Na Veliki šmaren, 15. avgusta 1947, se je v zgodovino slovenskega naroda zapisala srhljiva tragedija, ki je pretresla celotno skupnost. Na ta praznični dan, ko je cerkev obeleževala Marijino vnebovzetje, sta dva mladoletna brata, France in Matija Birtič, kot običajno krenila pritrkovat v domači župniji. To, kar bi moral biti običajen in vesel dogodek, se je sprevrglo v tragedijo, ko sta bila brutalno umorjena.
Na usodno jutro sta se Matija in Franci, kot običajno, odpravila od doma proti cerkvi, da bi pritrkavala. Ko sta se približala cesti, ju je nenadoma ustavil klic “stoj”, ki so mu skoraj istočasno sledili streli. Mlajši Franci je bil zadet v čelo in je na mestu umrl, medtem ko je bil Matija hudo ranjen v trebuh. Kljub strašnim bolečinam se je skušal rešiti, a je bil kmalu zatem dokončno usmrčen, menda z bajonetom, s strani vojaka. Njuni trupli so nato zvlekli v bližnje grmovje, da bi jih skrili pred ljudmi, ki so kmalu začeli prihajati k prvi maši. Tako je pisalo v enem izmed starejših člankov, ki ga je nedavno objavilo Društvo Huda Jama.
France in Matija Birtič sta bila sicer mlada fanta, ki sta v svoji skupnosti veljala za pridna in zavedna kristjana. Kot pritrkovalca sta bila tesno povezana s cerkvenimi dejavnostmi, kar je bilo v povojnem obdobju na slovenskem podeželju pogosto razumljeno kot izraz verske in nacionalne zvestobe. Vendar pa je bilo v letu 1947 še vedno čutiti posledice političnih napetosti, ki so prevladovale v povojni Jugoslaviji, kjer so se marsikje izvajali povračilni ukrepi proti ljudem, ki so bili povezani s cerkvijo ali domoljubnimi organizacijami.
Komunisti so veliki nasprotniki cerkve
Tisto usodno popoldne sta France in Matija krenila proti cerkvi z namenom, da počastita praznik Marijinega vnebovzetja s pritrkavanjem zvonov. Na poti pa su jo čakali “rdeči”, ki so njuno zvestobo veri in domovini razumeli kot izziv novi ideologiji, ki je skušala v slovensko družbo uvesti ateistična in socialistična načela. Njuna smrt je bila izjemno boleča za celotno skupnost, ki je v tem nasilnem dejanju prepoznala nadaljevanje povojnega terorja in sovraštva, ki ga je nova oblast gojila do vseh, ki so ostali zvesti tradiciji, veri in narodu.
Identiteta morilcev je ostala zavita v meglo, a govorilo se je, da je bil tisto noč na Dobrovi prisoten poseben oddelek vojakov, zadolžen za varovanje ceste zaradi prevoza neke visoke osebnosti. Eden od teh vojakov je čakal prav na mestu, kjer sta morala Matija in Franci iti mimo, saj se je vedelo, da bosta tistega jutra pritrkavala. Pravijo, da sta se fanta gotovo ustavila na prvi poziv, saj ju je oče, ki je bil vojak že v prvi svetovni vojni, še posebej učil: “Če slišiš klic stoj, se takoj ustavi in dvigni roke.” Vprašanje je, če sta sploh imela čas dvigniti roke, je še zapisano v članku.
Zakaj so ju umorili?
Fanta se gotovo nista mogla nikomur zameriti. Šimcov oče je bil ponosen kmet. Včasih je zavil tudi v vaško gostilno in kritično tam glasno povedal kako besedo račun nekaterih sovaščanov, ki so v tistem času naenkrat postali mogočni in vplivni. Baje mu je ob taki priliki nekdo zagrozil: “Pripravili ti bomo nekaj takega, da boš čutil do konca življenja.” To jutro se je ta grožnja uresničila.
Trenutek, ko sta starša izvedela, da fanta nikoli več ne bosta videla živa
Ostali pritrkovalci so slišali strele in zmedo na cesti, zato niso šli od doma. Šimčevi so bili vse bolj vznemirjeni, saj se pritrkavanje ni začelo, fanta pa se nista vrnila domov. Mati, ki je kljub temu šla k prvi maši, na poti ni opazila ničesar nenavadnega. A nad Dobrovo je tisto jutro ležalo nekaj težkega in strašljivega. Mati je čutila, da jo ljudje opazujejo z nenavadnimi pogledi, saj so mnogi že vedeli, kaj se je zgodilo, a ji nihče ni povedal. Kmalu zatem je tudi oče odšel na vas, da bi poiskal sinova. Ko je prispel do ceste blizu hiše krajevnega ljudskega odbora, je izvedel kruto resnico – fanta nikoli več ne bo videl živa.
Njuna imena sta simbola nedolžnih žrtev povojnega komunističnega nasilja
Umor Franceta in Matije Birtiča je bil v tistem času zamolčan, kot mnogo drugih tragičnih zgodb iz povojnega obdobja. Njuna smrt pa je v srcu skupnosti pustila globoke rane, ki se niso zacelile še desetletja. Danes se njuna imena spominjamo kot simbola nedolžnih žrtev povojnega nasilja. Ob obletnici njune smrti se verniki in domačini še vedno zbirajo v spomin na tragična dogodka, ki sta pretresla njihovo skupnost. Njuno pritrkavanje na Veliki Šmaren leta 1947 ni bilo zgolj klic k molitvi, temveč tudi poslednji odmev njune vere, ki je bila na koncu utišana z nasiljem.
A.G.