Na nas se je obrnil razočarani vojni veteran Republike Slovenije, sicer invalid 3. kategorije, ki se z veliko težavo prebija iz dneva v dan. Razočaran nad revščino se je odločil, da z nami deli svojo stisko, in sicer kako hudo je, če ti po plačanih položnicah ne ostane skoraj nič za kruh. Naslednja zgodba, ki še zdaleč ne predstavlja osamljenega primera, prikazuje, da očitno strankam SMC, SD in DeSUS prioriteto predstavljata blagostanje migrantov in ohranjanje privilegijev izbrancev, ne pa dobrobit državljank in državljanov. To je že drugi javno izpostavljen primer vojnega veterana, ki zaradi bolezni ne more delati in živi v človeka nevredni mizeriji.
Vojni veteran, čigar ime hranimo v uredništvu Nova24TV, nam je pisal, da je bil primoran v pisanje in dodal, da želi z nami deliti resnico o tem, kako živijo vojni veterani Republike Slovenije. Ob tem je izpostavil, kako ga glavna organizacija vojnih veteranov Republike Slovenije pošilja na Rdeči križ in Karitas.
Ob tem ga pošiljajo na Karitas in Rdeči križ
“Sramota, kaj delajo z nami, medtem ko mi živimo v revščini in pomanjkanju. Sem invalid 3. kategorije in dobim 200 evrov, zelo je žalostno, kaj se počenja,” je med drugim zapisal in poudaril stisko, s katero se srečuje iz dneva v dan. “Sem brez zaposlitve in invalid 3. stopnje, ki dobi 200 evrov. Potem ko plačam položnice, mi niti ne ostane za kruh. Zelo je žalostno, kaj se dogaja z glavnimi odbori in občinskimi odbori vojnih veteranov, da nas pošiljajo na Karitas in Rdeči križ.”
Stiska vojnega veterana iz Celja je nedvomno velika, žalostno pa je, da žal ne gre za osamljen primer. O podobnem primeru smo namreč poročali že lani, ko je vojnemu veteranu in junaku osamosvojitvene vojne Branku Šalamunu – Šalčiju grozila deložacija, saj mu ministrstvo za notranje zadeve ni želelo podaljšati najemne pogodbe za službeno stanovanje v prestolnici, kjer živi skupaj s svojim sinom. V zameno za to so mu na ministrstvu ponudili podstrešno stanovanje v Logatcu, ki mu zaradi zdravstvenih težav ni predstavljalo realne nadomestne možnosti.
Branko Šalamun je veteran vojne za Slovenijo, je Slovenec, ni musliman in ni LGBT aktivist. To so njegovi izvirni grehi, zaradi katerih se v @strankalevica in @strankaSD ne bodo zavzeli zanj. https://t.co/w2KsuQtq5E
— Žan Mahnič (@ZanMahnic) November 23, 2017
Ponudili so mu možnost, ki je nesprejemljiva z zdravstvenega vidika
Upokojenemu policistu se je 31. avgusta 2015 iztekla najemna pogodba. Ministrstvo za notranje zadeve najemne pogodbe ni želelo podaljšati, ker naj bi bili za najem stanovanja zainteresirani ljubljanski policijski uslužbenci. Namesto tega so Šalamunu ponudili službeno stanovanje v Logatcu, torej 30 kilometrov stran od Ljubljane in potrebne zdravstvene nege. Ob tem je povedal, da je bil zaradi stiske prisiljen iti v tožbo zoper deložacijo, po občutku njegovega tedaj 23-letnega sina Roka Šalamuna se postopek na ministrstvu naj ne bi obravnaval korektno. Ob tem pa je ta izpostavil, da je sicer s prstom nemogoče pokazati na konkretno osebo, in dodal, da se mu ob tem poraja občutek, da nekdo namensko onemogoča rešitev zadeve z razlogom ščitenja lastnih interesov ali interesov nekoga drugega.
Marca letos situacija še ni bila rešena
Saga Šalamuna, ki se vleče vse od pokoja, torej približno pet let, tudi marca letos še ni bila rešena, saj so tedaj na Siolu poročali o tem, da kljub temu, da so Šalamunu iz notranjega ministrstva poslali sklep za podaljšanje stanovanjske pogodbe za nedoločen čas, Šalamun ni bil optimističen in je dejal, da temu čudežnemu preobratu ne verjame, saj v rokah nima pogodbe, deložacija pa prav tako še ni bila preklicana. Stranka SDS se je zato odločila, da v parlamentarni postopek vloži predlog novele zakona o organiziranosti in delu v policiji, s katerim je želela zagotoviti, da službeno stanovanje poleg redno zaposlenih policistov zadržijo tudi policisti invalidi – lahko upokojeni, policisti veterani vojne za Slovenijo in svojci na delu umorjenih policistov. Zakon je podprlo 60 poslancev iz vseh poslanskih skupin, pri čemer so bili proti trije poslanci stranke SMC, in sicer: Mitja Horvat, Bojan Kranjc in Simon Zajc.
Borčevsko pokojnino je še leta 2004 prejemalo kar 35.000 ljudi, kljub temu, da je bilo leta 1945 le 30.000 borcev. Sedaj to pokojnino prejema približno 12.000 državljanov, pri čemer je le tretjina tistih, ki so bili neposredno udeleženi v boju, dve tretjini pa je svojcev pokojnih borcev. Kar pa je skregano z vsako zdravo logiko, je to, da je najmlajši prejemnik družinske borčevske pokojnine star le 22 let.
Dejstvo je, da brez vojnih veteranov samostojne Slovenije ne bi bilo in žalostno je, da so ti odmaknjeni na rob družbe, da se komajda preživljajo iz dneva v dan in so celo primorani hoditi po humanitarno pomoč. Prav bi bilo, da bi bilo to, kar je namenjeno partizanskim borcem, namenjeno tudi njim, ne pa da država skrbi za obstoj prvo- in drugorazrednih.
N. Ž.