Eden izmed glavnih vzrokov za velik izbris slovenskih družb v zadnjih dvajsetih letih tiči tudi v nasilnem oziroma administrativnem izbrisu podjetij. Država je zaradi prevelike finančne nediscipline in insolventnosti podjetij namreč leta 1999 sprejela Zakon o finančnem poslovanju podjetij, na podlagi katerega je iz sodnega registra praktično čez noč izbrisala več kot 17 tisoč zadolženih podjetij. Ta je veljal celo za nazaj, kar je v nasprotju s slovensko ustavo. Razlog večine izbrisov je bila blokada poslovnih računov, nihče pa ni ugotavljal razlogov za ta pojav. Slovenija se je čez noč vrnila nazaj v socializem. Danes državo na Evropskem sodišču za človekove pravice zaradi nasilnega izbrisa toži že več kot deset podjetnikov. Odločitve iz Strasbourga zaradi zamud sicer še ni, a če bo pozitivna, oškodovanci napovedujejo tožbe v višini dobre milijarde evrov. Odškodnino bomo, jasno, plačali vsi davkoplačevalci. Na to temo smo se v torkovi tretji epizodi nove oddaje Drugorazredni pogovarjali z zaslužnim profesorjem na mariborski univerzi in častnim konzulom Republike Hrvaške v Sloveniji, Šimetom Ivanjkom.
Razloge, ki so vodili v zadolženost gospodarskih družb, je pogosto moč najti v nemoči malih podjetnikov, da izterjajo terjatve do večjih poslovnih sistemov, kot so na primer SCT, Vegrad, Merkur, Primorje in drugi. Da so dolžniki, so nekateri ustanovitelji podjetij spoznali šele ob obisku rubežnikov. Zaradi finančnih težav je država zadolžene družbe preprosto izbrisala, upniki pa so se nato z rubeži obrnili neposredno na ustanovitelje, družbenike ali družinske člane izbrisanih družb. Po izbrisu družb je bilo njihovim ustanoviteljem tudi onemogočeno uveljavljanje terjatev do svojih dolžnikov.
Začel se je torej pravi pogrom nad ljudmi, šlo je za ideološki spopad državnih podjetij z zasebno lastnino. Danes tako proti lastnikom več kot 19 tisoč podjetij vodijo pravne postopke, ljudem pa rubijo premoženje. Poznavalci ocenjujejo, da je v Sloveniji več kot 50 tisoč oškodovanih. Pred letom 1999 pa je veljalo, da družba za dolgove odgovarja le s premoženjem družbe, razen če upniki dokažejo zlorabe z namenom okoriščanja. A Zakon o finančnem poslovanju podjetij je stanje čez noč postavil na glavo.
Avtorji protiustavnega zakona, ki ga ne poznajo nikjer v Evropi: Aleš Zalar, Nina Plavšak in Mitja Gaspari
Najprej je politika za pripravo osnutka zakona prosila profesorja Šimeta Ivanjka, a je zadevo nato prevzela Nina Plavšak. Tista pravnica, ki je dolga leta svetovala domačim kapitalskim omrežjem in pomagala kopati slovensko bančno luknjo. Njen zakon je vseboval zloglasni 27. člen, s katerim je ogoljufala poslance, da so ga sprejeli v državnem zboru, saj je z njim spretno prikrila pravne in finančne posledice zakona. Pa jih mora imeti vsak zakon. Plavšakova ni napisala, kaj se bo zgodilo, ko bo podjetje izbrisano.
Glavni protagonist in predlagatelj tega zakona je bil sicer Aleš Zalar, tedanji predsednik Slovenskega sodniškega društva, sprejetje v parlamentu pa je na vsak način izsilil tedanji finančni minister Mitja Gaspari. Glasna opozorila iz opozicije, da gre za napad na podjetništvo, so naletela na gluha ušesa. Najbolj je nasprotoval Andrej Vizjak iz Slovenske demokratske stranke, a država je imela svoj interes. Uničiti mala podjetja, ki so postala preveč konkurenčna močnim državnim podjetjem, ki jih ima politika pod nadzorom. Uničili so tudi tri podjetja, v katerih so imeli svoj delež naši sogovorniki v oddaji Drugorazredni. Čeprav ima vsak svojo zgodbo, so si v svoji naravi zelo podobne. Pravice na slovenskih sodiščih zanje še danes ni, iskati so jo primorani na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.
Bizarne zgodbe naših sogovornikov: Odgovarjali z osebnim premoženjem, čeprav že zdavnaj niso bili več delničarji
Zasebni podjetniki so postali dolžniki predvsem zato, ker njihovim podjetjem državna podjetja niso plačevala računov. Številne družine so ostale na cesti, ker jim je država vzela vse, številni so gladovno stavkali. Janeza Šušteriča, denimo, država terja za 600 tisoč evrov, ker je bil zgolj delničar v eni izmed družb, v katero je prišel kot insolventni upravitelj. Podjetje je zapustil tri leta pred sprejetjem zloglasnega zakona, a ker je izum Aleša Zalarja veljal tudi za nazaj, se je na sodiščih znašel tudi Šušterič. Danes je član civilne iniciative, ki se bori za pravice oškodovancev v aferi nasilno izbrisanih podjetij, še zdaleč pa ni edini.
Tudi Milan Cizl je namreč žrtev podobne državne prevare. Bil je med lastniki podjetja, ki je bilo tudi v lasti tujcev, država jim ga je, čeprav je bilo uspešno, zaprla zaradi popolnoma banalne stvari. Zaradi lastniškega spora namreč niso mogli pravočasno vložiti nove družbene pogodbe in ustreznega sklepa skupščine, to pa ni bilo možno zaradi sodnih zaostankov. In ker sodnega epiloga banalne tožbe, ki bi razrešila vprašanje delničarja, ki je izstopil, ni bilo, je register v isti zgradbi, samo nadstropje višje od sodišča, podjetje izbrisal iz registra. Podjetje, ki je uspešno poslovalo 14 let in zaposlovalo več deset oseb, je moralo v likvidacijski postopek.
Pred 18 leti so se v civilno iniciativo začeli združevati somišljeniki okrog Dušana Švare, ki ima na ustavnem sodišču svoj primer, a o njem zaradi odprtega postopka ne želi govoriti. “Številni naši člani so vmes že umrli, saj so se dogajale res neverjetne stvari,” pravi Švara, razočaran, ker nekateri njegovi sotrpini nikoli ne bodo dočakali sodnega epiloga. Pa čeprav na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP).
Režimski mediji molčijo: Dokaz, da problem sega zelo visoko na strani povzročiteljev
Praksa zadnjih 15 let dokazuje, da se o tej zadevi v slovenskih medijih molči. Tragično je, da o tem nič ne vedo niti pravniki, ki v zgodbo niso bili neposredno vpleteni. Naši sogovorniki so prepričani, da že sama medijska blokada dovolj pove o tem, kako visoko sega problem na strani povzročiteljev. Civilna iniciativa nasilno izbrisanih podjetij je sicer v zadnjih 20 letih spisala na desetine pritožb in jih naslovila na slovenska sodišča. Toda venomer so naleteli na gluha ušesa, ali pa so sodišča negativne odločitve tolmačila po svoje, kar mimo ustavne zakonodaje. Zakaj? Naši sogovorniki so prepričani, da preprosto zato, ker sodišča morajo delovati v korist države, mali državljan pa je nepomemben, drugorazreden.
Naši sogovorniki vidijo težavo tudi v tem, da v ozadju zgodbe stoji odvetniški lobi. Vsi po vrsti zahtevajo avans, nihče pa ne jamči, da bo branjenje uspešno. Imajo interes, da bi postopki čim dlje trajali. Prav tako spretno izkoriščajo majhnost naše države, saj nihče ne želi v tožbo proti državi, ker bi jih v nasprotnem primeru slednja odklopila od korita. In zato lahko država dobesedno pometa s pravicami državljanov. Ne čudi, da se zato oškodovanci odločajo za tuje odvetnike, kot je znani Italijan iz odvetniške družbe Saccucci. Ta je na ESČP dosegla zmago že v tožbi izbrisanih.
Zavlačevanje ESČP oz. zloglasna slovenska pisarna v Strasbourgu, kamor sežejo Klemenčičeve lovke
Lekić, d. o. o., in Ivan Vodeb sta bila prva, ki sta v aferi nasilno izbrisanih podjetij vložila tožbo proti državi. A to še zdaleč nista edina, ki sta se odločila pravico poiskati v Strasbourgu. Vsi tožbeni zahtevki skupaj sicer presegajo milijardo in pol evrov. Tudi na evropskem sodišču pa se z odločitvami odlaša predolgo, saj so v Strasbourgu prve napovedovali že za lani. Kje se zatakne? Zagotovo se lahko vprašamo, kako k temu pripomore dejstvo, da so v pisarni tudi tri stalne sodelavke iz Slovenije, zadolžene za prevode. In da je ena med njimi svakinja pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča. Gre torej na nek način za podaljšano roko slovenske vlade. Zlobni jeziki pa pravijo, da je slovenska pisarna v Strasbourgu dobila jasno navodilo, naj zahtevki obležijo na dnu predala, karseda dolgo.
Novi zakon dvakrat razveljavilo ustavno sodišče, tudi zaradi negativnega mnenja Mira Cerarja
In še to. Državni zbor je sicer naknadno z veliko politično večino sprejel dva zakona, ki sta poskusila rešiti problem, a je ustavno sodišče oba razveljavilo. Nazadnje leta 2012. Zasluge za to ima predvsem Miro Cerar, ki je kot predsednik sodnega sveta na pobudo Zalarja in Gasparija v času Pahorjeve vlade dal negativno mnenje. Z drugimi besedami, Cerar je sklenil, da o tem odločajo v Strasbourgu. Računa tako ali tako ne bo plačal on, ampak slovenski davkoplačevalci.
V oddaji Drugorazredni je na to temo v torek govoril gost Šime Ivanjko, ki se mu skuša v medijih večkrat podtakniti sprejeti zakon iz leta 1999, čeprav v resnici z njim nima nobene zveze. “Ob izdelavi enega posebnega zakona, ki je bil naročen na Pravni fakulteti v Mariboru glede obrtnikov, se je zakon znašel na seji, na katero je prišel tudi Aleš Zalar kot predsednik sodniškega društva in prinesel predlog zakona o izbrisu gospodarskih družb. Sem avtor enega člena o prenehanju podjetij v Zakonu o gospodarskih družbah, Zalar pa je v svojem hotel uporabiti moj člen, ki pa se je nanašal na neko povsem drugo stvar,” nam je povedal Ivanjko, ki je seveda takoj poudaril, da je to popolnoma nesprejemljivo.
Ivanjko: “Dovolj je teh slovenskih izumov, ki jih ne poznajo nikjer drugje v svetu!”
“Da ne govorim o storjeni škodi, več kot 70 tisoč ljudi v Sloveniji je namreč ostalo brez premoženja, oškodovani so bili slovenski državljani, ne pa tujci, tujcev ne morete kaznovati. Ni namreč možno, da bi tuje sodišče v tuji državi priznalo takšen bizaren zakon. Zainteresiran sem za razrešitev te zadeve kot pravnik, pravni svetovalec, želim prispevati k urejenosti pravne države,” še dodaja Ivanjko, ki ima dovolj slovenskih izumov, ki jih v drugih državah na svetu ne poznajo. “Izbrisane pravne osebe, izbrisane fizične osebe, izbrisane hranilne vloge. K sreči pa mislim, da jih Strasbourg ne bo patentiral!”
Država Slovenija dobila en primer, potem ko je na evropsko sodišče poslala svojega sodnika – brata Aleša Zalarja!
Naj spomnimo. Doslej je bil samo en predmet rešen v korist Republike Slovenije, vendar se Ivanjko boji, da je bila tu v postopku narejena velika napaka. “Uradni sodnik na seji, ko se je odločalo o tej zadevi, je bil oviran in po pravilih, ki veljajo, mora država določiti nadomestnega sodnika, ki je na seji navzoč kot sodnik gost, ki ima pravico razlage in glasovanja. S strani Slovenije in s strani predsednika pa je bil izbran sodnik upravnega sodišča, ki je v tesni sorodstveni zvezi z glavnim nosilcem celotnega projekta,” je povedal Ivanjko. Čeprav ni želel govoriti o imenih, je voditelj Luka Svetina razkril svoje vire, da je ta nadomestni sodnik v resnici brat Aleša Zalarja, torej predlagatelja tega bizarnega zakona iz leta 1999.
Za oddajo je sicer spregovoril tudi slovenski odvetnik Borut Kariž, ki trenutno zastopa od 10 do 15 oseb, ki so končale vse postopke v RS in vložile tožbe na Evropskem sodišču za človekove pravice. “Kar imam jaz informacij, Evropa takšnega zakona ne pozna, zato res ne vem, zakaj je Slovenija sprejela takšen zakon, ki je z mojega pravnega stališča nedopusten, saj posega v pravice za nazaj. Ta zakon je unikum,” je bil jasen Kariž v pogovoru za oddajo Drugorazredni. “V Evropi namreč kapitalske družbe nastopajo z lastnim premoženjem oz. kapitalom. Glede na škodo, ki je nastala, skupni terjani znesek od države Slovenije zagotovo ni majhen, ljudje so namreč ostali brez vsega, tudi brez strehe nad glavo,” je še dodal Kariž.
Luka Svetina [povzeto po oddaji Drugorazredni]
Če imate tudi vi problem, ki ga bi radi predstavili, nam pišite na elektronski naslov: [email protected]