Potem ko sta ustavni pravnik Andraž Teršek in odvetnik Damijan Pavlin na ustavno sodišče vložila pobudo za presojo ustavnosti 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, na podlagi katerega je vlada sprejela ukrep omejitve gibanja med 21. in 6. uro zjutraj, saj menita da gre za protiustavno odločitev, smo odšli po “druga” pravna mnenja in zbrali mnenja kar štirih uglednih slovenskih pravnikov, dr. Mateja Avblja, ddr. Klemna Jakliča, Jana Zobca in dr. Boštjana M. Zupančiča, ki trdijo povsem nasprotno in zagotavljajo, da v omejevanju gibanja ni ničesar protiustavnega. Nekdanji sodnik evropskega sodišča za človekove pravice celo meni, da bi moralo ustavno sodišče pobudo zavreči, saj pobudnika ne izkazujeta pravnega interesa.
Včeraj sta ustavni pravnik Andraž Teršek in odvetnik Damijan Pavlin na ustavno sodišče vložila pobudo za presojo ustavnosti 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, v kateri trdita, da je omejevanje gibanja protiustavno, če se prej ne razglasi izredno stanje.
O omejevanju gibanja, omejevanje gibanja med 21. in 6. uro zjutraj pa sodi med omejevanje gibanja, je že spomladi odločalo Ustavno sodišče in presodilo, da ne gre za protiustavnost z izidom 5:4. Ločeno pritrdilno mnenje je takrat podal tudi Klemen Jaklič, ki je ob svojem gostovanju na Radiju Ognjišče svoje mnenje tudi bolj podrobno razložil.
Jaklič: Odgovornosti nima le vlada
Jaklič ocenjuje, da sta zdravje in življenje med najstrožje varovanimi človekovimi pravicami, a da za učinkovitost potrebuje recipročno vedenje oblasti in državljank in državljanov. Če se državljani in državljanke ukrepov, ki jih oblast sprejema ne držijo, “potem vse skupaj nima smisla“. Povedal je še, da je temu prilagojen tudi kazenski zakonik, ki neodgovorno ravnanje vsakogar v državi v zvezi s tem vprašanjem prenašanja bolezni zaradi malomarnosti ali celo naklepa kaznuje s hudo sankcijo.
Glede odločitve ustavnega sodišča oziroma glede ustavnosti tovrstnega omejevanja gibanja s strani oblasti je povedal, da gre v bistvu za strogo pravno gledano preprost primer, saj vrednoti življenja in zdravja predstavljata neprimerno večjo ustavno težo, kot pa je, sicer tudi znatna, a očitno manjša, teža delno omejenega prehajanja med občinami, in še to le začasno za obdobje najhujše epidemije. Drugačna odločitev bi bila očitno napačna. Dodal je, da je podrobno spremljal vse ugovore v javnosti in da doslej še ni slišal nobenega, ki bi bil dovolj dober.
Izkušen ustavni pravnik takoj vidi
V nadaljevanju je razmišljal, da bi izurjeni ustavni pravnik moral že na prvi pogled videti, za kaj gre. Če bi bile tukaj kakšne ekscesne omejitve, ki bi bile očitno nerazumne oziroma v nobeni zvezi z varovanjem zdravja in življenja, ali pa takšne, ki bi imele milejše alternative, ki bi bile za svobodo gibanja manj obremenjujoče, obenem pa bi bile najmanj enako ali bolj učinkovite za zavarovanje življenja in zdravja, bi bilo drugače, bi lahko bil primer težak. Pri najstrožje varovanih ustavnih vrednotah, kot sta življenje in zdravje, ni namreč dovolj, da se sprašujemo zgolj glede obstoja milejših omejitev za nasproti stoječe pravice (npr. gibanje), ampak se zahteva še, da so takšne milejše omejitve tudi najmanj enako učinkovite za zavarovanje življenja in zdravja. Ko pa v ključnem trenutku, ko gre za nujno hitro odločitev o tem, kako zavarovati življenje in zdravje, niti zdravstvena stroka ne zna odgovoriti na vprašanje enako učinkovitih (a za nasprotne pravice milejših) alternativ, je očitno, da je primer ustavnopravno enostaven, je povedal. Presoji glede nujnosti ukrepa iz testa sorazmernosti je s tem zadoščeno.
Glede na to, da vlada že tedaj za omejevanje gibanja ni razglasila izrednega stanja, ustavni sodnik Jaklič pa utemeljuje, ne samo, da to ni bilo potrebno, temveč, da je tudi sicer zadostilo presoji glede nujnosti ukrepa (domnevamo, da bi tudi omejitev gibanja med 21. in 6. uro zjutraj), nestrpno pričakujemo, kaj bi lahko iz vidika prava bil najmočnejši argument proti njegovemu stališču.
Zobec: Država ima dolžnost varovanja življenja in zdravja ljudi
Jakličevemu mnenju sta se pridružila tudi dva druga, priznana slovenska pravnika, profesor na Novi univerzi Matej Avbelj in nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec. Slednji je prav tako za Radio Ognjišče povedal, da je človekovo življenje je nedotakljivo in da ima država zato ne samo dolžnost vzdržati se posegov vanjo, ampak ima aktivno, pozitivno dolžnost, da življenja in tudi zdravje ljudi varuje, kadar sta ti ustavni vrednoti ogroženi. Ob pandemijah, s kakršno se soočamo, sta ti vrednoti še kako ogroženi.
Po njegovih besedah je država zato dolžna sprejeti tudi zakon o nalezljivih boleznih in v njem predvideti ukrepe, ki jih mora sprejeti za izpolnitev svoje ustavne dolžnosti varovati življenja in zdravje ljudi. Za sprejem takih ukrepov je ustavno pooblaščena. O svobodi gibanja govori 32. člen ustave, ki v svojem drugem odstavku določa, da se sme svoboda gibanja omejiti z zakonom zaradi preprečevanja širjenja nalezljivih bolezni. Tu gre za zakonski pridržek, ki zakonodajalca pooblašča in mu hkrati nalaga intervencijo, se pravi omejevanje svobode gibanja v primerih, kakršen je ta, s katerim se sedaj soočamo, zaradi česar tudi Zobec ne vidi protiustavnosti.
Avbelj: Večina strokovnjakov je bila za še strožje ukrepe, kar zagotavlja sorazmernost ukrepov
Profesor Avbelj pa je za Večer komentiral, da je omejitev gibanja v določenem časovnem razponu zajeta v 32. členu ustave, ki dopušča omejevanje svobode gibanja z zakonom, ni a to nujno, kot zmotno piše Andraž Teršek. Zakon o nalezljivih boleznih, konkretno njegov 39. člen, je natanko tak zakon, ki implementira zakonski pridržek iz prej omennjenega 32. člena ustave in zato ni protiustaven in abstracto. Scenarij, v katerem bi lahko bil protiustaven, bi bil, ko vlada ne bi upoštevala testov sorazmernosti, temu pa v tem primeru ni tako, saj je vlada prisluhnila strokovnjakom, ki so v večini bili celo še za veliko strožje ukrepe.
BMZ: Ustavno sodišče bo moralo apriori zavreči Terškovo pobudo
Trem ustavnim pravnikom se je z zanimivo informacijo glede Terškove in Pavlinove pobude pridružil tudi “starosta slovenskega ustavništva”, Boštjan M. Zupančič, ki je v tvitu komentiral, da bo ustavno sodišče pobudo Andraža Terška moralo apriori zavrniti, ker pobuda ni nekaj, s čimer lahko vsak državljan zaposluje ustavno sodišče. Pri tej pobudi je po njegovem umanjkal pravni interes.
Aleš Ernecl