Adria Airways je končno bankrotirala in šla v stečaj. Po mojem mnenju bistveno prepozno. To bi se moralo zgoditi dosti prej, in to takrat, ko je to podjetje izgubilo svoje dotedanje poslanstvo, anemično in brez idej iskalo novega in se tudi temu novemu ni uspelo prilagoditi. Če pogledamo nekoliko nazaj, lahko ugotovimo, da je bila Adria ustanovljena še v komunistični Jugoslaviji kot dopolnilo JAT-u. Slednji je pokrival redne linije, Adria pa naj bi skrbela za čarterske prevoze predvsem tujih turistov v turistično vse bolj zanimivo Dalmacijo. Temu namenu ustrezno je bila izbrana tudi flota. Da bi tuji, predvsem zahodni turisti Adrii zaupali, so bila izbrana letala ameriške in ne sovjetske proizvodnje. O rentabilnosti teh prevozov se takrat ni dosti spraševalo, saj je nenormalno visoka inflacija na videz pokrila to in še marsikatero drugo naložbo vsaj do gospodarskega kolapsa komunizma v Jugoslaviji in drugod po Evropi. Še globoko v komunističnem gospodarstvu, vendar že na njegovi poti navzdol, je Adria svojim čarterskim poletom začela dodajati še linijske, ki naj bi Ljubljani zagotovili enakopraven položaj med takratnimi republiškimi metropolami, predvsem pa z Beogradom in Zagrebom, ki ju je JAT očitno favoriziral na škodo Ljubljane.
S kolapsom komunizma, osamosvojitvijo leta 1991 in prehodom v tržno gospodarstvo je Adria svoje poslanstvo izgubila. Očitno ni bila sposobna, vsaj pod takratnim vodstvom ne, oblikovati novo poslanstvo, ki bi ustrezalo spremenjenim razmeram, se reorganizirati in poslovati v okviru evropske tržne ekonomije. Zato bi bilo, vsaj po mojem mnenju, za Republiko Slovenijo najbolje, če bi takratna vlada poslala Adrio v stečaj in začela vzpostavljati novo družbo – nacionalnega letalskega prevoznika z jasno definiranim poslanstvom in oblikovanega na principih tržnega gospodarstva. To se žal ni zgodilo. Tako smo dobili še eno podjetje, ki ni bilo ne sposobno ne pripravljeno izvesti svoje tranzicije.
Po letu 1991 je Adria Airways svojo eksistenco nekako krpala iz leta v leto. Eno leto je poslovala nekoliko bolje, drugo zopet malo slabše. Resnične tranzicije pa ni nikoli izvedla. Da je lahko nekako “na škrge dihala”, je zaračunavala horentno visoke cene letalskih vozovnic na linijah, ki so povezovale Ljubljano s pomembnimi evropskimi gospodarskimi in političnimi centri. Tako je npr. koncem devetdesetih let preteklega stoletja povratna karta za Bruselj stala več kot 700 evrov. Vse te karte pa je velikodušno plačeval vsaj v pretežni večini ali slovenski proračun ali evropska komisija. Osem, mogoče devet let pred vstopom Slovenije v EU sem kot sodelavec v 5. in 6. raziskovalnem program EU vsaj enkrat mesečno potoval v Bruselj in vsakokrat so me ob predložitvi potnih stroškov nekam čudno gledali in včasih zahtevali poleg letalskih kart še račun. Bilo mi je malo nerodno, vendar sem se dobro zavedal, da je njihova skepsa upravičena, saj je bila moja karta skoraj trikrat dražja od karte mojega avstrijskega kolega.
Nespametno ravnanje Bratuškove
Z bistveno previsokimi cenami svojih kart je Adria nekako životarila, dokler ni prišel, objektivno gledano ne nepričakovano, nov udarec. To je bil pojav tako imenovanih nizkocenovnih prevoznikov. Tako kot že večkrat v zgodovini, Adrijino vodstvo ni bilo sposobno ustrezno odreagirati na ta izziv. Ni bilo sposobno voditi podjetja v spreminjajočih se pogojih tržne ekonomije. To je vodilo do nove krize leta 2013, v katero je nestrokovno in diletantsko posegla slovenska vlada, ki jo je takrat vodila Alenka Bratušek. Ne da bi se vprašala o poslanstvu Adrie in ali ima za to ustrezno organiziranost, je podjetje finančno, ne pa tudi organizacijsko sanirala s 300 milijoni evrov in ga podarila skupaj z vsem premoženjem za zanemarljivo majhno kupnino 100 tisoč evrov nekemu malo znanemu nemškemu investicijskemu skladu. Ta pa je Adrio letos, torej komaj šest let pozneje, pripeljal v dokončen stečaj. Alenka Bratušek je torej s svojim neodgovornim podaljševanjem agonije tega podjetja državni proračun oškodovala po moji oceni za 600 do 700 milijonov evrov, 300 milijonov sanacijskega vložka in 300 do 400 milijonov vrednega premoženja, ki je v zadnjih šestih letih izpuhtelo. V delujočih demokracijah bi minister, ki je sprejel tako slabe odločitve, kot jih je v primeru Adrie Alenka Bratušek, takoj in nepreklicno odstopil s svojega položaja. Če pa tega slučajno ne bi naredil, bi ga k temu nedvomno pozval predsednik vlade. Ker pa verjamem, da se ne bo ne prvo ne drugo zgodilo, saj koalicijska pogodba te vlade ščiti tudi najnesposobnejše med nesposobnimi in najslabše med najslabšimi, naj bo ta kolumna razumljena tudi kot javni poziv Alenki Bratušek k odstopu.
Po vsem povedanem nas ne sme presenetiti, da je World Economic Forum v pogledu konkurenčnosti Slovenijo postavil na ne tako slabo 35. mesto med 135 analiziranimi državami. Kot najslabša točka je ravno odzivanje vlade na ekonomske izzive, kjer smo uvrščeni na 122. mesto. Pa naj še kdo reče, da tudi to ni razlog za posamičen ali celo kolektiven pristop.
Andrej Umek