V bivših prostorih Ministrstva za notranje zadeve in v nekdanjih zaporniških celicah takratne Službe za državno varnost je odprta razsrava STOP, Cenzura!, ki govori o prepovedani literaturi in knjižnicah v času med 1945 – 1991.
Na vprašanje “Ali v Sloveniji obstaja cenzura?”, avtorica razstave Helena Janežič, vodja Zbirke tiskov Slovencev zunaj RS iz Narodne in univerzitetne knjižnica odgovori: “Cenzura v takem obsegu in na tak način kot je obstajala do leta 1991 zagotovo ne obstaja več je pa še prisotna. O avtocenzuri o kateri tudi govori ta razstava bi se dalo razpravljat. Ljudje sami vemo koliko in česa ne smemo povedati, da bomo še všečni, kar je težko izmerljivo.” Prve knjige, ki so bile uradno prepovedane so bile Djilasove knjige predvsem njegova knjiga New class, ki je šele zdaj, po tolikih letih prevedena v slovenščino je končno ugledala luč pod naslovom Novi razred.
Sporne anti-komunistične vsebine
Razstava govori o času, ko je bila Slovenija del Socialistične federativne republike Jugoslavije in so bile v uradnem listu objavljene 4 prepovedi slovenskih knjig. Uradno cenzura v SFRJ seveda ni obstajala, kljub temu pa je 31 slovenskih revij doživelo prepoved izida ali pa so bile zaplenjene naknadno. Največkrat je sodišče zaseglo Mladino. Tudi prepovedana je bila največkrat Mladina, ki je, konec osemdesetih in v tistem času JBTZ afere, dosegala rekordne naklade in branost, saj je veljala za opozicijski tednik. Med zaseženi revijami so tudi nekatere študenske revije, ki so za tiste čase objavljale za komuniste “sporne” vsebine.
Pregon novinarjev in urednikov
Kar 43 novinarjev in urednikov pa je bilo zaradi zapisanega kazensko preganjanih. Nekateri so bili obsojeni na zaporno kazen tudi zaradi manjših prekrškov glede na merilo časa pa so bile te kazni zelo različne.
NUK ni uničeval prepovedanih knjig
Nekatere knjižnice pa so sporno gradivo tudi zbirale, bolj kot ne na skrivaj. NUK pa je imela zakonsko določeno nalogo zbiranja vse slovenike, tudi tiste, “katere razprečevanje je bilo iz katerih koli razlogov prepovedano”. Helena Janežič pravi, da se je NUK zavedal pomembnosti slovenskega narodnega fonda: “NUK je imela zelo jasne in stroge restrikcije kaj je versko, moralno ali politično sporno. Kljub temu so vso to sporno literaturo zbirali in ohranili in jo niso uničevali.”
Direktor NUK je imel svoj D-fond
Zato je že kmalu po letu 1945 v NUK začel nastajati D-fond: “Bil je zaprt v direktorjevi pisarni in od tu ime D-fond. Dostop in ključe do D-fonda pa je imel samo direktor in tudi samo on je odločal, kdo lahko prebira prepovedano literaturo in periodiko iz tega fonda,” pove Helena Janežič. Potem, ko je D-fond bil leta 1978 tudi uradno ustanovljen pa so imeli dostop tudi ostali, vendar pod določenimi pogoji. Zahtevali so kar nekaj potrdil in priporočil različnih inštitucij. “Seveda si imel kasneje tudi težave zaradi prebiranja tovrstne literature pa četudi je šlo samo za študijsko preučevanje,” pravi Janežičeva. in vse do leta 1991 so za gradivo D-fonda veljali ti posebni pogoji dostopa.
Največkrat prepovedan Tine Debeljak
V zbirki se je nabralo okrog 700 knjig in več kot 140 naslovov serijskih publikacij. “Tu so se znašle tudi knjige iz l.1945, ki so bile na seznamu 200 prepovedanih avtorjev, ki ga je partizanska oblast objavila že aprila leta 1945. Med njimi so vsa dela avtorja Tineta Debeljaka iz Argentine. Ne glede na to ali gre za poljsko liriko ali je dr.Debeljak napisal le uvod v neko knjigo. Veliko pa je tudi takih, kjer je samo avtor tisti, ki ni ustrezal takratnim oblastem. Vsebina niti ne toliko kot je bil neustrezen avtor.
Prepovedane verske vsebine in napotki za zakon
Prepovedana periodika je v večini verske vsebine, npr. Misli, ki jo še vedno izdajajo Frančiškani v Avstraliji, potem Svoboda Slovenija, tednik ki še vedno izhaja v Buenos Airesu. Na razstavi je predstavljen tudi del vseh teh prepovedanih knjig. Absurdnost komunistične cenzure pa se kaže v prepovedi knjižice Žena in njen klic, dalmatinskih frančiškanov, ki so objavili napotke ženam v zakonu, kar kaže, da to vsekakor ni anti-komunistična literatura. “Nekomu od oblasti se je zazdelo, da to ni primerna vsebina za branje in knjižica z napotki je odšla v bunker.”
S. P. S.