Po sredinem protestu upokojencev je levica množično napadla Pavla Ruparja zaradi njegovih sicer nespornih izjav in jih celo označila za sovražni govor – torej nekaj, kar spodbuja nasilje. Toda dogodki v dveh letih Janševe vlade povedo, da sovraštvo in nasilje generira prav levica.
Stranke na levici kar tekmujejo, katera bo bolj obsodila Pavla Ruparja, čeprav ta na shodu upokojencev ni povedal prav nič spornega. Protestniki so zahtevali višje pokojnine in naj se oblast ukvarja z zadevami, ki bodo vsem nam omogočile boljše življenje. Mimogrede je Rupar še pozval predsednico države, naj umakne Biserko Marolt Meden zaradi njenega angažmaja pri spodbujanju zakonodaje za legalizacijo evtanazije. Nič kataklizmičnega torej, shod je potekal kulturno in dostojanstveno, brez kakršnih koli ekscesov.
Toda na levici so skočili v zrak in Ruparja vsi po vrsti obtožili širjenja sovraštva in celo namigovali, da tovrstna dejanja pripeljejo do dogodkov, kakršnim smo te dni priča v Srbiji, kjer se dogajajo resnične tragedije. Seveda gre pri tem za zelo sporna in lažniva podtikanja brez osnove.
Levica je eno samo nasilništvo
Resnica je ravno obratna. Kot prvo, Ruparja napadajo, ker ima močno podporo med ljudmi in se bojijo nastanka nove upokojenske stranke, nad katero je imela monopol vedno levica. Zato ga je potrebno uničiti in monopol zadržati zase. Kot drugo, levica je glavni promotor političnega nasilja. Protesti v času zadnje Janševe vlade so pokazali temeljno razliko med njo in preostalim delom družbe, ki zna protestirati mirno in dostojanstveno.
Kar dve leti smo bili priča protestom s sovražno vsebino, ki so se redno sprevračali v nasilje. Spomnimo se transparentov s pozivi k uboju, zažiganja lutk, napadov na policiste in novinarje ter razdejanja, ki so ga pustili za seboj. Nasilje se manifestira tudi skozi njihove partizanske proslave, kjer so še do nedavnega paradirali s pravim orožjem, v uniforme zločinske vojske pa tudi dandanes še vedno oblačijo otroke in jih učijo o zgodovini, polne nasilja nad Slovenci in drugimi narodi nekdanje Jugoslavije.
Andrej Žitnik