“Prstan se je izgubil drugi ali tretji dan po poroki, pustil sem ga v garderobi, pa ga potem nisem nikoli več našel. Žena mi to še vedno očita in ob vsaki priliki se o tem pogovarjamo. Ne vem, če mi še zdaj verjame, da sem ga res izgubil v garderobi, kajti jasno, prstan smo sneli pred treningom in jaz sem ga izgubil in to je tista stvar, ki mi še danes ne da miru.”
Legendarni Dušan Hauptman je eden največjih slovenskih košarkarjev in živa legenda ljubljanske Olimpije. S preprostostjo, poštenostjo in s svojimi trojkami je navduševal ljubljansko Halo Tivoli ter prispeval pomemben delež k uspehom Union Olimpije. Zelo tesno je povezan z Zmagom Sagadinom, s katerim sta sodelovala 17 let in čeprav ga spoštuje mu še danes zameri, da ni mogel obiskati papeža, ampak je moral v dvorano na trening.
Kakšni so spomini na Halo Tivoli? Kar nekaj časa je že, odkar ste bili nazadnje tu?
Veliko časa je minilo od tega, spomini so pa lepi. Ne nazadnje sem pustil 20 let svojega življenja tu, na dvorišču in v pisarnah. Spomini so enkratni, vedno me malce presune, ko se vrnem v dvorano, čeprav redko prihajam. Ampak ko pridem, takrat me presune v delu srca, ker 20 let življenja pustiti tu, ni kar tako. Lahko pa rečem, da je bilo to obdobje življenja zame uspešno, uspešno pa je bilo tudi za Olimpijo, za katero sem igral in za šport nasploh.
Ugotavljava, da se v dvorani ni nič spremenilo.
Ja, pa res. Mala dvorana je bila vedno in je, kot lahko vidimo, še danes v dobrem stanju. Še vedno bi bila primerna za kakšne evropske tekme, v košarki prav gotovo. Vemo pa, da sta se tu igrala tudi rokomet in odbojka. Sicer pa dvorano vzdržujejo in veseli me, da je v dobrem stanju.
Praznujete svojevrstno polnoletnost.
Ja, res je. Govoriva o mojem prenehanju aktivne športne kariere. Jaz sem najprej, gledano iz tega današnjega stališča, pozno končal kariero, in sicer pri 38 letih. To je dolga kariera. Od prekinitve kariere do danes je res minilo kar precej časa. Sedaj, ko ste me na to obletnico spomnili, bom pa ob priliki tudi nazdravil. Polnoletnost je le polnoletnost.
Ti spomini na dvorano so fantastični, kar ste tudi sami omenili. Je kakšna tekma, ki Vam je še prav posebej ostala v srcu?
Uh, joj. Če pogledamo, da sem v tej dvorani igral 17 sezon, je bilo veliko število tekem, kjer smo dobro igrali, zmagovali in sem na njih tudi sam dobro igral. Moram pa reči, da je Olimpija največje uspehe dosegla v drugih dvoranah (Lozano, Rim) in na žalost ne v Hali Tivoli. Ampak je pa bilo tu, v tej dvorani, veliko tekem, kjer sem dosegel veliko košev in to je tudi to, zaradi česar se košarka danes igra, še posebej pa takrat.
Vse tekme, na katerih sem dosegel veliko košev, so zame dobre tekme in vseh teh tekem se tudi zelo rad spominjam. Nekatere si tudi še ogledam, jih imam posnete. Res je bilo veliko tekem in težko bi izločil zgolj eno. Če že moram, morda poslovilno tekmo, ker je bil to ganljiv trenutek ob koncu moje kariere. Kot ste dejali, je tega že kar nekaj časa. Mogoče bi v tem primeru izločil še zadnjo tekmo proti Ciboni, ki smo jo tudi dobili, sam pa sem se poslovil v 10. minuti tekme, kar je primerno glede na to, da sem vso svojo kariero nosil dres s številko 10.
Črta za tri točke je tista, za katero ste se najbolje počutili. Od takrat se je premaknila še za pol metra dlje od koša. Je Vaša roka še vedno tako zelo mehka?
Zanimivo vprašanje. Ugotavljam – glede na to da sem še vedno aktiven, seveda med svojimi vrstniki, veterani -, da preciznost ostane. To je posledica vseh let treniranja, tako da roka je še vedno mehka in žoga gre še vedno skozi obroč, se pa prej utrudi – tako roka kot tudi jaz. (smeh) Tako da tu je razlika, za vse ostalo pa lahko rečem, da je ostalo na istem nivoju.
Pa je ta Vaš met za tri točke talent,ali je to tisoče in tisoče ponovitev.
Vprašanje za znanstvenike. Ampak, če lahko povem sam, glede na svoje izkušnje lahko rečem, ali pa analiziram, da je večji del tega ponavljanje in del treninga. Sam sem imel to srečo, da sem bil že od samega začetka kariere pri trenerjih, ki so poudarjali veliko treninga in veliko dela po sistemu – več delaš, boljši si. Res smo v vseh klubih, v katerih sem bil, veliko trenirali, še posebej v Ljubljani, kjer sem bil pod vodstvom Zmaga Sagadina. Kar se mene tiče, je večji del te preciznosti posledica treninga, metov in ponavljanja, delček pa je tudi – tako kot pravijo tisti, ki se na to spoznajo -, da imam šolski met, kar sem demonstriral tudi ob nekaterih priložnostih.
Čeprav sam bolj zagovarjam to, da daš koš, pa tudi, če mečeš, kot je bombo včasih v filmih metal Boško Buha. Košarka se igra za koš, je pa res, da če mečeš bolj pravilno in bolj mehko in imaš izmet, kakršnega naj bi imel jaz, je lažje zadeti. Vse to skupaj je dalo, da me poznajo po tem, da sem bil dober napadalec, čeprav sem se razvijal in tudi v Olimpijo prišel kot obrambni igralec.
Če ne bi bili dober obrambni igralec, Vas Zmago Sagadin najbrž ne bi tako cenil, kot Vas ceni.
Ja, nekaj je tudi na tem. Ko sem prišel v Olimpijo, so bili tu že vrhunski igralci – Vilfan, Subotić, Brodnik; vsi dobri igralci in dobri napadalci, zato sem se jaz dokazoval z obrambo. Je pa res, da sem bil zadnjih 10 let napadalec in so soigralci zame delali, postavljali blokade, akcije so bile narejene za mene in jaz sem to – vsaj upam – s pridom in dobro izkoriščal, tako da sem se iz obrambnega igralca prekvalificiral v napadalnega.
Zmago Sagadin o Dušanu Hauptmanu:
Zmaga Sagadina poznamo kot trdega in nepopustljivega, sami pa ste dejali, da Vam je ob koncu kariere vseeno malce popuščal.
Seveda. Treba je biti realen, glede na to, da se midva poznava že dolgo, dolgo časa, saj je bil on moj trener že v Celju. V košarkarski klub Olimpija sem prišel dve, tri leta pred njim, tako da me je resnično poznal in je vedel, da mi lahko zaupa. Zadnja leta – po tridesetem ali pa po petintridesetem letu starosti – pa lahko rečem, da mi je popuščal pri treningih ter pri nekaterih ”vežbanjih” in vajah, ki mi jih ni bilo potrebno delati kot morda nekaterim mlajšim. Načelno pa so bili popusti in odpustki pri Zmagu Sagadinu zelo zelo redki.
Igralce je lovil tudi po lokalih, sami pa ste bili bolj mirni. Vas je vseeno kdaj zalotil?
Ne, jaz s tem nisem imel problemov, ker sem se zavedal, da če želim imeti relativno dolgo in uspešno kariero, moram tudi na tem zasebnem delu življenja narediti kaj zase, tako da teh težav nisem imel. Tudi kmalu sem si ustvaril družino, tako da sem te stvari kmalu razčistil. Nikoli nisem imel težav z alkoholom, s popivanjem ali ponočevanjem. Zmago pa je bil tako kot tudi ostali trenerji – nekateri bolj, nekateri manj – občutljiv na te zadeve in prav je, da je tako tudi danes.
Prav je, da nadziraš igralce, ali počivajo, kajti vrhunski šport je zahteven in poleg dela zahteva tudi veliko regeneracije in Zmago je šel velikokrat na teren, če lahko temu tako rečemo, in je nadziral igralce ter je marsikaterega najverjetneje tudi dobil. Igralce se tudi sankcionira, zato pa imajo klubi pravilnike, ki to določajo. Najbrž je tudi Zmago koga sankcioniral, a sem to že malo pozabil. Je pa dal na to veliko poudarka, a z mano ni imel teh težav, mogoče tudi zato, ker sva se tako dolgo poznala.
Zmago Sagadin o Hauptmanovih “bubicah”:
Je on najbolj zaslužen za vse Vaše uspehe in tako bogato kariero?
Jaz imam predvsem dolgo kariero. Če ponovno pogledamo z današnjega stališča, je redkost, da je nekdo dvajset let profesionalni košarkaš – in to 17 let v enem klubu, tega morda ne bo več. Tudi časi so drugačni – meje se odpirajo, igralci imajo možnost odhoda v tuje klube in kadarkoli lahko gredo. V naših časih je bilo to drugače, v bivši državi smo imeli prepovedan odhod v tujino do 27. leta. Zmago je verjetno res najbolj zaslužen, ker sva bila skupaj – jaz trener, on igralec, če štejem še delovanje v Celju – petnajst ali sedemnajst let in je na meni zagotovo pustil velik pečat v tem športnem delu.
Zato sem mu seveda lahko hvaležen in tega tudi ne skrivam, čeprav tudi po nekih drugih linijah izven igrišča nisva bila vedno najboljša prijatelja. Nisva se vedno najbolje razumela in sva si marsikaj včasih tudi povedala. Ampak na meni je dejansko pustil največji pečat in je trener, ki ga ne bom nikoli pozabil, glede na to, da sva bila tako dolgo skupaj in sva kar nekaj uspehov dosegla skupaj, v Olimpiji seveda.
Ste legenda Union Olimpije in slovenske košarke, celo kariero pa ste, če izvzamemo nekaj let v Celju, nosili zeleno-beli dres, pa ga kljub temu ni pod stropom dvorane Tivoli oziroma zdaj pod stropom dvorane v Stožicah.
S tovrstnimi zadevami načeloma nimam težav niti dobro ne vem ozadja vsega tega, ali gre pri tem visenju dresov za zahvalo za zasluge za igranje v slovenskem prostoru ali je dal te drese košarkarski klub Olimpija. Teh podatkov nimam, saj tega ne spremljam. Vem pa, da če bi gledal samo košarkarski klub Olimpija in moje dvajsetletno sodelovanje v klubu (17 let kot igralec, 3 leta kot funkcionar), bi bilo verjetno po eri Iva Daneua – ki je bil alfa in omega in po mojem mnenju najboljši, najzaslužnejši člen Olimpije – moje ime potem že nekje na drugem mestu, tako če gledamo po tem, kaj smo dali osebnostno in tudi po igralski plati.
Ne gre se primerjati z rezultati takratne Olimpije iz časa Iva Daneua, ki so bili večkratni prvaki Jugoslavije, mi pa smo takrat prilezli do četrtega mesta in smo bili že tega zelo veseli. Smo bili pa državni prvaki v Sloveniji in povsod sem bil zraven. Torej bi verjetno po tej logiki, če košarkarski klub Olimpija s tem pokaže neko zahvalo, pričakoval, da je tam tudi moj dres. Marsikdo me glede tega sprašuje tudi na cesti, a nimam nekega posebnega mnenja. Nimam ga, in sicer tudi zato, ker me o tem nihče ni uradno nič vprašal niti povabil. Temu se enostavno izogibam, ker menim, da so v življenju še pomembnejše stvari, ki jih sedaj počnem. Če pa bodo ocenili, da si zaslužim to čast, pa se bom eventuelno temu tudi odzval ob dvigu moje številke 10.
Ob zadnjem jubileju Olimpije Vas ni bilo. Opravičili ste se zaradi službenih obveznosti. So bili res službeni razlogi tisti, zaradi katerih ste manjkali?
Ne, jaz sem res službeno precej na terenu in mislim, da sem se takrat tudi opravičil in to tudi povedal oziroma odgovoril na to SMS-sporočilo. Če pa se bodo odločili za dvig moje številke pod strop, se bom te slavnostne prireditve z veseljem udeležil. Čeprav je prostora pod stropom dovolj, menim, da bi bilo razmetavanje z dresi na tak način razvrednotenje tistih, ki smo v Olimpiji res pustili neko sled.
Ali ni malce žalostno, da so take legende povabili zgolj s SMS-sporočilom?
To je vprašanje za nekoga drugega. V tistih časih, ko sem bil kot trener še vroč, sem bil pripravljen pomagati ter sem imel energijo, a me ni nihče povabil k sodelovanju v kakršni koli obliki. Zakaj ne, ne vem niti ni pomembno. Zadnja leta pa nisem več pripravljen sodelovati, ker imam toliko službenih obveznosti. Če pa bi se zbrali pravi ljudje na pravem mestu in nas, ki smo nekaj pustili v tem klubu, povabili, bi se z raznoraznimi akcijami z veseljem odzval. Pomembno je, da nas, ki smo v klubu pustili neko večjo sled, povabijo pravi ljudje, ki bi morali biti na pravem mestu, a v tem trenutku ni tako.
“Nikoli nisem verjel, da bom po koncu kariere postal trener, a sem po koncu študija potreboval prakso in nato mi je tudi kot trenerju kar uspevalo, vsaj tako sem čutil, saj sem povsod, kjer sem bil, pustili lepo sled.”
Zdaj delate kot inšpektor na Inšpektoratu za šolstvo in šport. Kaj natančno počnete?
Vsi vemo, kaj dela inšpektor – opravlja inšpekcije. Športna inšpekcija je prijazna inšpekcija, sicer pa me, ko se pojavim v vlogi inšpektorja, klubi in društva sprejemajo nekoliko drugače, saj ko jaz ugotovim, da je nekaj narobe, klubi res vedo, da je res narobe in morajo to popraviti. Moje delo zahteva natančnost in koncentracijo, zato mi dnevi kar hitro bežijo, sem pa še vedno v neposrednem stiku s športom in njegovimi neposrednimi izvajalci, tako da sedaj slišim raznorazne zgodbe iz cele države, ampak mislim, da je naše osnovno poslanstvo doseženo, saj se je tudi v športu potrebno zavedati, da obstajajo pravila, ki jih je treba spoštovati.
V mojem času tega ni bilo. Ni bilo nobenih pravilnikov niti zakona o športu, pa smo vseeno preživeli. Zdaj pa imamo pravila in zakone, ki se jih je potrebno držati, če pa so ti slabi, jih je potrebno spremeniti. Vemo, kdo spreminja zakone in vse se da spremeniti, dokler pa obstajajo taki, kot so, se jih je potrebno držati in mi delamo v tej smeri, da o tem seznanimo društva in klube ter jih, v kolikor počnejo kaj narobe, tudi popravimo.
Po koncu kariere ste morali začeti spet z ničle. Tudi svojo izobrazbo ste prestavili na konec kariere. Vinko Jelovac je bil tisti, ki vas je kot mladeniča postavil pred dejstvo – košarka ali izobrazba.
(Smeh) Točno, kot mladega me je postavil na realna tla. Rekel mi je: ”Ili škola, ili košarka”. Pred dejstvo me je postavil s točno temi besedami. Zelo dobro se ga spomnim, imel je nekaj težav s slovenščino, a kakorkoli že, Vinko Jelovac je bil legenda. Tako kot igralec kot trener in jaz sem ta njegov ultimat sprejel in se odločil za košarko. Tako sem v košarki ostal 17 let in šel v šolo po koncu kariere. A uspelo mi je tudi tu, čeprav sem mislil, da mi ne bo. Zdaj je poplačan ves napor, ki sem ga vložil. Hvaležen sem družini in vsem, ki so mi pomagali, da sem zdržal, zdaj pa sem prišel do nekega položaja oziroma uradniškega ugleda, če lahko temu tako rečem.
Manjka vam še doktorat.
(Smeh). Nikoli ne reci nikoli. Enkrat sem se že uštel, trenutno o tem sicer ne razmišljam, ampak že nekaj časa verjamem v to, da človek nikoli ne sme zaspati, ampak mora ostati aktiven. Ali kot temu pravim po domače, da mora ves čas ”kravžljati možgane”.
Poročeni ste že 33 let. Vedno so Vas imeli za družinskega človeka in družina vam pomeni ogromno. (smeh). Dober podatek imate, še sam ne bi vedel tega iz prve. Res sem se za tiste čase kot vrhunski športnik poročil nenavadno mlad. Že celo življenje živim v Litiji, kar je z današnjega vidika mala posebnost, saj sem ostal v majhnem kraju, ustvaril sem si družino in sem Litijan v vseh pogledih. Sem tudi družbeno aktiven. Ni mi žal, čeprav je ta vožnja na relaciji Ljubljana – Litija včasih neprijetna. A sem se nanjo že kar privadil. Sem iz majhnega kraja, kar je morda tudi plus, da sem bil v času, ko smo bili košarkarske zvezde, če lahko temu tako rečem, saj morda zaradi tega nisem zašel v kakšne druge vode, ali pa da bi ”se mi glava znorela”, kot se je morda nekaterim drugim. To, da sem ostal tak, kot sem, mi je dala tudi Litija.
Zmago Sagadin o tem, da Hauptman nikoli ni stopil v bife:
Ko ste se poročili, ste prstan nosili zgolj nekaj dni.
Prstan se je izgubil drugi ali tretji dan po poroki, pustil sem ga v garderobi, pa ga potem nisem nikoli več našel.
Izgubili ste tudi verižico, ki pa ste jo vseeno našli …
Ja, res je. Ampak bolj mi je ostal v spominu ta prstan, ker mi to žena še vedno očita in se ob vsaki priliki o tem pogovarjamo. Ne vem, če mi še zdaj verjame, da sem ga res izgubil v garderobi, kajti jasno, prstan smo sneli pred treningom in jaz sem ga izgubil in to je tista stvar, ki mi še danes ne da miru.
Tudi verižica Vam je pomenila kar nekaj. Ste jo pa za razliko od prstana čez 14 dni našli tam, kjer ste jo pustili – v kotu garderobe v Stefanelu.
Navajen sem bil na nekatere stvari. Ne le verižica, tudi majica, ki sem jo vedno nosil pod dresom, vsaj dokler so mi to dovolili, saj pravila kasneje tega niso več dopuščala. Pod dresom sem vedno nosil majico in tudi po tem sem bil znan. A vse to je bil zgolj ritual, za katerega sem takrat mislil, da mi bo pomagal do zmage in uspeha, moje dobre igre. To je tudi razlog, da sem nosil vse te stvari, kar je morda zgledalo nekoliko čudno, ampak meni je to pomagalo.
”Dule trica, Dule trojka.” To je vzklik, ki ga pozna Dvorana Tivoli in celotna slovenska športna javnost. Se spomnite, kdo Vam ga je dal?
Verjetno navijači. V tem kotu so bili Green Dragonsi (pokaže na kotiček dvorane, ki so ga včasih zasedali Greeen Dragonsi – op. a.). Tudi na njih imam lepe spomine, ne nazadnje so mi na poslovilni tekmi pripravili res lepo vzdušje. Najbrž so mi ta vzklik dali navijači, saj sem zadnjih nekaj let res precej metal za tri točke in bil pri tem tudi uspešen. Zanimivo bi bilo, če bi bile trojke tudi na začetku te kariere, vendar te so bile takrat le ”dvojke”. Po tej svoji trojki sem danes še najbolj znan.
Kar nekaj trojk ste dosegli tudi v Lozani.
Uspeh v Lozani leta 1994 je bil, po eri Iva Daneua in njegovih soigralcev leta 1970, največji uspeh Olimpije. Osvojili smo prvo mesto v evropskem pokalu, ko smo v finalu premagali španski Taugres. Dobro smo igrali vsi, izstopala pa sva jaz in Roman Horvat, ki ga do takrat ni bilo nikjer, na tisti tekmi pa je dosegel deset trojk. Sam sem dosegel samo sedem trojk (smeh). Od mene se je nekaj takega že pričakovalo, Roman pa je takrat res potegnil. Takrat je res ”raztural” tako nasprotnika kot sebe. Skupaj z Romanom sva tisti večer dosegla več kot 60 točk. To je bil tisti prvi uspeh kolektivnega športa v samostojni Sloveniji.
Kar jaz rad poudarjam – mi smo bili eni prvih promotorjev Slovenije po osamosvojitvi. Takrat je bila popularna košarka, tu so bili še Debevc, Čop in nekaj posameznikov, drugih športov, ki bi se prebili preko meja, pa takrat ni bilo. Mi smo bili prvi, ki smo šli izven države, tako da smo imeli včasih še probleme z zastavo in s stvarmi, ki se danes zdijo precej smešne. Tudi danes imamo nekaj vrhunskih športnikov, vendar so bili ti uspehi takrat še toliko bolj pomembni, ker smo se šele dokazovali in predstavljali svetu.
Naslednji uspeh je sledil v Rimu, kjer ste igrali na Final 4. Ta uspeh potem uvrščate na drugo mesto?
Tako je, to uvrščam na drugo mesto. Takrat smo v polfinalu izgubili proti Olympiakosu, ki je bil kasneje evropski prvak. Na žalost je bil žreb takrat tak, da smo njih dobili v polfinalu, drugače bi zagotovo prišli še dlje. Tudi to tretje mesto je res dober uspeh, posebej zato, ker je bilo takrat v Rimu ogromno slovenskih navijačev. Takrat je šlo z nami v Rim več tisoč slovenskih navijačev in takrat je bilo prijetno biti košarkar. Takrat sem bil zraven kot kapetan, zato te uspehe doživljam še bolj čustveno, saj sem sam sprejemal te pokale in medalje še z neko posebno častjo. Vesel sem, da sem svojo kariero končal z lepimi uspehi, tako da sem vesel, da sem kariero takrat tudi končal, čeprav bi jo, gledano s fizičnega stališča, lahko podaljšal še za nekaj let. Tako da sem vesel, da sem se pravi čas odločil zaključiti kariero.
Takrat v Rimu ste bili kapetan. Ekipa je bila najavljena za obisk pri papežu, ki pa ga ob koncu niste dočakali. Kot kapetan bi morali papežu pokloniti spominek.
Ja, tega ne bom nikoli pozabil. Mogoče komu danes to ne pomeni toliko, ampak takrat smo bili v neki drugi situaciji. Jaz kot kapetan, igralec in celotno vodstvo smo bili takrat najavljeni pri papežu. Tega sem se zelo veselil, zame je bil to velik dogodek v življenju. Tega se bom vedno spominjal, a se to na žalost potem ni zgodilo. Zmago nas je odvedel na trening.
Zmago Sagadin o “krivdi” papeža, da ga ekipa ni videla:
Ali mu kaj zamerite?
Takrat sem mu zameril. Danes malo manj, kajti čas zbledi oziroma zmanjša to napetost oziroma to jezo. Takrat pa sem mu zameril, kajti želel sem si k svetemu očetu. Danes gledam na to malce drugače, ampak vseeno sem malce jezen, a ne toliko, da bi ga zaradi tega grdo gledal. Z Zmagom se še vedno normalno pogovarjam, kadarkoli se srečava, čeprav se to redko zgodi.
Imate še kakšno zamero do Zmaga Sagadina?
Kake resne ne, skupaj sva bila v takšni ali drugačni vlogi 17 let. Marsikaj se dogaja, ko si s človekom tri, štiri ali pet ur na dan v nekem stresu. Treningi so vseeno nekakšne napetosti, včasih so prisotni tudi kakšni visoki toni ali vpitje. Dogajalo se je marsikaj, a kakšne posebne zamere, če izvzamem to, da me je odvlekel na trening, namesto da bi me pustil k papežu. Bilo pa je veliko ‘trzalic’, kot sem že omenil, a to je sestavni del vrhunskega športa, še posebej med dvema, ki sta skupaj toliko ur in let.
Zmago Sagadin se omenja kot nov možni trener Union Olimpije. Kaj menite o tem?
Presenečen sem. Čeprav je potrebno nekaj storiti, to je dejstvo, s tem se strinjam. A presenečen sem, ker si Zmaga težko predstavljam, da bo po pet ali šest ur v dvorani treniral. Čeprav nikakor ne dvomim o njegovi kvaliteti ali njegovi strokovnosti. Še vedno bo lahko naredil red in rezultate. A fizično si ga najbolj ne predstavljam, za to je potrebno veliko energije. A če bo res prišel, bom navijal zanj, da to Olimpijo vsaj malo postavi na neke boljše temelje tako organizacijsko kot rezultatsko.
Olimpija je v tem trenutku oziroma že zadnjih nekaj let v totalnem razsulu.
Upam, da ne. Priznam, da nisem toliko v tem, da bi lahko to odločno negiral, ampak upam, da ni tako. Sicer tekme po televiziji gledam zelo redko, a me vedno preseneča, da je še vedno toliko navijačev. Zelo sem vesel, da ima košarkarski klub Olimpija še vedno toliko navijačev v Ljubljani, glede na rezultate in vse težave, ki jih ima. Mesto pozna šport, ga ceni in ljudje čakajo, zato ocenjujem, da zaradi tega še vedno hodijo na tekme v tako velikem številu. Vsaj jaz ocenjujem, da je to veliko število ljudi, glede na rezultate, ki jih dosega Olimpija. Če bi res prišlo do nekega zasuka, bi bila dvorana Stožice po moji oceni kmalu polna. Ljubljančani, pa tudi mi, ki nismo iz Ljubljane, si želimo, da bi enkrat prišlo do tega. Brez močne Olimpije ni košarke. To si moramo priznati, tudi če nismo ljubitelji Union Olimpije. Niti košarkarska zveza ne more biti tista, ki bi potegnila košarko naprej na višji nivo. To lahko stori le Olimpija. Če se to zgodi, bomo vsi zadovoljni.
Že nekaj let je, odkar ste delovali v Union Olimpiji. Takrat ste imeli kar nekaj stika z mladimi. Se zdaj z mladimi dela dovolj dobro? Mlajše selekcije niso pri vrhu.
Povedal bom, kar mislim. Mislim, da je to eden večjih problemov v slovenskem košarkarskem prostoru, tudi v Olimpiji. Kadrovska podhranjenost trenerjev je tisto, kar je problem v slovenski košarki. Problem je tudi to, da lahko dober igralec takoj odide v tujino, meje so odprte, globalizacija je v Slovenijo prišla že dolgo časa nazaj. Mislim, da je problem podhranjenosti slovenskih trenerjev, ki delajo v mlajših selekcijah. Drugega razloga ne vidim. Ne vidim drugega razloga, zakaj slovenski klubi, tudi Olimpija, ne proizvaja nekih igralcev košarke. Tega ne razumem.
Ocenjujem, da nismo mi nič posebnega, glede na ostale države. Menim, da primanjkuje kvalitetnih trenerjev, to je to. To je večji problem kot problem financ, ugodnosti – to so bolj izgovori. Še bolj moti dejstvo, da tudi Olimpija ne proizvaja mladih košarkarjev, ki ima za to še najboljše pogoje. Kljub temu da ni več v vrhu in že šest, sedem let ni bila prvak, kar je zame nedopustljivo. Kljub temu da imajo vsi že nekaj let polna usta o tej temi, ima Olimpija še vedno ima dobre pogoje. To bo potrebno spremeniti in če se bo Zmago vrnil, bo to v trenutku spremenil, v to sem prepričan.
So problem tudi nekvalitetni tujci? Iz Vašega časa poznamo vse tujce po imenu in priimku, saj so pustili res globok pečat. Danes ni tako.
Treba je tudi povedati, da so bili v mojem času tujci dlje časa v klubu in smo si jih tudi zato bolj zapomnili. Danes se menjajo mesečno. Tudi jaz, če me kdo vpraša, kdo je bil lansko leto v Union Olimpiji, ne vem. A to je objektivna zadeva, da se hitro menjajo. Tujci so nujno zlo. Res pa je, da nimajo sreče, čeprav je bil Zack Wright v letošnji sezoni dober tujec, a je odšel prekmalu. Če smo pošteni, je to pustilo posledice, njegova zamenjava pa niti približno ni bila prava. Zakaj pride do tega, ne vem. Zakaj tako slabe odločitve in ali gre le za denar ali za slabo oceno, težko rečem. A tudi danes imajo v Lešiću dobro, svežo okrepitev. Sploh imajo ekipo, ki je boljša, kot so bili rezultati Olimpije v slovenskem prostoru. To dejstvo potrjuje tudi mojo tezo o podhranjenosti slovenskih trenerjev. Mislim, da je to zaenkrat eden večjih problemov v slovenski košarki.
Kje pa vidite slovensko reprezentanco?
Na vrhu, a se bojim, da to govorimo že nekaj časa. Tudi kolajno z enega velikega tekmovanja – evropskega, svetovnega prvenstva ali olimpijskih iger – napovedujem že nekaj časa, pa je ni. Košarka še nima kolajne in mislim, da je ta priložnost že zamujena. Imeli smo namreč strašno dobro generacijo, ki bi morala nekaj osvojiti. Že od leta 2006 naprej ocenjujem, da so bili igralci sposobni osvojiti to kolajno. Zdaj je ekipa na papirju malce slabša, a vseeno tudi ostale reprezentance niso nek ‘bavbav’. Če bi se neke stvari poklopile in bi se vsi odzvali vabilu – kar je v slovenski košarkarski reprezentanci že nekaj časa velik problem –, se lahko tudi dobro igra.
Še vedno imamo kar nekaj vrhunskih igralcev, ki v tujini igrajo vrhunsko košarko in jih je milina gledati. Zdaj mora to trener, ki ga seveda ne poznam, zbrati skupaj vse najboljše, jih povezati, jim dati kemijo in prepričan sem, da bodo zmagovali. Kako daleč bodo prišli, ne vem, a še vedno se nadejam dobre uvrstitve. Do zdaj je največji uspeh z reprezentanco dosegel Jure Zdovc, ko je bil četrti, a mislim, da bi to mesto morali prej ali slej preseči in ga nadomestiti z neko kolajno, kar je danes v vrhunskem športu edino, kar šteje.
Boste pa najboljšo slovensko košarkarsko uvrstitev letos presegli Vi z veteransko reprezentaco
Ja, to je bolj verjetno. (smeh)
V Novem Sadu vas poleti čaka veteransko prvenstvo. ”Dule trica” bo uspešno naravnal roko, zadeval trojke in domov s svojo ekipo prinesel kolajno …
Ja, tam sem lahko malce bolj optimističen. Slovenske veteranske reprezentance, ne le naša ekipa, kotirajo visoko na mednarodnih tekmovanjih. Z velikih tekmovanj redno prinašamo kolajne in tudi letos ne skrivamo ambicij, sploh kar se tiče naše ekipe, v Novi Sad gremo odkrito na kolajno. Tako da – ”Dule trica” bo spet aktiven.
”Ili škola, ili košarka” – “Ali šola ali košarka”
Rok Virag