Enajsti avgust 1945 – dan, ko je bila v povojni Jugoslaviji razglašena splošna volilna pravica. S tem so tudi ženske – zaradi svoje vloge v narodnoosvobodilnem gibanju – dobile pravico voliti na prvih povojnih volitvah. Na 72. obletnico dogodka je slednje s tvitom počastil tudi Amnesty Slovenija. A pri tem pozabil na realnost komunističnega sistema v drugi polovici 20. stoletja. Splošna volilna pravica je bila razglašena – a kaj, ko v Jugoslaviji demokratičnih volitev, na katerih bi lahko pridobljeno pravico uveljavljali, nismo doživeli.
Mednarodna nevladna organizacija Amnesty International, katere temeljna naloga je boj za človekove pravice, pri svojem delu uporablja določila Splošne deklaracije človekovih pravic, ki v 20. členu navaja: “Volja ljudstva je temelj javne oblasti; ta volja se mora izražati v občasnih in poštenih volitvah, ki morajo biti splošne, ob načelu enakosti in tajnega glasovanja ali po kakšnem drugem enakovrednem postopku, ki zagotavlja svobodo glasovanja.”
Na volilno pravico žensk so se očitno sprva spomnili v Inštitutu 8. marec, nevladni organizaciji, ki se po svojih zapisih na Facebook strani izhaja iz “kritike politične ekonomije in feministične teorije.” Ustanovitelj Inštituta Simon Maljevac in direktorica Nika Kovač sta v javnosti znana predvsem kot člana gibanja Čas je ZA, znotraj katerega je bil Maljevac predstavnik LGBT skupnosti, medtem ko je Kovačeva še bolj politično aktivna kot članica koalicije Združena Levica.
V Amnesty Slovenije ne razumejo demokratičnega pomena volilne pravice
Komunistični sistemi, vključno z jugoslovanskim, demokratičnih volitev niso zagotavljali. Po drugi svetovni vojni se je v vzhodni Evropi oblikoval blok držav ljudske demokracije, enopartijski sistemi na čelu s komunistično partijo, ki so na vsakodnevni ravni teptali temeljne človekove pravice. Samo spomnimo na množico zrežiranih procesov, povojne poboje, cenzuro medijev in splošno zatiranje drugače mislečih.
Na ironijo so opozorili že komentarji, ki so pospremili ta tvit. “Ali razumete, kaj je to komunistični sistem?; Vprašaj babico, kako je takrat lahko ‘volila’; Volilna pravica v enopartijskem sistemu? Aha … ok; Res? Bojim se, da so jo takrat še moškim odvzeli,” je bilo zapisano v ogorčenih komentarjih.
Kako so potekale “demokratične volitve” z razglašeno splošno volilno pravico?
Volitve v ustavodajno skupščino so potekale 11. novembra 1945. Bile so nedemokratične in nesvobodne. Volitve so potekale na osnovi kroglic (zaradi velike nepismenosti prebivalstva), na vsakem volišču sta bili postavljeni skrinjici, lesena in znamenita “črna skrinjica”. Prva je predstavljala uradno listo kandidatov Ljudske fronte, na čelu katere je bil Tito, v drugo pa so glas oddali tisti, ki niso želeli voliti za kandidate Ljudske fronte. S tem je komunistična partija želela prikazati volitve v očeh mednarodne javnosti kot legitimne, a kaj, ko se glasovi, oddani v črno skrinjico, sploh niso upoštevali. To je zagotovilo gladko zmago Ljudske fronte.
Na dan volitev je partija izdala konkretne naloge svojim aktivistom: “Vsak partijec je dolžan napeti vse sile ob volitvah in na dan volitev organizirati okrašene vozove. V mestu in vasi moramo poskrbeti, da bo na vsaki hiši zastava. Postaviti moramo agitatorske ekipe na okrožju in na okrajih, da jih bomo poslali na dan volitev tja, kjer bo šlo bolj slabo, da bodo tam s svojim delom podprli.”
Opozicija je bila povsem onemogočena
Demokratična ureditev zahteva tudi večstrankarski sistem in možnost svobodne izbire na volitvah. Povojne volitve leta 1945 pa je opozicija bojkotirala. “Stranke opozicije so sklenile že pred več tedni, da se ne bodo udeležile volitev z utemeljevanjem, da ne bodo svobodne, temveč bodo samo potrdile Titovo diktatorstvo,” je bilo takrat zapisano v Glasu naroda, časniku slovenskih Američanov, ki je izhajal v New Yorku.
Po prepričljivi ‘zmagi’ na volitvah je naslednjega leta ustavodajna skupščina sprejela prvo ustavo, napisano po sovjetskem vzoru, na podlagi katere so razglasili Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo.
U. V.