Sramotno je da še obstaja kompletna vlada, ki je zapravila vse, kar ji je 400 tisoč naivnih volivcev zaupalo pred dobrimi tremi leti. Sramota in sramotnost vedenja in vladanja je skupno vsem omenjenim in tudi tistim, ki jih nisem omenil posebej. Takšen »jagodni« izbor ne premore vsakdo, za to moraš imeti tudi »srečo« poleg že prislovične nesposobnosti in samopašnosti in vase zaverovanosti v svoj prav vseh akterjev. Če bi se mati zemlja odprla in tole požrla, bi bilo lepo, le da se ji ne bi zataknila kakšna neumnost gromozanskih razmer v grlo ali kje drugje med prebavljanjem.
Sramotno je, da imamo zunanjo ministrico, ki vodi zunanjo politiko, kot da smo v Afriki in da je sedež vlade v Adis Abebi. V več nastopih je poudarjala proevropsko zunanjo politiko, vezanje in intenzivno sodelovanje z jedrnimi državami Evrope, jedrna pa so samo jedrca, ki jih najde v bosanskih baklavah, ki jo počastijo njeni volivci bošnjaškega porekla. Razen “jugoslovanskega” Balkana nima opaznejšega delovanja v diplomaciji. Novost v njeni zunanji politiki je medresorsko obiskovanje na ministrski ravni znotraj vlade. Ostala zunanja politika je zelo afriško in bližnjevzhodno obarvana. Od te »afrikanizacije« slovenske zunanje politike nimamo nič, razen kakšne posvojene opice ali strošek s pošiljanjem »preživnine« za prej omenjene opice. Bližnjevzhodno orientacijo prepoznamo le preko podpore avtokratskih režimov in terorističnih gibanj, od katerih kasiramo mednarodno neodobravanje ter stroške za zdravljenje »bradatih« otrok. Pa še v posmeh vsem nam normalnim državljanom dobimo na vladno poslopje zastavo terorističnega gibanja, ki si želi državo, do katere lahko pride tako, da popolnoma iztrebi, fizično pobije, likvidira ves tam živeči židovski narod. Bolno in bedno, kot je trenutna zunanja politika. Smilijo se mi moji kolegi, ki delujejo v tej in takšni slovenski diplomaciji.
Neumno in sramotno je, da gospodarsko ministrstvo vodi Matjaž Han, nekdo ki mu je največji obseg dela čiščenje petih bencinskih črpalk kot edina in največja referenca vodenja. Celo za ta malega “Titota” se ima, tako kot je bil “Tito” ključavničar, je tale končal triletno trgovsko pa še prakso je imel pri lastnemu očetu.
Sramotno in nezdravo je, da imamo v vladi ministra, ki svojo spolno usmerjenost obeša na veliki zvon in gre v sosednjo in prijateljsko državo zavestno kršit nacionalno zakonodajo. Sramotno in razsipno je, da vlada oziroma minister za “požrtije” zapravlja ogromno denarja, medtem ko bi moral skrbeti za solidarno prihodnost lastnih državljanov, poskrbi za ne tako majhen vamp ter za trebuhe in grla svojih strankarskih kolegov ter mavričnih piscev brošur za dezorientacijo otrok in blodnje o igračkanju s spolom in »določitvijo« le tega v zelo zgodnjih letih življenja, in ne ob polnoletnosti. Za solidarno prihodnost navadnih državljanov pa se mu “fučka” tako ali drugače.
Butasto in žalostno je, da imamo vojaškega kuharja in pospravljavca pomij iz kuhinj za ministra za notranje zadeve, ki se vede kot ena karakterna in siceršnja rit in mevža. Meni, da on ne vidi nobenih problemov ter da ministrstvo opravlja svoje delo dobro. O državni meji, ki je postala sprehajališče za ves mentalni odpad z vzhoda, o kriminalu in prisotnosti raznih mafijskih struktur pri nas on ni »obveščen«. Da po določnih delih države vlada nasilje in strah med prebivalstvom, ki je terorizirano s strani neke, po njihovem, marginalizirane skupine ljudi, predvsem pripadnikov romske populacije, ki kradejo, zažigajo, ustrahujejo, pa nič. Nič o tem ali kot da je nič o azilantih in drugih zakonitih in nezakonitih migrantih, ki po mestih, na javnih lokacijah nadlegujejo, ustrahujejo, fizično maltretirajo, celo posiljujejo, spet nič in še enkrat nič. Ko mu ob očitnih dokazih rečejo, da to ni normalno in da ni več varno življenje pri nas, fant s ščetinasto pričesko, ki je minister, reče, da je konec varnostne romantike. Bedno, ministra nevredno.
Paradoksalno in burleskno vedenje Urške Klakočar Zupančič se iz burleskno-postavljaškega ter bolnega vedenja zelo zafrustrirane osebe spreminja do te mere, da kaže podobo osebe, ki z zunanjimi znaki nenadzorovanega, nekontroliranega vedenja že deluje na pol sugestivno suicidno do same sebe glede na ogrlico, ki je sestavljena iz rdeče pobarvanih britvic, še bolj pa na okolje kot »Klingonska« kraljica (klingice – pogovorno za britvice). Do njene zdaj že znane skorajda fizične bolečine ob odsotnosti njenega emocionalnega partnerja ter instant ponudnika mesenih užitkov ne glede na čas in lokacijo. Če le ne bi bilo to vse skupaj bolno in direktno posegajoče v ritem dela glavne zakonodajne ustanove, ki sliši na ime Državni zbor, ki ga je mimogrede degradirala do te mere, da je postal ring za kazanje mišic, predvsem ene mišice, jezika, ki ga uporablja za rušenje uglede ustanove, na žalost nas pretežno normalnih ter zdravih in mentalno spodobnih državljanov zlorablja za zdravljenje svojih frustracij.
Če bi le bil samo golob, pa je Golob, Robert Golob, tisti, ki je najbolj znani »manager« v politiki, tisti manager, ki je metal računalnike v steno, če mu ni bilo kaj po volji, to je tisti, ki je kupil stranko za “drobiž”, da jo je kasneje spremenil v poligon za izživljanje in uničevanje ljudi okrog sebe, če mu niso bili podložni in podrejeni njegovi bolni narcisoidnosti. To je tisti, ki je izrazito podredil osrednjo medijsko hišo za boj proti »janšizmu« in uničenju in izničenju vsega dobrega, kar je nastalo pred nastopom sedanje vlade. To je tisti, ki je odprl poslovalnice za preprodajo slovenske elektrike in spravljanje denarja iz te za svoj žep, to je tisti, ki so mu, v dogovoru z njim, ukradli identiteto, da lažje spravlja neregularni denar na “varno”. Na mednarodnem parketu sila obrobno vlogo želi popraviti z izsiljenimi fototermini, za katere je zadolžena njega kraljica, ne napaka, “Monaška” princesa pločnikov in ponudnica mesenih užitkov za “jurja”, na način da kandidate za selfi v glavnem pridobi tako, da jih počaka pred toaletami med popravljanjem in urejanjem hlačnih zadrg.
Bipolarna politična motnja celotne vlade
Višek sramotenja in deplasiranosti in strmoglavljenja še tistega nekaj ugleda, ki ga je Sloveniji preostalo, je prisotnost na vrhu NATA in podpis resolucije, zavezujočega dokumenta s težo, v katerem se vse podpisnice zavežejo o dvigu obrambnih izdatkov nacionalnih držav v višini pet odstotkov proračunov, in sicer v obdobju, ki je določeno v dokumentu. Ob prihodu v Slovenijo in srečanju s koalicijskimi partnerji doma se je pojavilo drugo dejstvo, dejstvo, da to, kar je na vrhu NATA, ni zavezujoče, da je za koalicijo zavezujoče tisto, kar je potrjeno v Državnem zboru RS. Dokument iz Haaga pa pravilno kaže, da je to, kar je tam potrjeno, zaveza, in ne nekaj tjavendan zbobnano in brez veze. To, kar je najbolj očitno, je to, da se trenutna vladajoča politika vede kot politični bolnik s hudo bipolarno motnjo, ki ima za posledico kaos v družbi. Kaos, ki se ga pozdravi z redom, ki ga ta hip ni. Voz, na katerem so naloženi vsi proizvajalci in ustvarjalci kaosa, drvi z nezmanjšano hitrostjo v prepad. In je pred tem, da se raztrešči, pa ne samo s tistimi, ki ne znajo voditi družbe, ampak z vsemi nami.
Kot da nimamo tega dovolj, se pojavi Marta Kos, nekdanja voditeljica Senika godcev, ki je obrt, a ne vodenja, izpilila do konca, obrt toženja in žaljenja ter dajanja v nič, ko izjavi, da si ne želi ponovnega prihoda Janeza Janše na čelo Vlade Republike Slovenije. Dodatni »blamage« se je zgodil pred dnevi pred vrhom Zahodnega Balkana v Skopju o reformah in predpristopnih pogajanjih, ko je gostitelja “poučila”, da si morajo prizadevati za sprejem nemogočih zadev s strani ene od članic o njihovem času nastajanja in da z lahkoto postanejo moderna država, z modernim jezikom in kulturo, ki je od »včeraj«, in ne, da je nastala pred nekaj stoletij ter jih ponižala na način, da jim je svetovala, naj se osredotočijo na tisti del identitete, kot so tradicionalne jedi gravče-tavče, ajvar, pindžur ali polnjena paprika. Če bi le imela kaj obraza ali del telesa, ki služi za ta namen, bi se umaknila sama ali odšla po tihem in se pričela ukvarjati s plezanjem po švicarskem visokogorju, saj ima na koncu koncev bogatega Švicarja za moža in je prav tako tudi sama švicarska državljanka.
Epilog…
Čas je za to, kar je ta trenutek najbolj potrebno. Zdrava pamet, zbranost, varčnost, varnost, pravičnost, pričakovana in varna prihodnost, za to, da bi radi živeli s tem in na tem, kar smo gradili do sedaj. Sedanji bipolarnomoteni tega ne zmorejo in ne znajo. Potrebujemo, kot pravi Janez Janša, voditelj opozicije, priznan in čislan državnik, koalicijo ki bo predstavljala ustavno večino razuma. Pravi čas in brez čakanja v nedogled.
Vančo K. Tegov