno ali celo neposredno podpirajo slovenski kulturniki, umetniki in intelektualci, ki se vsake toliko podpisujejo pod neke peticije proti vladi, Janezu Janši, SDS, Novi24TV.
Poniž piše, da je Ljubljana kot slovensko mesto preživela celo komunistično Jugoslavijo, danes pa je vse manj in manj slovenska, vse bolj in bolj odsev neke nove priseljenske (ne)kulture. Ali z njegovimi, otožnimi besedami, za konec, ko piše o tem, kdo so ti deloma integrirani, nikoli asimilirani potomci priseljencev, ki so zdaj “glavni” v Ljubljani tudi na področjih “kulture”, “zanikovalci avtentične srednjeevropske kulturne dediščine, na kateri se je oblikoval in tudi v najtežjih časih dveh svetovnih vojn, državljanskega bratomornega boja, komunistične revolucije in drugih nesreč gigantskih razsežnosti, obstal slovenski narod“.
Ta slovenski narod, ki je “bil naivno prepričan, še posebej v prvih letih po osamosvojitvi, da bo bela Ljubljana, mesto Plečnikovih in Vurnikovih mojstrovin, ostala njegova prestolnica, pa se je vse preobrazilo v še eno od ne tako maloštevilnih zgodovinskih zmot…“
Aleš Ernecl