Okrožno sodišče v Ljubljani je odločilo, da bo moral nekdanji obveščevalec in orodje globoke države Anton Peinkiher zaradi lažnivih izjav, s katerimi se je grobo spravil nad osamosvojitelja Antona Krkoviča, plačati odškodnino v vrednosti 7.250 evrov in poravnati pravdne stroške v vrednosti 5.755,98 evra. Peinkiher bo moral prav tako na svoje stroške odrediti objavo preklica izjav in opravičila v časopisu Dnevnik, časopisu Delo in na spletnem portalu nacionalne televizije MMC RTV SLO.
Neresnične izjave so bile objavljene v prispevkih “Čigav bordel?” z dne 8. aprila 2016 v časopisu Dnevnik, “Tudi v vojni ni vse dovoljeno” z dne 31. marca 2016 v časopisu Delo, “Prejeli smo: Janša in Krkovič” z dne 23. septembra 2014 v časopisu Delo in na spletnem portalu MMC RTV SLO ter “Nobena resna država ne prepušča varnosti prostovoljcem in skrajnežem” z dne 30. aprila 2016 v časopisu Delo.
Peinkiher, ki ga mnogi označujejo kot osebo, ki je ves čas služila partiji in se na vse možne načine angažirala kot nekdanji strokovnjak JLA za področje specialnega delovanja KOS, je neresnično navajal, da naj bi Krkovič v osamosvojitveni vojni za Slovenijo zaradi panike in nesposobnosti počel tudi kazniva dejanja z nedolžnimi mrtvimi in druge “neumnosti” s hudimi posledicami, kot je nepotrebna sestrelitev helikopterja nad Ljubljano. Krkovič naj bi po besedah Peinkiherja skupaj z Janezom Janšo preko Kočevske Reke organiziral grosistično prodajo slovenskega orožja in streliva Hrvatom za slovensko obrambo. Lažno je tudi navajal, kako naj bi Krkovič skupaj z Janšo zlorabljal vojsko in državo v primeru afer Mariborsko orožje in Depala vas in da naj bi Krkovič vedno, ko je bilo potrebno kaj narediti za varnost države, zatajil.
Lažno ga je obtoževal, da naj bi prvega pol dneva napada na Slovenijo prespal
Ob tem je Krkoviča obtožil, da naj bi 27. junija 1991, ko so tanki JLA drveli z Vrhnike proti Ljubljani, v celoti prespal prvega pol dneva napada na Slovenijo, ker naj bi se kot poveljnik enote nahajal v diskoteki Babilon v takšnem stanju, da so ga ob alarmu peljali spat. Krkovič naj ne bi bil sposoben poveljevanja in častniške drže, ampak samo ustvarjanja zmede, neumnosti in dejanj s hudimi posledicam. Daleč od tega, da je to vse, kar je Peinkiher lažno izrekel na račun osamosvojitelja. Izjavil je, da naj bi po vojni Kočevska Reka, kjer se je nahajal sedež Krkovičeve enote, postala centralno skladišče za zbiranje orožja za prodajo na Hrvaško in v Bosno in Hercegovino, Krkoviča pa je obtožil, da naj bi imel za častniški čin v Slovenski vojski neustrezno izobrazbo.
Tako resne obtožbe s strani Peinkiherja so naravnost nezaslišane glede na to, da je splošno znano, da je Krkovič dal pobudo za organizacijo Slovenske vojske, ki je pod imenom Manevrska struktura narodne zaščite nadomestila samorazoroženo TO. Postal je organizator in prvi načelnik te nove obrambne moči slovenskega naroda v času, ko se je odločala njegova usoda. Očitno je, da se Peinkiher ne zmore sprijazniti, da je bil Krkovič vedno ob pravem času na pravem mestu. Sicer pa je njegova vloga razvidna tudi v dokumentarnem filmu “Vojna za Slovenijo: Operacija 2-1-13-62”, ki ga je posnela RTV Slovenija leta 1992.
Ponižujoče ga je degradiral v “samoimenovanega generala s poklicno srednjo šolo”
Med ukvarjanjem z izobrazbo Krkoviča je Peinkiher tožnika ponižujoče degradiral v “samoimenovanega generala s poklicno srednjo šolo”, ki bi lahko glede na izobrazbo delal kvečjemu v kakšni tovarni v Kočevju kot kovinar, pri tem pa je zavestno zamolčal dejansko izobrazbo. Iz dokazil Krkoviča sta razvidna njegova izobrazba in čin. Pri tem pa je potrebno omeniti, da zasluge za zmago v vojni za Slovenijo in za nastanek samostojne slovenske države cenijo tudi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kar izhaja iz zahvale FDV z dne 28. maja 2008 za njegovo sodelovanje v pedagoškem procesu na katedri za obramboslovje. Krkovič je namreč upokojen brigadir Slovenske vojske, brigadir pa je po Natovi klasifikaciji z oznako OF6 generalski čin, kar pa je trenutno še najvišji častniški čin v Slovenski vojski. Krkovič je za čas svojega delovanja v Slovenski vojski prejel številna odlikovanja, in sicer: srebrni častni znak svobode RS, red generala Maistra 2. stopnje z meči, red generala Maistra 1. stopnje, spominski znak Obranili domovino 1991, spominski znak Poveljnik specialne brigade MORIS 1991 in spominski znak Republiška koordinacija 1991.
Okrožna sodnica glede navedb Peinkiherja: “Ni z ničemer dokazal svojih trditev”
Izjave Peinkiherja, da naj bi se Krkovič okoriščal na račun države in tretjih oseb ter da mu kazniva dejanja niso tuja, da naj bi bil nastopač brez primerne izobrazbe, celo kriminalec, ki je ves čas vinjen, in nasploh negativec ter skrajnež, predstavljajo primere nizkotnih žalitev, zaničevanja in diskreditacije Krkoviča. Glede izjav Peinkiherja je okrožna sodnica Metka Turk v obrazložitvi tožbe, ki še ni pravnomočna, večkrat zapisala, da Peinkiher “ni z ničemer dokazal svojih trditev” in da so se njegove trditve izkazale za neresnične. Njegovih navedb pa niso potrdile niti priče, ki jih je sam predlagal, niti dokumenti, ki jih je predložil. Povedano na drugačen način: okrožno sodišče je vse Peinkiherjeve navedbe označilo za neresnične oziroma lažnive!
Peinkiher se je glede trditve, da je Krkovič skupaj z Janšo zbiral orožje v Kočevski Reki za prodajo Hrvaški in BiH ter da je z Janšo zlorabljal vojsko in državo (aferi Mariborsko orožje in Depala vas), skliceval na knjigi Mateja Šurca in Blaža Zgage “V imenu države” in “Prevarana Slovenija” ter na knjigo Braneta Praznika “Trgovci s smrtjo”. Sodnica Turkova je zapisala, da Peinkiher sam odgovarja za zapisano v člankih, “sicer pa iz predloženih fotokopij nekaterih strani teh del oziroma knjig /…/ ni zaslediti nobene nedvoumne ugotovitve”, da bi Krkovič in njegova enota preprodajala orožje na Hrvaško in v BiH, “zato zapisi v navedenih knjigah o tem tožencu gotovo niso mogli nuditi podlage za trditev o tožnikovi vpletenosti v grosistično preprodajo orožja na Hrvaško in v BiH”.
Sodišče je v sodbi zaključilo, da “obravnavane trditve toženca oziroma njegova mnenja oziroma vrednostne sodbe o tožniku kažejo na žaljiv namen in so imele glede na vse zgoraj razloženo po prepričanju sodišča le namen poniževanja oziroma sramotenja tožnika”. Očitno je, da je sodnica ugotovila, da Peinkiherjeve trditve ne temeljijo na dejstvih. Naravnost žalostno je, da v naši državi obstajajo takšni, kot je Peinkiher, ki niso sposobni izražati prav nikakršnega spoštovanja do osamosvojiteljev, kot je to sicer v navadi v normalnih državah. Ni pa to toliko presenetljivo glede na to, da je Peinkiher v letih 1993 in 1994 s tajnim imenom Taksist rovaril proti Janši in drugim celo prikrito grozil, da je ogrožena njihova eksistenca v primeru, če ne bodo zrušili Janše.
Hana Murn